Čeprav je bilo od oktobra 2014, ko je bil v atriju stavbe na Novem trgu v Ljubljani predstavljen jezikovni portal Fran, objavljenih že kar nekaj člankov, ki so ta izredni jezikovni pripomoček približali tudi širši javnosti, se jezikovni portal še vedno zdi hvaležna tema za obravnavo. Njegovi ustvarjalci so namreč držali obljubo, da bo Fran rasel in da prirastka sploh ne bo malo. Že zdaj je Fran izredno zajetna slovarska zbirka, v nekaj letih pa se obeta še nekaj terminoloških slovarjev, novi zvezki SLA, slovar sinonimov, ki je za zdaj dostopen samo v knjižni izdaji, in seveda – novi SSKJ (na Franu po novem eSSKJ). Kaj nam prinaša, kako uporabljati rastoči slovar, kako sodelovati pri njegovem nastajanju – več o tem so nam zaupali ustvarjalci slovarja z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU: Domen Krvina, Nataša Gliha Komac, Nataša Jakop, Janoš Ježovnik, Nina Ledinek, Mija Michelizza, Tanja Mirtič, Andrej Perdih in Marko Snoj.
1. Za začetek – kako na Franu najdemo gesla novega slovarja?
Seznam vseh trenutno objavljenih gesel oz. slovarskih iztočnic je dostopen tako kot pri vseh drugih slovarjih – s klikom na ikono slovarja (eSSKJ, prej SSKJ3) in vpisom zvezdice (*) v iskalno polje. Kadar so gesla že objavljena, se v seznamu zadetkov pri iskanju po Franu pojavljajo povsem na vrhu, tj. pred gesli v drugih slovarjih (prim. npr. http://www.fran.si/iskanje?View=1&Query=ma%C4%8Dka, http://www.fran.si/iskanje?View=1&Query=monsun).
2. Je slovar izkaznica ali zakladnica jezika?
Oboje, a seveda v omejenem obsegu (odvisno od zasnove in velikosti slovarja): kot izkaznica – tj. jezikovni dokument časa, obdobja, ki ga zajema – predstavlja bolj ali manj urejen in sistematiziran prikaz jezika v njegovi leksikalni in delno skladenjski oz. slovnični pojavnosti. Zlasti potem, ko je objavljen njegov večji del, pa ga je (na Franu z vpisom * v iskalno polje) mogoče pregledovati tudi kot zakladnico jezika. Treba pa se je zavedati, da slovar nikdar ne more zajeti bogastva jezika do vseh potankosti in v vsej njegovi živosti v rabi – odvisen je namreč od ujetosti tega bogastva v dostopnih virih in tudi od svoje zasnove. Za njeno učinkovito izvedbo so določene omejitve pri zajemanju in obdelavi gradiva neizogibne. Prav tako lahko slovar le beleži in sistematizira časovno in zvrstno dovolj pestro rabo, ne more pa sam »izumljati« novih besed.
3. Kakšni so bili odzivi javnosti na osnutek novega slovarja – ste prejeli veliko pripomb in predlogov in koliko so bile koristne za načrtovanje novega slovarja?
Odzivov je bilo razmeroma veliko, in to tako iz strokovne javnosti – mdr. tiste, ki je vključena v širok, nadinstitucionalno oblikovan uredniški svet, prim. povezava – kot splošneje (prav zato, da bi bili s slovarjem zadovoljni vsi uporabniki, smo koncept dali tudi v javno obravnavo). V veliki večini so bili pozitivni in v kritikah oz. pripombah konstruktivni (tj. z jasno opredelitvijo opaženega problema ali širše problematike in pogosto s predlogom rešitve). Vse smo natančno proučili in predloge vnesli v koncept delno tako, da smo jih prilagodili v konceptu zastavljenemu pristopu (v tem primeru lahko govorimo o dopolnitvah koncepta), delno pa tudi tako, da smo preoblikovali sam koncept (tu lahko govorimo o večjih ali manjših spremembah koncepta). Tudi zato, ker so pripombe prihajale še sproti, je takšno usklajevanje zahtevalo kar nekaj časa in glede na tehtnost pripomb poglobljenega razmisleka. Koncept je bil nato poslan v institucionalno potrjevanje (Znanstveni svet inštituta, Znanstveni svet ZRC SAZU, Razred za filološke in literarne vede SAZU in Predsedstvo SAZU) in je od jeseni 2015 uradno potrjen.
Treba je omeniti, da posamezne pripombe oz. predlogi ob objavljenih prvih slovarskih sestavkih še vedno prihajajo in da se hkrati z izkušnjami, ki rastejo ob slovaropisni obdelavi gradiva po zastavljenem konceptu, uporabljajo za dopolnjevanje oz. nadgradnjo koncepta. Ta tako predstavlja trdno jedro za slovar, hkrati pa se skupaj z njim v določeni meri – zlasti na izvedbeni ravni – še razvija.
4. Kje se novi slovar že v zasnovi ločuje od predlaganega slovarja treh avtorjev (Predlog za izdelavo Slovarja sodobnega slovenskega jezika), kje pa je predlogu blizu ali mu celo sledi?
Slovarski koncept in nato slovar sta v izhodišču zasnovana povsem na novo in zato neposredno ne sledita nobenemu od drugih slovarjev ali predlogov zanje (čeprav seveda upoštevata pozitivno tradicijo slovenskega slovaropisja, zlasti Slovarja slovenskega knjižnega jezika). So pa bili pri postavljanju koncepta in nato prvih korakih njegove izvedbe na praktični slovaropisni ravni poleg leksikološko-leksikografske literature vsekakor pregledani najrazličnejši sodobni slovarji, objave o njih ali tudi šele predlogi, med njimi tudi v vprašanju omenjeni predlog, da bi za novi slovar lahko vzpostavili kar najboljše rešitve.
