Lektorjev prispevek h kakovosti podnaslovnih prevodov

Prispevek Lektorskega društva Slovenije na konferenci Podnaslavljanje: med znanostjo in umetnostjo

Pomen smernic za jezik, ki ga beremo, in lektorjev prispevek h kakovosti prevoda

Razumevanje

Če kdo, v Lektorskem društvu Slovenije razumemo, koliko truda je potrebno za oblikovanje takšnih smernic, saj se je društvo v zadnjih desetih letih veliko ukvarjalo tudi z merili kakovosti, ta pa so toliko bolj zmuzljiva, kolikor manj je tvarina, ki jo presojamo, binarna. V našem primeru je to jezik, ki s svojo naravno gibkostjo in prilagodljivostjo dopušča malodane nepregleden nabor izraznih možnosti. Prav toliko pa je tudi različnih okusov in ostrih oči javnosti, ki so strog razsodnik našega dela. V Lektorskem društvu Slovenije torej vemo, kako težko je usklajevati različne argumente, da jih zbližamo v sprejemljiv sporazum, katerega prednosti vsi poznamo in se hkrati zavedamo, da odtehtajo njegove slabosti, in kako zahtevno, resnično vrvohodsko, je iskati pravšnji izraz, ki bo zvest načelu jedrnate, klene, a tudi lahkotne, in vseeno natančne in nedvoumne ubeseditve.

Zorenje

Če za prvi pisni prevod obfilmskega besedila v slovenščino štejemo mednapise italijanskega enournega spektakla In hoc signo vinces, ki ga je ljubljanski kino Ideal v pasaži palače Bata oz. današnje Name prikazoval oktobra in novembra 1913, torej še istega leta, kot je bil film izdan, se v slovenščini podnaslavlja že več kot 100 let. Če za mejnik vzamemo 60. leta minulega stoletja, ko so se začeli na Televiziji Ljubljana filmi podnaslavljati v današnjem smislu te besede, je tega 60 let. Če upoštevamo kine, predvsem po prihodu zvočnega filma v 30. letih, pa nas podnapisi spremljajo dobrih 90 let. Precej dolga doba, da stroka dobi vodila, po katerih naj se ravna pri svojem delu, poreče kdo. A pri Lektorskem društvu Slovenije na to gledamo drugače ‒ smernice so plod nujnosti zgodovinskega razvoja in oblikovane so bile prav v trenutku, ko je razmerje med njihovo potrebnostjo in kakovostjo ureditve, ki jo lahko ponudijo, najboljše. V tej dobi je namreč 90 let trdega dela, poskusov in iskanj najprimernejše tehnike in načina podnaslovitve – spomnimo se Pavle Jesih in njenega inovatorskega prizadevanja na tem področju – 90 let različnih tem, žanrov in drugih pritiskov, s tem pa 90 let tehtanja dolžine napisa, barve črk in ozadja, položaja na zaslonu, prikazovalnega časa, izmenjave z naslednjim napisom … 90 let izkušenj torej! V tem času se je slovenski podnaslovni korpus tako obogatil, da nam lahko ponudi preverjene, z mednarodno primerjavo podkrepljene rešitve, kot dediščino pa preda tudi že izoblikovan slog. Raba se je ustalila in smernice so postale mogoče, saj jih ni treba izumljati na novo, ker jih že živimo, skupaj z željo, da jih čim hitreje in tem laže usvojijo tudi vsi, ki se te dejavnosti šele lotevajo.

Opredelitve

Verjetno najpomembnejše »tehnično« vodilo pri podnaslovnem prevajanju je upoštevanje bralne hitrosti in števila znakov v vrstici, saj močno omejita možnosti izražanja. Po teh merilih se slovenske smernice ne razlikujejo od splošnih evropskih priporočil. Raziskave sicer kažejo, da bi gledalci utegnili uživati tudi ob filmih s podnapisi, predvajanimi pri nekoliko višji bralni hitrosti, optimalno 15 znakov na sekundo, zlasti pri angleški produkciji, saj se pri tej deloma zanašamo tudi na razumevanje slišanega. Ne pozabimo še na najprimernejši tip pisave; tuji standardi priporočajo brezserifne ozke črke. Tu ne moremo mimo vprašanja, katere vse znake je mogoče v podnapisu uporabiti in biti prepričan, da bodo nespremenjeni videti tudi na zaslonu. Tudi položaj podnapisa pozna izjemo – v nemškem prostoru se nogometne tekme, na primer, nadnaslavljajo.

