V ciklu jezikovnih pogovorov Jezikovni svetovalci v svojem delovnem okolju želimo v Lektorskem društvu Slovenije pripraviti dogodke, na katerih nam bodo kolegi in kolegice, ki delajo na posameznih področjih jezikovnega svetovanja, povedali kaj več o svojem delu in izzivih, ki jih to prinaša. Najprej smo se v pogovoru z naslovom Leposlovje: živi jezik, knjižna norma in med njima lektor lotili jezikovnega pregledovanja leposlovja, zato smo medse povabili lektorice in urednice Katjo Klopčič Lavrenčič, Moni Malovrh in Natašo Müller. Z njimi se je pogovarjala lektorica in prevajalka Darinka Koderman Patačko.
Katja Klopčič Lavrenčič, profesorica slovenščine in univerzitetna diplomirana literarna komparativistka, deluje kot urednica in lektorica. Lektorske izkušnje je sprva pridobivala na Televiziji Slovenija, kot lektorica sodeluje z založbami KUD Sodobnost International, Mladinska knjiga, Cankarjeva založba in Goga. Od leta 2010 do 2024 je bila lektorica revije Sodobnost, pri čemer je sodelovala z največjimi slovenskimi pesniki in prozaisti, od septembra 2024 pa je glavna urednica revije. Je avtorica monografije Življenje in delo Evalda Flisarja. Lektorirala ali uredila je številna nagrajena dela slovenskih avtorjev, ki so prepričala tudi tuje urednike in so danes prevedena v številne tuje jezike.
Moni Malovrh, diplomirana slovenistka in sociologinja kulture, je že kot študentka začela lektorirati pri časopisni hiši Delo. Dolga leta je kot samostojna kulturna delavka poleg lektorskega dela pri časopisu sprejemala naročila založb, od leposlovnih do strokovnih besedil, nato je pri časopisu dobila redno zaposlitev. Po petindvajsetih letih kariere je zamenjala delodajalca in zdaj pri založbi Mladinska knjiga med drugim skrbi za jezikovni pregled revij Cicido, Cici zabavnik, Ciciban, Moj planet, Pil, Gea in Pogled.
Nataša Müller je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz anglistike in hispanistike. Poklicno pot je začela kot podnaslovna in književna prevajalka. Pet let je vodila Oddelek za prevajanje in lektoriranje na Televiziji Slovenija in bila mentorica številnim mladim prevajalcem. Zadnjih deset let se prevodov loteva kot urednica, pri založbi Mladinska knjiga namreč ureja prevodno leposlovje.
Za začetek smo si zastavili vprašanje, ali leposlovna besedila sploh potrebujejo lektorja. Udeleženke pogovora so soglašale, da vsako besedilo za javno objavo potrebuje jezikovni pregled, da pa se je leposlovnih besedil treba lotevati drugače kot drugih, na primer stvarnih. Lektor mora pred poseganjem v besedilo predvsem najprej prepoznati avtorjev slog in popravke uskladiti z njim.
Profesionalni jezikovni uporabniki, torej tudi lektorji, so načeloma sicer zavezani upoštevati knjižno normo, vendar je pri jezikovnem pregledovanju leposlovja to načelo pogosto na preizkušnji. Jezik je namreč v službi siceršnje funkcije besedila, zato mora jezikovni pregledovalec, če je treba, normo včasih tudi zavestno kršiti in pomagati avtorju ali prevajalcu celo kaj namenoma napisati »narobe«, bolj pogovorno, skratka izbrati ustrezen register besedila. Jezikovno pregledovanje leposlovja je torej nenehno iskanje ravnovesja med knjižno normo in živostjo jezika.
To pride še posebej do izraza pri dialogih, ki so pravzaprav zapis govora. V leposlovju je namreč prav govor književnih junakov eno izmed učinkovitih sredstev njihovega opisovanja, zato se v njem lahko namenoma pojavljajo pogovorno, slengovsko in narečno besedišče, kratki nedoločnik, krajša oblika za ali (a) in podobno. Ogledali smo si nekaj zanimivih primerov najnižjega jezikovnega registra iz prevoda romana Douglasa Stuarta Shuggie Bain (prevedla Jerca Kos, jezikovno pregledala Meta Matjačič, uredila Darja Marinšek). Literarne osebe v tem romanu so jezikovno močno razslojene – njihov jezik sega od zborne angleščine in vsakdanjega pogovornega jezika do zelo nizkega jezikovnega registra, tj. govorice glasgowskega revnega delavskega okolja v 80. letih prejšnjega stoletja. Osrednje vprašanje je torej, kako jezikovno razslojenost prenesti v slovenščino in doseči vsaj čim bolj podoben, če že ne enak učinek. Prevajalka, lektorica in urednica so dodale, da je pri tovrstnem delu zelo pomembna doslednost, torej da se pri uporabi nizkih jezikovnih registrov ogibamo zdrsov v knjižnost in obratno. Tudi narečja je treba uporabljati previdno in po tehtnem premisleku, saj ni nujno, da v ciljnem jeziku učinkujejo enako kot v izvirniku.
Spet drugače kot leposlovja za odrasle se lotevamo jezikovnega pregleda besedil za otroke in mladino. Ti niso homogena skupina, zato je treba upoštevati njihovo starost, obvladovanje branja, besedilno zvrst, zahtevnost teme itd. Tako pri revijah, kot so Cicido, Cici zabavnik, Ciciban, Moj planet, Pil in Gea, kakor na primer pri slikanicah mora imeti jezikovni svetovalec čut za to, kateri avtor je dober stilist in kateri ciljni skupini je besedilo namenjeno, poleg tega pa tudi za gibkost jezika in inovativnost avtorjev.
Tudi pri poeziji in poetični prozi se prepletata svoboda izraza in normativna raba jezika, zato je pri tem dvojem osrednje vprašanje, kako v lektorski praksi uravnotežiti pesniško svobodo z jezikovno doslednostjo. Izhodišče je enako kot sicer: najprej je treba prepoznati slog in vse morebitne posege uskladiti z njim.
Jezikovni pregled prevodnega leposlovja je pomemben tudi ali predvsem zato, ker prevajalca izvirnik običajno bolj omejuje ali celo mestoma zavede, lektor pa na besedilo lahko pogleda neobremenjeno. Najpogostejše napake v prevodnih besedilih so kalki, nepravi prijatelji, napačno ali okorno preneseni idiomi, neslovenska skladnja in besedni red, odvečni osebni in svojilni zaimki, neupoštevanje členitve po aktualnosti ipd. Ogledali smo si vrsto zgledov napačnega ali okornega slovenjenja, ki jih je zbrala in komentirala urednica Nataša Müller in na kakršne mora biti med drugim pozoren jezikovni pregledovalec prevodnega leposlovja.
Prav tako je seveda pomemben jezikovni pregled izvirnega leposlovja. Urednik in prevajalec Drago Bajt je pred leti izjavil: »Če bi založniki objavili besedilo brez uredniških in lektorskih posegov, bi se lahko pokazale razlike med avtorji: kdo je dober stilist, kdo pa je mogoče komajda pismen.« Zato je zelo pomembno tudi to, da ima lektor možnost sodelovati z avtorjem oziroma prevajalcem in urednikom. Le tako lahko nastane dobro besedilo, ki pripomore h gibkosti in razvoju jezika, bralcem pa je v užitek.