Tisto, k čemur stremimo, je, da bi bil novi slovar po obsegu gradiva, kakovosti jezikoslovne interpretacije in količini podatkov, ki jih za različne uporabnike nudi, dostojen naslednik prvih dveh izdaj SSKJ, pri čemer pa moramo v sodobnem času ob gradnji slovarske podatkovne baze imeti v mislih še rabo baze za namene jezikoslovnega raziskovanja in gradnje jezikovnih tehnologij – in v tem smislu naš slovar je podoben predlogu Trojine.
Prav tako je bila zaradi zavedanja o velikem vplivu skladenjskega okolja na pomen – ki ga mdr. izrazito izpostavlja ruski jezikoslovec Jurij Apresjan in je bilo navzoče že v času izdajanja SSKJ – prisotna želja po skladenjsko in kolokacijsko še bolj sistematičnem prikazu ponazarjalnega gradiva. Tu se je način, ki ga uporabljajo nekateri novejši tuji slovarji (npr. nemški, poljski) in je predstavljen tudi v omenjenem predlogu (kolokacije in stavčni zgledi so razdeljeni po strukturah, kot jih iz gradiva izluščijo besedne skice v orodju SketchEngine), z nekaj dopolnitvami in modifikacijami glede na zasnovo koncepta izkazal kot učinkovit in je zato uporabljen tudi v eSSKJ. Vsekakor so rezultati iskanja z besednimi skicami v našem slovarju vedno natančno analizirani in pregledani, podatki pa strokovno interpretirani, saj na pomensko raven – pogosto v prepletu in istočasno – vplivajo vse druge (morfološka, skladenjska, besedilna) ravni.
5. Kje lahko najdemo uvod k novemu slovarju, torej končni koncept izdelave? Se v njem lahko pozanimamo, kaj želite sporočiti z npr. »primerjaj z lat. Pyrus communis« – da s »hruška« poimenujemo tudi druge vrste iz rodu Pyrus, najpogosteje pa prav omenjeno?
Uvod k novemu slovarju je ob kliku na ikono eSSKJ dostopen desno zgoraj v spustnem meniju (»O slovarju«). Gre za praktična navodila za uporabo slovarja, ki se bodo v prihodnjih izdajah lahko še dopolnjevala, medtem ko je končna verzija koncepta dostopna na povezavi.
Kar se tiče tipologije in namena navajanja taksonomskih imen, v uvodu pod razdelkom »Pomenski del slovarskega sestavka« izvemo tole: »Pri iztočnicah, ki poimenujejo živa bitja, pa razlago praviloma dopolnjuje taksonomsko ime (npr. buča primerjaj lat. Cucurbita pepo). Pri navajanju taksonomskih imen gre zgolj za informativni, orientacijski podatek, ki ga je treba za rabo v strokovnih in znanstvenih besedilih preveriti v ustrezni strokovni literaturi. Zaradi razlik v rabi poimenovanj za živa bitja v splošnem in strokovnem jeziku ter načina obravnave tovrstnega besedja v splošnem slovarju so namreč nekatere poenostavitve pri navajanju taksonomskih imen neizogibne (prim. kruhovec – opičji kruhovec). Taksonomska imena so tudi ob morebitni drugačni rabi v strokovnih besedilih vedno izpisana ležeče.«
6. Se z novim slovarjem začenja slovar, ki se bo le še dopolnjeval, torej rasel in prilagajal času in njegovim potrebam, ali je mogoč tudi popolnoma nov slovar, spisan od temelja, po novih načelih? Kako boste arhivirali posamezne digitalne časovne različice?
Kot že poudarjeno pod točko 4, eSSKJ je popolnoma nov slovar, spisan od temelja in po novih načelih – to, da je rastoči slovar (tj. da se novi slovarski sestavki dodajajo načeloma vsako leto), tega dejstva ne spreminja. Tudi slovarski sestavki iz starejših različic slovarja bodo na voljo, pri tem pa razrešujemo vprašanje, na kakšen način jih vključiti na portal, ne da bi okrnili preglednost podatkov na Franu in enostavnost rabe portala sploh.
Kar se tiče prilagajanja našega slovarja (in vsakega drugega) času in njegovim potrebam, to do mere, ko se zvestoba zastavljenemu konceptu bolj ali manj ohranja, je mogoče. Prav tako je skladno z razvojem tehnologije in uveljavljanjem novih načinov spletnih prikazov možno določeno prilagajanje pri predstavitvi slovarskih podatkov na portalu Fran. Bistvenega pomena je, da so današnji slovarji dostopni kot strukturirane podatkovne baze, zapisane v standardnem formatu, saj to omogoča izrabo podatkov na različne načine in tudi bistveno izboljšuje čas uporabnosti slovarja in možnosti njegove posodobitve.
7. Prepoznate kake vzporednice med slovaropisjem in lektoriranjem? Zdi se, da je za oboje potrebna natančnost ter občutek za zvrstnost, subtilne pomenske odtenke, hierarhizacijo …
Pri obojem gre za natančno branje in obdelavo besedila ob upoštevanju vseh v vprašanju navedenih vidikov oz. jezikovnih ravni – pri lektoriranju enega oz. navadno manjšega števila besedil naenkrat kot celote, pri slovaropisni obdelavi pa čim večjega števila izsekov besedil z namenom ugotavljanja sistemskosti določene, zlasti leksikalne pojavnosti, kar se nato odraža tudi pri sistematizaciji takih in podobnih pojavnosti v slovarju. Slovaropisec ima zato ob sicer natančnem pregledu (izsekov) besedil pogosto določeno težnjo po posploševanju, po širšem pogledu na določeno jezikovno pojavnost in z njo povezano problematiko. Obenem mora hkrati dovolj natančno urediti vsako slovarsko iztočnico in z njo povezane stalne besedne zveze posebej.
8. Če je bil stari SSKJ precej formalen in mestoma tudi pomensko skop, je novi slovar na trenutke že kar preobložen s podatki. Kakšen nasvet bi dali uporabniku, kako naj se loti branja slovarskega sestavka?
