Namen predavanja je bil opozoriti na dejstvo, da je pri izlastnoimenskih pridevnikih (tj. pridevnikih, izpeljanih iz osebnega, zemljepisnega ali stvarnega lastnega imena) v sodobnem gradivu mogoče zaslediti opaznejše odmike od kodificirane norme, in sicer tako na besedotvorni ravnini, npr. Monetov (99,5 %), Molièrov (95 %), broadwayski (89 %), Georgeov (51 %), Hertzov (37 %), Disneyev (21 %), kot pri rabi velike oz. male začetnice, kjer se v mnogih primerih uresničuje le velika začetnica, npr. Arhimedov zakon, Boltzmannova konstanta, Boylov zakon, Dopplerjev pojav, Hipókratova prisega, Newtonov zakon, Turnerjev sindrom, oziroma je velika začetnica prevladujoča, npr. Ahilova peta, Arhimedova točka, Ariadnina nit, Aspergerjev sindrom, Celzijeva stopinja, Chronova bolezen, Downov sindrom, Evin kostum, Gaussova krivulja, Kristusova leta, Pitagorov izrek, Reyev sindrom, Sacherjeva torta.
Mala začetnica se je prednostno uveljavila le v redkih primerih, zlasti kadar izlastnoimenska motivacija ni več splošno znana oz. je prišlo do apelativizacije že pred pridevniško izpeljavo, npr. grahamov kruh, dizlov motor, knajpova kava. Čeprav je pravopisni slovar (SP 2001) pri pridevnikih na -ov, -ev, -in iz lastnih imen normiral enakovredno dvojnico v rabi male in velike začetnice, je z normativnega vidika danes pri tej skupini težko govoriti o enakovrednih pisnih dvojnicah. Pri ponovnem normativnem ovrednotenju jezikovnega gradiva tega dejstva ne bomo mogli prezreti.
Odmike od kodificirane norme razlagamo kot posledico slabega poznavanja pravopisnih pravil, ki so na nekaterih mestih za laičnega uporabnika prezapletena ali celo v neskladju s pravopisnim slovarjem, ter, kar ni nezanemarljivo, spremenjene norme glede na prejšnji predpis (SP 1962: Georgeov, Molièrov, Disneyev, broadwayski, v Abrahamovem naročju ‘na onem svetu’, Adamova obleka ‘nagota’, Ampèrjev zakon).
Aktualni pravopis se v normiranju velike oz. male začetnice pridevnikov na -ov, -ev, -in iz lastnih imen bistveno razlikuje od norme teh pridevnikov v preteklosti. Do vključno SP 1950 so se pridevniki na -ov, -ev, -in iz lastnega imena pisali z veliko začetnico v vseh položajih.
Odmik od do takrat doslednega zapisovanja izlastnoimenskih pridevnikov na -ov, -ev, -in z veliko začetnico izvira iz SP 1962, ki je dopuščal, da »svojilne pridevnike v rastlinskih in podobnih imenih pišemo lahko tudi z malo začetnico: salomonov pečat, marijini laski ipd.« (SP 1962: § 37, 6. točka), pri čemer sta primera v slovarskem delu pravopisa zapisana le z malo začetnico. Ob tem je pomembno, da je SP 1962 pri normiranju sledil rabi (Bajec: pravopis sloni na »splošni rabi v pisanju In jezikovno gradivo, ki ga hrani Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, potrjuje, da so se v petdesetih letih prejšnjega stoletja nekatera rastlinska poimenovanja, izpeljana iz lastnega imena, začela pogosteje pisati z malo začetnico, medtem ko je dvojnično rabo male začetnice pri frazemih mogoče opaziti šele kasneje. SSKJ, ki se je pri normiranju leksike naslanjal na tradicijo in hkrati upošteval spremembe v jezikovni rabi, kot jih je potrjevalo gradivo in opravljene ankete (SSKJ 1: XI, § 8), je v primerjavi s SP 1962 prinesel več dvojnic z malo začetnico, vendar je ob tem pomembno dvoje: dvojnice niso sistemske in na prvem mestu je vedno zapisana velika začetnica, npr. Adamovo/adamovo jabolko, Ariadnina nit; Zoisova/zoisova zvončnica, Blagajev volčin. Z malo začetnico so v SSKJ normirani tisti pridevniki, ki so se takrat zapisovali v glavnem z malo začetnico, npr. kristusov grm, marijini laski, salomonov pečat, bergmanova cev, burova tableta, dizlov/dieslov motor, knajpova kava, kolomonov žegen.
Nova pravopisna pravila (Načrt 1981; Pravila 1990) so skušala slediti takratnim jezikoslovnim spoznanjem glede pomenskih skupin pridevnikov in so uzakonila, da se velika začetnica piše le pri svojilnih pridevnikih na -ov, -ev, -in, mala začetnica pa pri vrstnih, tudi če so izpeljani iz lastnega imena. Dvojnica se dopušča pri pisanju pridevnikov, ki zaznamujejo duhovno last (Pitagorov izrek) in zvezah s prenesenim pomenom (Ahilova peta). Med pomisleki ob tem pravilu so kritiki opozarjali zlasti na kulturološko rabo velike začetnice v slovenščini, s katero se izraža spoštljivo razmerje do osebe, ter da se kulturna tematika ne bi smela omejevati le na kulturo iz grške mitologije. Pravopisni slovar ločevanja na svojilne in vrstne pridevnike ni izpeljal v celoti in je uzakonil enakovredne dvojnice pri veliki večini izlastnoimenskih pridevnikov na -ov, -ev, -in, ki so sestavina stalnih besednih zvez in frazemov.
Ob pisanju izlastnoimenskih pridevnikov se odpira še vprašanje njihovega morebitnega podomačevanja (zlasti kadar se pišejo z malo začetnico). V pravopisnih pravilih posebnih načel glede podomačevanja izlastnoimenskih pridevnikov na -ov, -ev, -in ni. Jezikovno gradivo kaže, da večina pridevnikov, tudi če so pisani z malo začetnico, ohrani pisno podobo izvornega imena, npr. alzheimerjeva/Alzheimerjeva bolezen (< Alzheimer).
Podomačujejo se pridevniki, izpeljani iz že podomačenega osebnega imena, npr. ojdipov kompleks (< Oidip < Ojdip), kadar izvor ni več splošno znan oz. se je identifikacija z referentom že izgubila: burova tableta, burova voda (< nemški kirurg Karel August Burow), občasno ob apelativizaciji osebnega imena, npr. dizlov motor, dizelski motor (< dizel < Diesel), vendar ne vedno, npr. newtonov/Newtonov zakon (njuton < Newton). Obstajajo tudi primeri, ki izkazujejo le delno podomačitev (pisno, ne pa tudi izgovorno), npr. saherjeva torta (< Sacher [záher]).
Za zaključno misel lahko izpostavimo mnenje, da argumenti slovenske pravopisne tradicije, aktualne jezikovne rabe in dejstva, da se izrazi spoštovanja v slovenščini pišejo z veliko začetnico, govorijo v prid pisanju vseh izlastnoimenskih pridevnikov na -ov, -ev, -in, pri katerih je identifikacija referenta še družbeno uzaveščena, z veliko začetnico.
Dr. Nataša Jakop
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
