Slovenščina v vzgoji in izobraževanju

Gosti okrogle mize Slovenščina v vzgoji in izobraževanju so bili: Danica Cedilnik, upokojena dolgoletna učiteljica, ki na Osnovni šoli Valentina Vodnika v Ljubljani izvaja projekt za spodbujanje družinske pismenosti, dr. Irena Krapš Vodopivec, profesorica slovenščine na Škofijski gimnaziji Vipava, sodelavka pri projektu Sporazumevanje v slovenskem jeziku (priprava pedagoške slovnice) in projektu Nova didaktika – izšla bo tudi knjiga, dr. Nataša Potočnik, višja svetovalka na Zavodu RS za šolstvo in koordinatorica pri projektu Opolnomočenje učencev z izboljšanjem bralne pismenosti in dostopa do znanja (opismenjevanje), Branko Šimenc, profesor slovenščine na Srednji gradbeni, geodetski in ekonomski šoli v Ljubljani ter dolgoletni član maturitetne komisije za slovenščino, mag. Marjeta Doupona Horvat, raziskovalka pismenosti na Pedagoškem inštitutu in vodja Mednarodne raziskave bralne pismenosti PIRLS, moderatorka je bila dr. Simona Bergoč, vodja Sektorja za slovenski jezik na Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport RS.

Udeleženci okrogle mize so razmišljali o rezultatih raziskav pismenosti in o smernicah za njeno izboljšanje. Vprašanja, tesno povezana tudi z delom lektorjev, so spodbudila občinstvo k zanimivi debati.

V povezavi z nacionalnim programom za jezikovno politiko 2012–2016 poteka javna razprava o pismenosti (celotno besedilo o tem je dostopno na spletni strani ministrstva za izobraževanje). Program obsega dve temeljni področji rabe slovenskega jezika v javni rabi: 1. vzgoja in izobraževanje in 2. področje jezikovne opremljenosti (izdelava temeljnega gradiva, priročnikov …).

Globalizacija, razvoj tehnologije in drugi procesi so v zadnjih 20 letih povzročili velike spremembe tudi na tem področju. Katere jezikovne kompetence naj bi razvili otroci današnje generacije, da jih bodo čim bolj s pridom uporabljali, ob predpostavki, da se pouk slovenščine v zadnjih 15 letih ni spremenil?

Na vprašanje moderatorke Ali imamo tehtne razloge, da razmišljamo o spremembah je Branko Šimenc odgovoril: »Na maturitetni komisiji kot ocenjevalec opažam upadanje sposobnosti tvorjenja koherentnega besedila. Jezikovno ni hujših napak. Razlogov za ta proces ne vidim toliko v spremembah sveta: v tehnologiji, komunikacijskih sredstvih ipd. Razlog je v družini, ne v šoli. Pomembno je, ali je otrok najprej spoznal besede, besedne zveze ali pa slike (risanke), in kaj pomeni v družini knjiga. V šoli je ključno, ali mu učitelj daje besedilne naloge, ki jih tudi opravlja, učitelj pa v njih popravlja napake. Danes je tega manj. Učitelji so preobremenjeni z nepedagoškim delom, premalo je prvinskega dela. Pomembno je tudi, kako učitelj sam vrednoti jezik, kulturo, besedo.«

Danica Cedilnik je na vprašanje: Starše je izobrazila dobra šola. Kako poteka brezplačni evropski projekt družinske pismenosti odgovorila takole: »Če družina bere, navadno bere tudi otrok. Zelo pomembno je, da učitelj ponudi učencu ustrezno knjigo. Imamo ogromno kakovostne literature za otroke in mladino. Na naš tečaj so prišle mame, ki so zavzete za svoje otroke. Na seznamu branja so tri knjige: Izgubljena na goljavah (Farley Movaw), Ronja, razbojnikova hči (Astrid Lindgren) in Skrivni vrt (Frances Hodgson Burnett). Ob knjigah uživamo, zraven pa se tudi strokovno in socialno izobražujemo. Predvsem socialno znanje je zelo pomembno pri učiteljevem komuniciranju z otroki.«