Če se »pomensko skop« nanaša na število pomenov, tega za prvi dve izdaji SSKJ ne moremo trditi, saj je glede na obseg gradiva pomenska členitev izvedena večinoma precej podrobno (pomeni, podpomeni, za poševnicami prenesene rabe in drugi manjši pomenski premiki). Če pa se »pomensko skop« nanaša na samo obsežnost razlage, potem drži, da novi eSSKJ glede na prvi dve izdaji SSKJ pri razlagah poleg temeljne zahteve po razločevalnosti glede na drugo podobno stremi k določeni meri plastičnosti/nazornosti in ima zato pogosto nekaj pomenskih sestavin več. Pri tem se sistemskost in preciznost razlag ohranja (tj. isto/podobno se razlaga na isti/podoben način).
Temeljna vodila za branje slovarskega sestavka so podana v uvodu k eSSKJ, sicer pa se trudimo, da bi bil slovarski sestavek oblikovan čim bolj intuitivno – glede razporeditve v skladu s splošno razširjeno slovaropisno prakso, tj. najprej temeljni oblikoslovni in izgovorni podatki, nato pomenski del; znotraj vsakega pomena najprej razlaga z morebitnimi sinonimi, taksonomskimi imeni in po potrebi ustreznimi oznakami, nato po skladenjskih strukturah urejeno ponazarjalno gradivo. Pri tem se rabi čim manj okrajšav, oznake so večinoma izpisane polno, pogosto tudi dodatno razložene v oblačkih z namigi (ang. tooltips). Za pomenskim delom stojijo stalne besedne zveze in frazeološke enote, ki so pomensko obdelane enako kot sama iztočnica. Na koncu sledijo podatki o določenih tipih tvorjenk, celotni pregibnostno-naglasni vzorci za vse oblike slovarske iztočnice in etimologija. Za lažje premikanje med posameznimi sklopi so na vrhu slovarskega sestavka na voljo zavihki »pomen«, »stalne zveze«, »frazeologija«, »izgovor in oblike«, po potrebi »normativnost«, »besedotvorje« in »etimologija«. Podatkov je torej dejansko veliko in pri bolj frekventnih iztočnicah lahko res dobimo občutek preobloženosti, vendar pa so smiselno in sistematsko razporejeni (tj. vedno po navedenem vrstnem redu), poleg tega lahko uporabnik med njimi preklaplja s pomočjo naštetih zavihkov.
Sicer je temeljna stvar, ki jo velja v zvezi z nakazano problematiko izpostaviti, dejstvo, da je v času, ko je osnova, na podlagi katere nastaja slovar, strukturirana podatkovna baza, mogoče količino podatkov in način njihove predstavitve uporabniku prilagajati v večji meri kot kadarkoli do sedaj. Prav zato so na Franu za vsak slovarski sestavek novega slovarja predvideni trije različno obsežni izpisi slovarskega sestavka, da vsak uporabnik podatek, ki ga zanima, najde čim lažje. To je mogoče tudi zaradi že omenjenih zavihkov, povezav ipd. Možno bi bilo seveda še mnogo več, vendar pa nas trenutne finančne zmožnosti – portal Fran je financiran izključno iz sredstev Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in ZRC SAZU – omejujejo.
9. Kaj porečete na pripombo, da v slovar vnašate slovnična pravila in da naj bo slovar namenjen le stalnim besednim zvezam?
Slovnična pravila v minimalni obliki (iztočnica v osnovni ali še prvi stranski obliki in njen izgovor) so prisotna v večini splošnih slovarjev in eSSKJ pri tem ni izjema. Za uporabnika, ki ga ti podatki zanimajo ali jih potrebuje (mdr. npr. tudi tuji oz. nematerni govorci slovenščine) v razširjeni obliki, so na voljo v tabelah s pregibnostno-naglasnimi vzorci povsem na koncu sestavka – najhitrejši dostop do njih je s klikom na zavihek »izgovor in oblike«. Glede na njihovo umeščenost na konec sestavka ne drži, da bi podrobne oblikoslovne podatke uporabniku vsiljevali takoj na začetku sestavka. Drug način, v katerem se slovnična pravila kažejo v slovarju, so slovnična pojasnila tipa navadno v množini, navadno velelno itd. Tudi ta sledijo že uveljavljeni tradiciji, so polno izpisana in uporabljena le tedaj, kadar se nanašajo na celoten (pod)pomen. Novost pa je, da se eSSKJ v skladu z načelom bolj sistematičnega prikaza ponazarjalnega gradiva tudi znotraj (pod)pomenov poslužuje temeljnih besednovrstnih oznak – v prikazu okrajšano, v oblačkih z namigi v polnem izpisu – pri opisu skladenjskih vzorcev, v katere so uvrščene kolokacije in stavčni zgledi. Tu gre za opozarjanje na tipično skladenjsko okolje iztočnice, pri čemer so, kot rečeno, uporabljene le temeljne besednovrstne oznake.
Stalne besedne zveze, ki jih je za razliko od kolokacij treba razložiti posebej, vsekakor so del slovarskega sestavka in stojijo za pomenskim delom, pomensko pa so obdelane enako kot sama iztočnica – imajo torej razlago z morebitnimi sinonimi, taksonomskimi imeni in po potrebi ustreznimi oznakami, prav tako imajo za razliko od prvih dveh izdaj SSKJ vedno svoje ponazarjalno gradivo.
10. Bo novi slovar osnova za novo slovnico in – tega se še posebej veselimo – stilistiko slovenskega jezika v najširšem smislu?
Vsi v slovarju navedeni podatki ob celovitem pregledu jezikovnega gradiva in sistematizaciji tako pridobljenih ugotovitev lahko služijo kot pripomoček pri izgradnji nove slovnice in stilistike, zlasti ker slovar z natančno, a hkrati tipološko urejeno obravnavo posameznih leksemov slovničarja in stilista vedno opozarja, da mora pravila postaviti hkrati natančno in dovolj splošno, da bo zunaj njih ostalo čim manj posameznega.
