Nekoč so bili lektorji zelo redko posejani po uredništvih založb, časopisov in revij, v gledališčih, na radiu in televiziji. Večinoma so to bili to izkušeni ljudje, ki so se najprej uveljavili kot prevajalci ali redaktorji in so bili neločljivi del v teh delovnih okoljih.
Pred približno tremi desetletji se je število lektorjev povečalo. Nekateri so jih sprejeli z odprtimi rokami, drugi pa kot nujno zlo. Pokazalo se je, da bodo delali laže, če bodo sodelovali in se povezali. Tako je leta 1996 stopilo skupaj petnajst zanesenjakov, ki so se odločili, da bodo orali ledino. Ni bilo lahko, tudi razumevanja in podpore je bilo bolj malo, a vztrajali so in njihovo število se je kar lepo povečevalo. Tudi v akademskih krogih so tu in tam dobili podporo. Nekateri profesorji so jih podprli s svojimi predavanji, drugi pa z obiskovanjem teh predavanj. Ker je bilo lektorjev po uredništvih iz leta v leto več in ker so se začela lektorirati tudi druga besedila, je lektoriranje postalo priložnost za zaslužek. Človek bi mislil, da je to bilo za lektorje dobro, a glej ga zlomka, marsikdo je bil prepričan, da slovenščino pa že vsakdo obvlada, torej je lahko tudi lektor. Načeloma bi sicer lahko bil lektor visokoizobražen človek z globokim čutom za jezik in veseljem do tega dela, vendar mora to nekako dokazati, ne pa kar začeti iskati delo. Lektorsko društvo se je odločilo, da bo poskušalo to urediti s pridobitvijo licence.
Še vedno si društvo prizadeva za ureditev statusa lektorjev, od leta 2018 oziroma od izida Bele knjige o prevajanju, lektoriranju in tolmačenju predvsem v sodelovanju s sorodnimi društvi – prevajalcev in tolmačev. Svoje delo želimo čim tesneje povezovati z ustanovami, ki so pristojne za postavljanje meril pri rabi slovenščine v javnem življenju. Zavedamo se, da smo uspešnejši, če se posvetujemo med seboj in z jezikoslovci. Zato društvo tesneje sodeluje z Inštitutom za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, s Pravopisno komisijo pri SAZU in ZRS SAZU, z Oddelkom za slovenistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani, s Filozofsko fakulteto Univerze v Mariboru, pa tudi z Univerzo na Primorskem, s Fakulteto za družbene vede v Ljubljani ter z društvi pisateljev, slavistov ter prevajalcev, tolmačev in konferenčnih tolmačev.
V tretjem desetletju delovanja Lektorskega društva Slovenije smo si morali nadeti tudi angleško različico imena. Odločili smo se za Slovene Society of Language Editors and Proofreaders.
Kronika Lektorskega društva Slovenije 1996–2016
Dvajsetletno delovanje Lektorskega društva Slovenije je bila priložnost, da smo pregledali pot, ki jo je društvo prehodilo od leta 1996 do 2016. Kronika odseva različno dejavnost članov društva v posameznih obdobjih, s pregledom pa smo na široko zajeli, kar se je v tem času dogajalo, razvijalo in spreminjalo.
Dokumenti
Februarja 2014 je društvo na svojem občnem zboru sprejelo Pravilnik o lektorski licenci. Z njim je potrdilo načelno opredelitev, da sme k pridobitvi lektorske licence pristopiti le lektor z univerzitetno (sedmo) stopnjo izobrazbe ali z bolonjskim drugostopenjskim magisterijem slovenistične ali katere druge smeri. Pravilnik je predvideval izdajo licence za pisno lektoriranje slovenskih besedil in jezikovno svetovanje.