Da je lektor kot sledni pes – izurjen (za napake, namreč) –, to je povsem jasno in vsakomur očitno dejstvo. Včasih se komu zdi, da v sli po priboljšku na plano izbeza še vse kaj drugega kot dišeče gomoljike, a ker je vendarle nekakšen jezikovni razsodnik, pogosto obvelja prav njegova. Da pa se lektor spušča tudi v detektivsko vlogo zgodovinarja ali raziskovalnega novinarja, to je v splošnem manj znano in celo nezamisljivo. In vendar je res, da lektorju niso tuje leksikografske zagate, pravzaprav se z njimi ubija še bolj, ker kot arbiter odbira najboljše in za čas najprimernejše, namesto da bi svoje paberke zbral in smiselno uredil.
Lektor mora biti zato široko razgledan ali vsaj ves čas nadvse vedoželjen, da je pozoren na vsako malo bolj nenavadno zvezo. Kadar jo najde, se začne potovanje v svetovja, veliko raziskovanje Pomenije … Lektor nima vedno sreče, da bi strokovno izrazje razlagalo besedilo samo in bi bilo le-to tako jasno napisano, da lahko opazi protislovje, da npr. nezmožnost kalitve deteljnega peloda na sorodnem ekotipu ne more biti povezana s kompatibilnostjo, pač pa le z inkompatibilnostjo peloda in pestiča. Nasprotno, vedeti ali naučiti se mora, da sta Kufu in Keops ena in ista oseba in da takisto velja za Li Baja in Li Taipoja, da Suza so, včasih pa tudi je, ter da Atenec ni enako kot Atenčan, ob tem pa se ne sme pustiti zmesti Ptolemaju, Ptolemeju in Ptolomeju … v bioloških strokah ohranja posebno tipologijo (iPSC, RNaza) in sloveni zvrsti primerno: DNA torej ne vedno v DNK, amoniak ne vselej v amonijak, teihoic acid pa najbolje kar vedno v tejhojsko kislino. Tudi pri farmacevtskih besedilih se ne zanaša na pregovorno urejenost »ko u apoteci«, ampak upošteva vedni lapsus calami – zato ga klavanska kislina napelje na klavulansko in nitrooksin na nitroksolin … Če naleti na miljo, se mora vprašati, ali je bila mišljena morska ali angleška in koliko to znaša v kilometrih, če pa na šiling, ni dovolj, da pomisli na nekdanjo avstrijsko denarno enoto, marveč še na angleško utežno mero in srebrnik, vreden enaindvajsetino zlate gvineje. Prav je, da podvomi o gruzijskih amforah, nič kaj prav, da posega v ričoto … Kakor v vodnih lilijah prepozna lokvanje in v jeruzalemski artičoki topinambur, išče povezave in neznano (lahko) razkriva kot domače. Tako si kljub tematiki fevdalizma v jugovzhodni Evropi težko zamislimo, da bi v razpravi govorili o fevdu – pač o proniji in timarju. Z enako zadržanostjo bi brali traktat o srednjeveški Kitajski … raje pač o sungovski Kitajski oz. Kitajski za dinastije Sung, če bi mislili na čas visokega srednjega veka.
Seveda to ne pomeni, da vse omenjeno znanje v lektorjevi glavi brbota ves čas. Danes le vtipkamo nekaj besed v iskalnik. Zgodi pa se, da tema ni tako dostopna, kot bi si želeli. Lotimo se torej pregledovanja tiskovin, po starem, na roko, najprej po stvarnih kazalih, kadar pa so ta prepovršna, se lotimo hitrega branja odsekov, ki po našem občutku kaj obetajo. Lektor preverja, vzporeja, prebira še druge vire poleg svojega primarnega, saj se mora prepričati, ali je najdeni izraz dovolj zasidran v literaturi. Žal se položaj s tem pogosto še zaplete, kar pomeni še več branja in iskanja, za končno potrditev najboljše izbire.