Če se tu navežemo še na vprašanje o problemu morebitne preobloženosti s podatki v slovarju, velja izpostaviti, da je to danes smiselno reševati drugače kot do sedaj – tj. s preudarnim izborom podatkov in njihovo logično predstavitvijo glede na predpostavljenega uporabnika, nikakor pa ne mehansko, z zmanjševanjem števila slovarskih podatkov, ki so na voljo. Podatkovna baza, ki jo gradimo, seveda vključuje še več podatkov, kot jih vidijo uporabniki, in tudi v tem smislu lahko bistveno prispeva k pripravi nove slovnice slovenščine.
11. Glede na celostno obravnavo besede me zanima, ali bo v končni različici novega slovarja k pomenu dodana tudi slika oz. risba, kar bi omogočilo tudi onomaziološko iskanje? Kako bi odbrali najprimernejšo sliko, da bi poudarili pomenske značilnosti danega pojma? Bodo na sliki označeni tudi deli celote, s čimer bi se gradila pomenska mreža? Se vzporedno s slovarjem gradi pomenska mreža kot osnova semantične mreže za prevajalnike in tujejezične slovarje, po zgledu mreže Jureta Zupana?
Slikovni podatki za zdaj slovarju niso dodani, je pa tovrstno dopolnjevanje podatkovne baze seveda vedno in vsekakor mogoče. So pa zato pri posameznih pomenih slovarskih sestavkov že na voljo povezave k ustreznim znakom v Slovarju slovenskega znakovnega jezika – to je namreč z vidika potreb govorcev s posebnimi potrebami izjemno pomembno.
Osnovna semantična mreža v slovarju nastaja že inherentno, saj je uvrščevalna pomenska sestavina (npr. kdor, človek, ženska, lastnost, stanje, žival, rastlina; delati, narediti), ki kot nadpomenka uvršča iztočnico v širše pomensko polje, posebej izpostavljena. Zlasti z vidika bolj ali manj polne primerljivosti razlag semantično mrežo izgrajuje tudi rastoče število sinonimnih relacij med posameznimi (pod)pomeni iztočnic in pripadajočih stalnih besednih zvez. Mogoča je tudi obogatitev slovarskih sestavkov z opredelitvijo pojmovne skupine, kamor je posamezni pomen mogoče uvrstiti. Vse navedene načine gradnje semantičnih mrež pri oblikovanju našega slovarja načrtno upoštevamo, zato so podatki v našem slovarju lahko izjemno koristni za gradnjo jezikovnih virov in jezikovnih tehnologij.
12. Kdaj bo na voljo tudi zavihek »normativnost« – z izdajo novega pravopisa? Ali bo pri normativnih označevalnikih kaj sprememb glede na pravopis in SSKJ? Se informativno-normativnost novega slovarja razume enako kot pri SSKJ-ju – kot zvrstnost? Bo novi slovar prevzel tudi vlogo pravopisnega slovarja in uporabnike napotoval k pravilnemu zapisu velike začetnice, ločil (npr. vezaja) in pisanja skupaj oz. narazen?
Zavihek »normativnost« je že na voljo pri tistih sestavkih, ki potrebujejo dodatno normativno opozorilo, pojasnilo, npr. vprašanje zapisa skupaj oz. narazen (ali tudi z vezajem). Velja tudi, da se v eSSKJ zavihek »normativnost« načeloma pojavlja le tedaj, kadar slovarski opis ob zahtevi po informativnosti glede na analizo gradiva izraziteje izstopa od trenutnih ali nastajajočih pravopisnih pravil. Pri tem se zavihek »normativnost« navaja ne le pri slovarskem opisu z normativno problematičnim zapisom, temveč recipročno tudi pri opisu z ustreznim zapisom – tako bi lahko rekli, da se zavihek »normativnost« pojavlja pri slovarskih opisih, vsebujočih določeno normativno problematiko, ki se glede na gradivo, pa tudi izkušnje iz preteklosti, kaže kot pomembna.
Novi slovar ne bo prevzel vloge pravopisnega slovarja, bo pa s svojimi rešitvami izkazoval aktualno knjižnojezikovno normo. Normativni protokol, ki se oblikuje v sodelovanju s pravopisno skupino na inštitutu in Pravopisno komisijo pri SAZU in ZRC SAZU, omogoča karseda enotno reševanje aktualnih normativnih zadreg, tako da eSSKJ v svojih slovarskih rešitvah uporabniku neposredno ali posredno prek normativnega zavihka ponuja aktualne normativne podatke o leksikalnih enotah, vključenih v slovar.
13. Ali bo v okviru normativnosti predstavljena tudi sopomenskost in pogostnost rabe (frekvenčni slovar)?
Primarna vloga sinonimije v eSSKJ (za razliko od prvih dveh izdaj SSKJ) ni izkazovanje normativnosti, temveč variantnosti. Ker pa so sinonimi ustrezno označeni, seveda prinašajo tudi določen podatek o svoji normativni vrednosti in s tem o medsebojnih razmerjih.
14. Ko smo že pri sopomenkah – ali bo novi, Sinonimni slovar slovenskega jezika digitaliziran ali bo njegovo razširjeno gradivo zaživelo hkrati z novim slovarjem?
Da, slovarska baza Sinonimnega slovarja slovenskega jezika je izdelana v digitalni obliki, zato že načrtujemo elektronsko objavo, pri čemer bodo slovarski podatki v tej izdaji še nekoliko dopolnjeni.
15. Glede na zdaj že izdatno zbirko terminoloških slovarjev na Franu me zanima, koliko in katere termine bo zajemal novi slovar.
Leksem, ki je izhodiščno termin, se mora pojavljati tudi v neterminoloških besedilih, če naj se uvrsti v naš slovar, čeprav seveda po tipu besedil večinoma jasno kaže svojo vezanost na določeno strokovno področje, zato je (razen če se je že povsem determinologiziral, npr. stavek, gripa) načeloma tudi ustrezno označen. Če je pogoj take distribucije izpolnjen, za njegovo uvrstitev v slovar načeloma veljajo enaka merila kot za druge slovarske iztočnice in pripadajoče stalne besedne zveze; pri tem je glede na mnenje/priporočilo terminoloških svetovalcev, vključenost v nabor zlasti srednješolskega znanja ali ob zapolnitvi določenega niza (npr. organska in anorganska kemija) stopnja ustreznosti zahtevanim merilom za uvrstitev v slovar lahko nekoliko nižja.