Kakšne rezultate dosegajo naši otroci glede na mednarodne raziskave pismenosti je bilo vprašanje, namenjeno Marjeti Doupona Horvat: »Ni enoznačnega odgovora. Potekata dve raziskavi pismenosti: raziskava bralne pismenosti pri 10-letnikih in mednarodna raziskava pismenosti pri 15-letnikih (PIRLS, od leta 1991). Osnovne podatke smo pridobili z Mednarodno raziskavo bralne pismenosti PIRLS 2001, dodatne podatke pa na šolah, ki so bile v Sloveniji izbrane kot učinkovite in neučinkovite. Narejena je bila mednarodno primerjalna študija o značilnostih opismenjevanja učinkovitih in neučinkovitih šol.

Kratek opis rezultatov raziskave kaže, da lahko vsaka šola vzgoji dobre bralce, neprimerno lažje pa je to za šolo, katere družinsko zaledje otrok je bolj izobraženo in premožno. Problem se kaže tam, kjer šola ne verjame, da ji lahko uspe vzgojiti dobre bralce kljub nezainteresiranosti staršev. Raziskavi ne kažeta katastrofalnega upada pismenosti. Raziskava PIRLS je lani pokazala celo precejšnje naraščanje bralne pismenosti. Zajela je več kot 5000 otrok, to je skoraj tretjino generacije.
Podatki o teh otrocih kažejo, da je izobraženih staršev v vzorcu 25 %. Ti otroci so neprimerno bolj pismeni od otrok neizobraženih staršev. Bralna pismenost ni samo branje knjig, ampak tudi branje podnapisov, nakupovalnih seznamov itd., kar vse prispeva h kognitivnemu razvoju otroka in njegovi zmožnosti razumevanja učbenikov.

Opazna je tudi razlika med mestom (z več možnostmi za razvoj) in vasjo. V gimnaziji se razlika med otroki izobraženih in neizobraženih staršev precej izgubi, pojavi pa se razlika med vrstami šol. Pomemben dejavnik pri tem je tudi število knjig doma. Lahko bi izkoristili dostopnost e-knjig, čeprav obstaja v slovenskem jeziku za zdaj malo leposlovja na elektronskih nosilcih. Raziskava bralne pismenosti PISA pa je nasprotno pokazala rahel upad pismenosti med petnajstletniki.

Če je s pismenostjo vse v redu, primerjajmo tipe nalog PISA s tipi nalog učiteljev. Se zdi bistvena razlika, je moderatorka vprašala Ireno Krapš Vodopivec: »Naloge PISA so lažje in drugega tipa.« Branko Šimenc pa je pojasnil: »Najvišjega števila točk ne doseže več dijakov zato, ker imajo težave z besediljenjem in slabo pravopisno znanje.«

Moderatorko je zanimalo: Kaj prinaša projekt Sporazumevanje v slovenskem jeziku (www.slovenscina.eu)?

Irena Krapš Vodopivec je odgovorila: »Opravili smo: 1. analizo stanja v šolah (anketa med učitelji in učenci o poteku pouk v zadnji triadi in srednji šoli); 2. analizo učnih načrtov (njihovo potrjevanje in uporaba); ustvarili smo korpus besedil ŠOLAR /pokazatelj težav/, ki kaže težave šolajoče se mladino. Rezultati ankete (1000 poslanih anket) med učitelji so pokazali, da je s stanjem zadovoljnih. 300 učiteljev (toliko jih je vrnilo izpolnjene ankete). Učenci in dijaki so pretežno zadovoljni z vsem, kar se v šoli dogaja (glede na odgovore v anketi jim šola pomaga). Do konca prihodnjega leta naj bi izdelali Pedagoško spletno korpusno slovnico s prostim dostopom. V ta izproblemski pedagoški slovnični portal bodo zagotovo vključene naslednje jezikovne teme: glagola moči/morati; povratni svojilni zaimek; nedoločnik/namenilnik … (skupaj 30 problemov iz korpusa Šolar).«