Nedavni primer – kolegica je lektorirala diplomsko delo o predkolumbovski keramiki. Kar naenkrat se je znašla v svetu neznanih ljudstev, morda pa še bolj neznane obrti. Obravnavala je namreč lončarstvo izpred tisočletja in več, ko so bili lonci še žgani v shallow pit – kiln s tehniko pitfiring. Nizke jamske peči za žganje gline na odprtem kurišču v jami? No, med posodjem se znajde tudi lončenina ocucajskega sloga. Hm, sliši se lepo. Le kakšen je ta slog in po čem se imenuje? Po kraju Ocucaje v Peruju? Tedaj pa se izraz ocucajski ne zdi več tako prepričljiv …
Pogosto nas potre, če v slovenščini ne najdemo primernega vira, ki bi nam bil v pomoč za preverbo izrazov. A, kot rečeno, včasih je virov oz. poslovenjenja celo preveč … Prepričajte se ob spodnji preglednici izrazov, povezanih z indijanskimi ljudstvi.
Angleški izraz (Wikipedia) | Zgodovina človeštvai | Svetovna zgodovinaii | Kako so živeliiii | Človek in časiv | Amerika in predk. civilizacijev | Veliki splošni leksikonvi |
Aymara people, Aimara people | ajmarska kultura | Ajmaranci | ||||
Chavín culture | chavinska kultura | chavinska kultura | chavinski stil | čavinska kultura | kultura iz Chavina, Čavini | |
Chimú culture | Chimuji | kultura Chimú | stil chimu | |||
Moche culture, Mochica culture | mochiška kultura | stil mochica | močiška kultura | močejska kultura, Mochica, Mohi | močejska kultura (zastar. močika) | |
Nazca culture, Nasca culture | stil nazca | nazkovska kultura | ljudstvo Nazca | naskanska kultura | ||
Paracas culture | kultura Paracas-Cavernas | parakaška kultura | kultura iz Paracasa | parakaška kultura | ||
Huari, Wari | Huari | Huari, Wari |
- Zgodovina človeštva : Velike civilizacije srednjega veka III/2 (DZS, 1976)
- Svetovna zgodovina (CZ, 1976)
- Kako so živeli : V času Majev, Aztekov in Inkov (MK, 1991)
- Človek in čas, 3. knjiga (MK, 1997)
- Amerika in predkolumbovske civilizacije (CZ, 2002)
- Veliki splošni leksikon (DZS, 2006)
Dvojničnost se pogosto prenaša že iz tujega jezika (tudi v smislu »znano tudi kot«, pri čemer kaki tudi v slovenščini po zgledu neznanega jezika zaživi s sopomenko kitajska sliva), a se v slovenščini še poveča zaradi razlik v prečrkovanju in domačenju. Wari ali Huari (tako kot Huiracocha Virakoča) tako postanejo Vari ali Varijci, Čavini morda Čavinci in Močiki tudi Močejci. Inke je slovenščina prekvasila in se izvorni naziv ohranja le v vladarskem naslovu sapa Inka. Srednjeameriški Los Mixtecos se pravopisno slovenijo kot Mizteki, zasledimo pa tudi Miksteke in Misteke … a nihče ne posloveni Oaxace v Vahako ali Oahako. Na drugi strani mesto Chan Chan izkazuje vso pisanost, ki jo premore: Chanchan, Čančan ali Čan Čan. Če se ljudstvu Nazca včasih reče kar Naski, pa so črte, ki jih ustvarja, črte Nazca, črte iz Nazce ali pa nazcanske, nazcovske črte. Indijanci pueblov predstavljajo zdaj košarsko zdaj pletarsko kulturo.
In tovrstnih primerov še in še, celo pri vsakdanjih temah. Kar poskusite se domisliti primera in premisliti, katerega bi vi raje rabili in zakaj. Ne gre, da bi vsiljevali eno različico – samo opozoriti smo hoteli na včasih neulovljivo in samoporajajoče se bogastvo jezika, od katerega pa vendarle lahko boli glava.
Svoje misli je delil Rok Dovjak.
Vabimo vas tudi, da preberete, kaj nam je v razmislek in kot nove predloge poslala Marta Kocjan Barle.
Lektorski razgledi_jezikovni razmisleki: Jezikovni razmislek Marte Kocjan Barle