Podobno kot v konceptu naj še enkrat opozorimo, da tretja izdaja SSKJ prinaša lekseme, ki so najmanj že začeli pot širše rabe izven zgolj terminologije oz. stopili v proces determinologizacije. Obravnava terminologije zato ne predstavlja sklenjenega sistema terminov in njihovih medsebojnih povezav, kot to velja za terminološke slovarje – eSSKJ tako o (izhodiščni) terminologiji nudi le prvo informacijo, za pravo terminološko iskanje pa je treba uporabljati terminološke slovarje in v primeru dvoma zastaviti vprašanje v inštitutski terminološki svetovalnici.
O vključevanju (izhodiščno) terminološke leksike v eSSKJ se je mogoče natančneje poučiti v konceptu na straneh 49–52.
16. Kako slovar rešuje problematiko poobčeimenjenih lastnih imen? Se je stroka o tem vidiku že posvetovala s pravniki in poslanci?
Načeloma se poobčeimenjena lastna imena obravnavajo enako kot vse druge slovarske iztočnice oz. stalne besedne zveze, pri čemer mora biti njihova pojavnost v nelastnoimenski, apelativizirani obliki dovolj pogosta, da zadosti zahtevanim merilom za uvrstitev v slovar. Drži, da se v okviru te problematike pojavljajo tudi določene pravno pogojene težave (prim. npr. http://bos.zrc-sazu.si/knjige/JZ%2020.1%20(2014).pdf, str. 235).
17. Bo v novem slovarju tudi kaj prostora za nostalgično merilo dobrega avtorja? Kaj pa bo s sistemskimi tvorbami, recimo ženskimi ustreznicami za moška poimenovanja?
Kot delno nakazuje že vprašanje samo, »nostalgičnega merila dobrega avtorja« (tj. splošno znanega, branega, z domačim in zaželeno tudi tujim ugledom, jezikovno pestrega in inovativnega, za katerega se lahko upravičeno sklepa, da poleg danes izrazito vplivnih medijev in družbenih omrežij ima določen vpliv na jezikovno dejavnost določenega števila govorcev) v slovarju kot takega žal ne moremo upoštevati, čeprav so bila tudi v odzivih na koncept v zvezi s tem mnenja različna. Je pa s tem povezana problematika nedvomno kompleksna. Na tem mestu velja izpostaviti, da se zavedamo, da je gradivo, na podlagi katerega pripravljamo slovar, žal pomanjkljivo. To skušamo ublažiti s čim kvalitetnejšo interpretacijo gradiva in po potrebi njegovim dopolnjevanjem z nekorpusnimi, zlasti spletnimi viri. Kot omenja vprašanje v nadaljevanju, korpusi slovenskega jezika namreč ne vključujejo najsodobnejšega gradiva, poleg tega pa v zadostni meri prinašajo zlasti gradivo, ki je nastalo v prvem desetletju novega tisočletja. O tem smo pisali že tudi v slovarskem konceptu.
Ženske ustreznice za moška poimenovanja se navajajo, če zadoščajo zahtevanim merilom za uvrstitev v slovar. Ker gre pri ženskih ustreznicah za sorazmerno sistemski pojav, sistemskost v mejnih primerih (beseda je malo pod zahtevanimi merili za uvrstitev v slovar, vendar pa se v virih pojavlja pestro) lahko pripomore k njihovi uvrstitvi v slovar.
Sistemske tvorbe sicer nekoliko bolj celovito, sistematično predstavlja slovnica, v slovarju pa nasploh velja, da vseh sistemskih tvorb ni mogoče navajati – in to velja tudi za ženske ustreznice. Te so v slovarju sicer vedno navedene v posebnem razdelku »besedotvorje«, a le v primeru, da ustrezajo zahtevanim merilom za uvrstitev v slovar. Več o problematiki je mogoče prebrati v slovarskem konceptu (prim. povezava, str. 69–70).
18. Na katerih virih gradite slovar? Kolikšen je delež tiskovin, tudi drobnega gradiva? Kako pomembne so v vašem načrtu sestavljanja usmerjene ankete za zapolnjevanje imenovalnih vrzeli?
Primarni vir za izdelavo slovarja je korpus Gigafida skupaj s korpusom Kres, korpusom Nova beseda, delno Gos in pri novejšem besedju, za katero se po izkušnjah predvideva, da je že dokaj razširjeno, tudi splet. Pri tem je treba poudariti, da se upošteva védenje o strukturiranosti korpusa in njegovih pomanjkljivostih, zlasti pri oblikoskladenjskem označevanju ter zvrstnih in tipoloških razmerjih med različnimi tipi besedil (npr. kljub njenemu nedvomnemu vplivu nesorazmerno velik delež publicistike v korpusu Gigafida). Prevlada določenih tipov besedil v korpusu ponekod ne daje povsem ustrezne podobe o rabi besed, saj se npr. beseda svak izrazito pogosto pojavlja v osmrtnicah, podobno je tudi s tehničnimi izdelki, ki so zaradi kraje pogosto omenjeni v črni kroniki, nekatere pasme živali pa nastopajo zlasti v malih oglasih. Pri leksikografiji je torej ustrezna interpretacija podatkov ključna.
Pri imenovalnih vrzelih smo vsekakor pozorni na to, ali za določeno (novo) pojavnost v jeziku že obstaja kakšen izraz, ali je izhodiščno tujejezični in nato prevzet in ali se – z vsaj manjšo avtorsko in zvrstno pestrostjo – morda že pojavlja tudi slovenski ustreznik. Posebnih anket za to ne izvajamo, vsekakor pa budno spremljamo splet in najnovejše vire (npr. korpus slovenskih tvitov). Večina takega besedja se sprva uvrsti na seznam predlogov za Sprotni slovar slovenskega jezika.