Nataša Potočnik je na vprašanji Kaj pa digitalni učni pripomočki? Ali ima Zavod na tem področju kakšno poslanstvo odgovorila: »Da, skupni korak in naloge. Zavod za šolstvo je koordiniral evropski projekt Bralna pismenost. Ta vključuje otroke od vrtca do konca osnovne šole, prizadeva pa si za spodbujanje učnega okolja in za enake možnosti revnejših učencev v procesu pridobivanja znanja. S svojim delovanjem povezuje dvainštirideset slovenskih šol. Vsaka od njih dela po svojem operativnem načrtu in ima svojega skrbnika. Z njegovo pomočjo naj bi šola dvignila pismenost, rešila svoje specifične probleme, zvišala tehniko branja in pisanja, motivacijo za branje … S tem ciljem organizirajo usposabljanja in delavnice. Glavni cilj poslanstva Zavoda je utrditev slovenščine kot učnega jezika in določitev strategije za iskanje ključnih podatkov in za rokovanje z raznovrstnimi besedili. Prvošolčki vstopajo v osnovno šolo z zelo različnim znanjem. Nekateri že berejo, nekateri pa ne prepoznajo niti prvega glasu v besedi. Ob primerjavi šol se je pokazalo, da dosežejo boljši rezultat šole z vodstvom, ki veliko pričakuje od učencev, z zelo izobraženim ravnateljem in učitelji ter šole, ki imajo kompenzatorne programe za otroke s primanjkljajem. Prvo leto projekta se bo zaključilo avgusta letos.«

Vprašanja navzočih iz občinstva in odgovori gostov:

Koliko vpliva na besedno izražanje otrok dejstvo, da slišijo vse manj knjižnega jezika? Tudi na radiu in v gledališču se vse pogosteje uporablja pogovorni jezik.

Branko Šimenc: »K jeziku mladih moramo nevsiljivo pristopati. Jasno jim moramo povedati, v katerih okoliščinah naj govorijo knjižni jezik, v katerih programih se mora uporabljati na radiu in televiziji ter zavzeti stališče do rabe jezika na komercialnih televizijah.«

Mnenje Marte Kocjan Barle: »Poslušali smo samo o bralni pismenosti, kaj pa pisna pismenost? Tu je pomanjkanje, nazadovanje. Učni načrt zahteva dobro razumevanje, a je potisnil na stranski tir učenje knjižnega jezika. Glavno izhodišče je neumetnostno besedilo. Izginilo je učenje slovnice in pravopisa. Sistematične obravnave slovnice v osemletki ni. Sama zagovarjam sistemsko obravnavo slovnice in pravopisa, česar pa fakulteta študentom ne daje. Treba se je naučiti tudi uporabljati vsebine, ki so prosto dostopne na spletu. Učni načrt naj se spremeni, na primer ponovno vključi sklanjatve. Pri prikazu strokovnih besedil pa naj se namesto biologije vključijo jezikovne družine, ki jih zdaj ni v osnovnošolskih učbenikih.«

Odgovor Irene Krapš Vodopivec: »Oboje je potrebno – sistematska obravnava in komunikacijski model učenja. Torej, tudi tu ni dobra ekstremna, ampak srednja pot. Učenci in dijaki morajo usvojiti jezikovnosistemska pravila in izboljšati zmožnost ubesedovanja in uporabe jezikovnih sredstev. S pisanjem je treba začeti takoj po opismenjevanju.«

 

Zapisala Marjanca Mihelič.

Iskanje
Search
Kategorije dejavnosti
Deli objavo

Kako in kdaj plačam članarino?