19. Ali se nam obeta kak nov korpus slovenščine in kakšna bo njegova sestava? Se bodo v ta namen temeljna dela slovenskega jezika – mimogrede: katera naj bi to bila oz. katera merila o tem odločajo? – digitalizirala in vključila v tak korpus? So ta dela že tako povsem zadovoljivo zajeta v SSKJ ali lahko kot temeljno pripoznamo tudi delo, ki je bilo za SSKJ izpisano le dopolnjevalno, torej le za manjkajoče izraze? Se bo delil na lektorirani in nelektorirani del kot FidaPLUS ter koliko podatkov o sobesedilu in sotvarju (avtor, naslov dela, razdelek) bo zajemal? Ali v teh prizadevanjih sodelujete z univerzami, RTV Slovenija kot nacionalno ustanovo za obveščanje, NUK kot skrbnikom pisane besede ter vlado na področju avtorskega prava?
V slovenskem prostoru je v zadnjih letih nastalo precejšnje število jezikovnih korpusov, zlasti specializiranih. Z vidika našega dela bi si najbolj želeli posodobitve referenčnega korpusa Gigafida z aktualnim jezikovnim gradivom, nujno bi bilo tudi uravnoteženje zlasti s strokovnimi, pedagoškimi in umetnostnimi besedili. Seveda je vsak nov korpus dobrodošel, ključno pa je, da dobimo spet aktualen referenčni korpus slovenščine. Korpus Gigafida je bil namreč nazadnje posodobljen v letu 2012 in je tako za opis sodobnega slovenskega jezika iz leta v leto manj reprezentativen. Da bi bil slovarski opis boljši, je vsekakor nujno, da bi do posodobitve obstoječih korpusov prišlo čim prej, morali pa bi oblikovati tudi nove korpuse. Pri morebitni posodobitvi ali izgradnji bomo s svojim znanjem in izkušnjami z veseljem konstruktivno sodelovali.
Seveda je v okviru leksikografije vedno znova aktualno tudi vprašanje, kako naj bo korpus strukturiran (kakšen naj bo v njem delež različnih tipov besedil), da bo za leksikografsko uporabo čim bolj primeren.
20. Kakšna je funkcija predlaganja novih besed pod gesli Sprotnega slovarja slovenskega jezika? Se predlagatelji lahko nadejajo, da bodo njihove besede kdaj uslovarjene, ali gre za kanal, ki lahko pomaga pri uveljavljanju besede v javnosti? Kot ena prednosti spleta se omenja tudi anonimnost – kako pa lahko posameznik, ki dejavno sodeluje kot laik, stopi iz brezimja? Jih boste umestili med posebne, prostovoljske sodelavce?
Vsi predlogi se zbirajo, pregledujejo in uvrščajo na seznam predlogov, ki je že znotraj slovarske baze Sprotnega slovarja slovenskega jezika. Predlogi so nato obdelani po standardnem slovaropisnem postopku: ali se predlagani leksem pojavlja pri več avtorjih (brez tega gre namreč lahko za okazionalizem) in zvrstno kolikor toliko pestro (ta drugi pogoj ob izhodiščni terminološkosti lahko tudi ni izpolnjen, vendar mora biti takšna terminološkost jasno vidna); ali vsaj v osnovi nastopa v tipičnih skladenjskih vlogah, ki se zanj glede na besedno vrsto pričakujejo itd. – torej: ali ustreza zahtevanim merilom za uvrstitev v slovar, ki so za Sprotni slovar slovenskega jezika v primerjavi z eSSKJ glede na tip besedja (pretežno izrazito novejše ali že obstoječe v najnovejših, šele uveljavljajočih se pomenih) precej znižana.
Glede na že sorazmerno dobro poznanost portala Fran in zlasti na njegovo pogosto uporabo (od oktobra 2014 dobrih 17,5 milijona iskanj, prim. povezava) bi lahko rekli, da ima predlog nove besede (zlasti slovenskega ustreznika za že obstoječi prevzeti izraz) lahko določen vpliv na uveljavljanje besede v javnosti. Zaenkrat se predlogi po avtorjih še ne popisujejo, je pa to ob znanem uporabniškem imenu mogoče narediti in ugotoviti avtorstvo.
21. Ali bo Sprotni slovar slovenskega jezika nekoč prešel v novi slovar ali bo ostal nekakšna čakalnica za izraze in zveze? Na podlagi katerega merila boste v novi slovar vendarle sprejemali slengizme, žargonizme, dialektizme, vulgarizme in druge ekspresivne besede in zveze? Kako se odločate, kateri novi pojmi že sodijo v splošni slovar, kateri pa so še vedno preobrobni za kaj takega?
Glede na povedano pod točkama 18 in 20 bo funkcija Sprotnega slovarja slovenskega jezika verjetno vedno ostala – na to kaže tudi količina vsakoletno uslovarjenega novega besedja ali novih pomenov že obstoječega, ki se giblje okoli 100 enot. Prav tako Sprotni slovar slovenskega jezika glede na pri tem slovarju zastavljena zahtevana merila za uvrstitev v slovar omogoča razmeroma hitro uslovaritev zaznanega novega besedja ali novih pomenov že obstoječega, če so le izpolnjeni pogoji, našteti pod točko 20. Za uvrstitev v eSSKJ so kriteriji strožji (še večja zvrstna pestrost ali v nasprotnem primeru izrazita izhodiščna terminološkost, jasno nastopanje v tipičnih skladenjskih vlogah, pričakovanih glede na besedno vrsto), frekvenčni prag pa višji. Vsekakor rastoči Sprotni slovar slovenskega jezika predstavlja razmeroma dober seznam besedja, ki ga je kot najnovejšega ali z nedavno nastalimi novimi pomeni smiselno za uvrstitev v eSSKJ redno preverjati.
22. Kolikšno težo prisojate Razvezanemu jeziku in podobnim projektom na družbenih omrežjih? Ali se takšna raba preverja z anketami?
Razvezani jezik je dragocen vir gradiva (zlasti npr. za potencialne frazeološke enote), poleg tega so nekatere razlage lahko v pomoč pri oblikovanju razlage v slovarju. Prav tako je bil Razvezani jezik – prosti slovar žive slovenščine, ki je izšel leta 2007, vključen v korpus Nova beseda. Vsi projekti, ki se ukvarjajo z jezikom, so seveda dobrodošli. Je pa dobro, da uporabniki vedo, na kakšen način in za kakšen namen so najrazličnejši viri nastali ter da podatkov ni mogoče interpretirati v vseh enako.
Kar se tiče potencialnih kandidatov za Sprotni slovar slovenskega jezika, je poleg predlogov uporabnikov Razvezani jezik navadno pregledan vsaj na hitro. Dejanska uslovaritev tako pridobljenih kandidatov je nato odvisna od postopka, opisanega pod točko 20. V primeru dvoma o vsaj določeni meri poznanosti oz. razširjenosti leksema, kot je zahtevana za Sprotni slovar slovenskega jezika, se opravi poizvedba najprej med ožjimi, po potrebi še drugimi sodelavci ali tudi širše.
23. Kako rešujete problem »podvojene rabe« pri spletnih virih, saj se posamezni izrazi s kopiranjem dela besedila pojavljajo večkrat, v več okoljih, čeprav je bilo izvirno besedilo le eno in bi objavitelj, če bi besedilo v celoti napisal sam, lahko uporabil drugačen izraz?
S problemom večkratne objave istih besedil se srečujemo zlasti pri medijih. Pri tem gre ali za ponovno objavo v istem mediju ali za novice, ki jih različni mediji prevzemajo iz istega vira, s tem pa ta besedila dosežejo večje število bralcev. Podoben problem predstavlja besedje, ki je značilno za omejeno časovno obdobje, zato je lahko za slovarski opis manj relevantno.
Podvojena raba in izrazita vezanost obravnavane enote na le en vir ali zelo majhno število virov se zato vedno preverja in je lahko razlog za neuslovarjenje ali celotne enote ali pa katerega od potencialnih delov njenega ponazarjalnega gradiva.
24. Koliko upoštevate spletne iskalnike in možnosti, ki jih ti ponujajo med prvimi petimi zadetki – ravno ti verjetno močno vplivajo na izbiro izrazov v javnosti, zlasti če jih podaja kaka ustanova ali npr. spletna enciklopedija Wikipedija. Pišoča javnost je vse obsežnejša in vsi imamo pravico, da govorimo po svoje – do katere mere?
Spletne iskalnike seveda uporabljamo, pregledamo pa običajno veliko več kot le prvih pet zadetkov in vse z veliko mero kritične presoje. Wikipedija je za slovarski opis eden od pomembnih virov, vendar pa nikoli edini. Poleg osnovnega iskanja po besedilnih korpusih, že objavljenih domačih in tujih slovarjih, preverjanja po drugi literaturi in spletu se posvetujemo tudi s področnimi strokovnjaki, predvsem za leksiko, ki v splošno besedje prehaja iz terminologije. V slovar lahko pridejo samo izrazi, ki so dodobra uveljavljeni, torej jih zasledimo pri različnih avtorjih in v različnih besedilih. Seveda imamo vsi pravico, da govorimo in pišemo po svoje, vendar pa morajo besede za uvrstitev v slovar izpolnjevati določene kriterije. Nekatere bolj posrečene predloge, ki pridejo do nas prek obrazca na Franu, objavimo na Facebookovi inštitutski strani.
25. Kaj porečete na udomačevanje izrazov po načelu snežene kepe – en napačen prevod za ozko strokovno področje, ki se nato, ker drugih virov ni ali pa jim ne prisojamo dovolj verodostojnosti, vselej reproducira in tako nadvse razmahne, s tem pa se možnost za sistemsko pravilnejši, pomensko jasnejši in slovenščini ustreznejši, ne nazadnje tudi pravopisno manj težaven prevod kljub pomislekom zmanjšuje, saj napačni izraz potrjuje raba. Tak izraz je na primer »Iyengar joga«, pri katerem smo v dvomu pri zapisu velike začetnice in prilastkovnika – vsaj lektorji bi bili mirnejši ob Iyengarjevi jogi ali jogi po Iyengarju. Kako bi komentirali tak lektorski popravek v javnem občilu?
Slovaropisni pristop vedno teži k sistematizaciji in posploševanju na velikem številu primerov. Raba prilastkov, sklonljivih z ničtimi končnicami oz. poenostavljeno nesklonljivih prilastkov, ki pogosto (ne pa nujno, npr. eko(-), bio(-)) izvorno nastopajo kot samostalniki, je pojav, ki ni (več) redek. Pravopisni priročnik (2001) s priporočanjem pisave skupaj implicira, da bi take primere lahko dojemali kot zloženke, kar pomensko glede na dve polnopomenski sestavini sicer drži – po drugi strani se mnogokrat pojavlja zapis narazen, kar kaže, da govorci to (vse bolj) dojemajo kot dve besedi; takih zvez je toliko, da prvemu delu slovaropisno brez težav določimo (pridevniški) pomen. Več o tem je mogoče prebrati tudi v konceptu eSSKJ (str. 43–46).
Gre torej za pojav, ki ga ne moremo ignorirati in ocenjevati kot »nepravilnega«. To pa še ne pomeni, da bi morali opustiti jezikovne možnosti, ki so glede na trenutno stanje in iz njega izhajajočo jezikovnosistemsko stilistiko še vedno bolj običajne – zlasti vrstni pridevniki so namreč večinoma tvorjeni z obrazili -(n)i, -ski, -o/ev. Tako ni razloga, da s podobno tvorbo za pridevniško funkcijo ne bi poskusili pri prevzetih jezikovnih enotah, saj možnost vstopanja v besedotvorje polnost njihove prevzetosti še dodatno utemeljuje. Kot omenjeno, smo s tem v polnem soglasju s trenutno jezikovnosistemsko stilistiko. Ob tem vendarle ne smemo prezreti, da je pridevniška funkcija pri prevzetih enotah kljub neizraženosti te funkcije z obrazilom prisotna že do te mere, da tudi predstavlja eno od možnosti – ki jo bo treba v nadaljevanju budno spremljati in ugotoviti, ali bo ostala vezana le na prevzeto (dokaj verjetno) ali ne.
26. Če velja, da je raba zavezujoča za pisanje slovarja, je slovar vselej zavezujoč za pisce? Kot slovaropisec ste strogo obvezani, da popisujete stvarnost. Kako pa bi ravnali kot lektor v primerih novih in napačnih prevodov že ustaljenih izrazov? Pustiti npr. Nibelungov prstan nam. Nibelunški prstan, ker je tako objavila uradna ustanova in ker razmerje pojavitev v Gigafidi kaže, da se ob prevladujoči in tudi v referenčni literaturi izpričani drugi obliki rabi tudi prva? Kolikšno težo sploh še ima tedaj izvirni naslov Der Ring des Nibelungen (rodilnik ednine)? Podobno velja za primere, ki jih slovar ne izkazuje: je prebivalec Biševa na Hrvaškem Biševljan (po hrvaškem Biševljanin) ali Biševec (po Biševac) ali je bolje izhajati zgolj iz slovenskega sistema?
Splošni slovar popisuje (informativnost) in do neke mere po vnaprej določenih premišljenih pravilih ocenjuje (normativnost) razmerje med vsemi v gradivu obstoječimi poimenovanji za neko pojavnost, pri čemer načeloma teži k sistematizaciji in podobni obravnavi podobnega/sorodnega (razen kadar je raba izrazito v nasprotju s sistematizacijo). Strožja ocena pravopisne, jezikovnosistemske in od tod izhajajoče normativne vrednosti posameznega poimenovanja sodi v domeno pravopisnega slovarja. Razmerja med strokovnimi izrazi glede na njihovo uveljavljenost/sprejetost v stroki so ustrezno ovrednotena v terminoloških slovarjih. Koliko bo v različnih slovarjih ponujene rešitve posamezni pisec upošteval, je odvisno od mnogih dejavnikov, verjetno dejansko res tudi od njegove pozicije moči. Predvidevamo lahko, da bo upošteval zlasti pravopisni priročnik, če gre za terminologijo, pa ustrezni terminološki slovar; če rešitve ne bo našel v teh dveh, bo preveril še stanje v splošnem slovarju (ki je kljub svoji osredotočenosti zlasti na opis določeno oceno razmerja med različnimi poimenovanji za isto pojavnost na neki način dolžen dati). Kot slovaropisci si seveda želimo, da bi uporabniki naše slovarje uporabljali, jih znali ustrezno interpretirati in naše predloge tudi upoštevali – vsaj v smislu nasveta strokovnjaka.
Kar se tiče konkretnih primerov, gre pri »Nibelungovem prstanu« najbrž za pretirano zvesto sledenje že pozabljenemu izvirniku, ker se želi izpostaviti svojina, če gre res za prstan konkretnega Nibelunga (obrazilo -o/ev lahko namreč izraža tako pravo svojino kot vrstnost, -ski pa zlasti vrstnost). Glede na ustaljenost in uveljavljenost tvorbe na -ski se zdi to smiselno le v izjemnih okoliščinah, sicer pa ne. Bišev-o; Bišev’-an > Biševlj-an ali Bišev-ɘc > Bišev-ec sta oboje slovenski sistemski tvorbi, zato bi bilo – razen ustaljenosti v rabi – težko govoriti o prednosti katere od njiju.
27. Kolikšna je možnost popravkov ali dopisovanja gesel, glede na spletno zasnovo, in koliko se ta že izkorišča? Pri sedanjem geslu »hruška« namreč manjka zveza »hruška debeluška«. Ali boste ob koncu projekta (redakcija) slovar prečesali z množično udeležbo laikov ali naj morebitne predloge sporočimo že sedaj? Bo prikazana tudi raba v govoru, ki v pisnih besedilih ni izpričana oz. ni podana v besedilih gradivskega korpusa? Ali to pomeni širitev korpusa? S tem v zvezi me zanima, kaj se bo zgodilo s tistimi SSKJ-jevskimi termini, ki so jih podajali strokovnjaki brez sklica na literaturo.
Popravki, predlogi za dopolnitve itd. se lahko in naj se vsekakor pošiljajo sproti (povezava »Predlagajte popravek ali dopolnitev sestavka« pod vsako slovarsko iztočnico na Franu). Vse poslano se zbira in redno pregleduje; ali bo popravek sprejet ali ne, je odvisno od meril, ki v posameznem slovarju veljajo pri obravnavi gradiva, v splošnih slovarjih zlasti pri pomenski členitvi in uslovarjanju ilustrativnega gradiva: v primeru »hruška debeluška« gre za dokaj majhno razpršenost po virih, ki pri sorazmerno visoki frekvenci iztočnice (hruška) glede na množico drugih zvez za uvrstitev ni zadostna oz. je najmanj vprašljiva. Tudi frazeološka raba v pomenu ‘debelo dekle’ ni potrjena v zadostni meri, da bi zvezo lahko vključili v splošni slovar. Kar se tiče proučevanja razmerja med govorjenimi in zapisanimi besedili, se bo razmerje med govorjenim knjižnim jezikom in zapisanimi besedili dalo ugotavljati šele z oblikovanjem relevantnega, tj. obširnejšega in uravnoteženega korpusa govorjenega knjižnega jezika (glede na obstoječi GOS).
Izbira izhodiščnih terminoloških enot za eSSKJ ni odvisna od SSKJ, saj gradivo analiziramo povsem na novo. V slovar se tako uvrstijo tiste, ki so v gradivu prepoznane kot relevantne, pri redakciji pa se posvetujemo s področnimi strokovnjaki. Včasih kakšno tako enoto predlagajo tudi ti kot del zaključene celote, kar se potem v gradivu preverja dodatno. V tem smislu (torej dodatno preverjanje za potencialno prezrte enote) se navadno ob koncu redakcije preveri še stanje v SSKJ, vendar pa se brez potrditve v gradivu in soglasja področnega strokovnjaka v eSSKJ ne vključuje ničesar.
Vprašanja je postavil Rok Dovjak.