Jezikovni vidik podnapisa

A kot lektorja me še bolj zanima čisto jezikovni vidik – kako omejitev bralne hitrosti in znakov na vrstico vpliva na členitev po aktualnosti in tihe privolitve v metafore in metonimije, zevgme, silepsise in anakolute, v zbornem jeziku od nekdaj šibane slogovne spodrsljaje, ki besedilu jemljejo jasnost in mu dajejo nadih pogovorne prostodušnosti. Iz izkušenj vemo, da znajo prevajalci mojstrsko povzemati in slikovito strniti, s čimer že sami odpravijo marsikatero zvezo, zaradi katere bi lektorji gubali čelo. Zato nas izredno veseli poudarek, da gre pri podnaslovnih prevodih za priredbo, ki povzema bistvo dogajanja na zaslonu in ga podaja na knjižnemu jeziku primeren način; da je treba torej upoštevati tako slovenskost prevoda (to je razumljivost, skladenjsko in slovnično ustreznost, nekalkiranost) kot povednost izvirnika, in če je mogoče, tudi strukturo povedanega, da s pretemeljitim posegom ne zabrišemo povezovalnih prvin besedila. Če nam to dopušča prostor, z ločili lahko dodatno nakažemo dinamiko govora. Zelo koristno napotilo je tudi odločitev, da se značaj likov jezikovno odraža le na ravni besed. Prevajalec in lektor se sama lahko odločita, da bosta to pravilo kršila in govorno napako ali očitno narečni ali tujejezični naglas kakega lika naznačila tudi na oblikovni ali glasovni ravni, seveda le izjemoma. Odličen vzorčni primer pa je takšna odločitev zato, ker je zgled tudi pri zapisu slovenskega govora zakritih, nerazumljivih in narečnih govorcev, pri katerem zagovarjamo poknjižitev, četudi na račun iznakažene govorne pristnosti. Lektorji pač prisegamo na pravopis in zborni jezik razumemo kot vrednoto in povezovalni simbol. Čeprav zapisujemo govorjeni jezik, zapis živi po lastnih zakonitostih. Zato podpiramo usmeritev, da se v rabi v čim večji meri ravnamo po pravopisu in tako npr. opustimo levostično pisanje treh pik kot končnega ločila. Kot izjemo, izhajajočo iz izročila, pa sprejemamo pisanje vezaja, ki vpeljuje novega govorca, namesto pomišljaja, in sicer kot omenjeno ne tudi pri prvem govorcu. Narekovaji niso potrebni, razen morda pri poročanem govoru znotraj premega govora. Prav tako raje kot tujim priporočilom, da se prekinjene povedi končajo in začnejo s stičnimi tremi pikami, sledimo navadi, da po premolku vselej začnemo z veliko začetnico, stičnost treh pik pa obdržimo le, kadar premolk napravimo sredi besede.

Smernice so dokument, ki nam olajšuje vstop v dejavnost, zato pa smo lahko pozornejši na druga vprašanja, recimo na to, ali latinsko ime rodu – brez vrstne oznake –, ki ga tudi sklanjamo, še lahko obravnavamo v kategoriji ležečega tiska. In na primer, ali čustvenost, vsem dobro znano kričanje, lahko izražamo s samimi velikimi črkami? Ponavljajoča se vprašanja utegnejo nekoč smernice še razširiti.

Lektorjev prispevek

Kaj lahko k prevajanju AV-vsebin prispeva lektor? Svoje oko in svoje znanje, preostalo pa je odvisno od marsičesa, npr. od teme, zahtevnosti in obsega besedila. Vsekakor pa lektor lahko prispeva mnogo več, če je seznanjen z načeli prevajalčevega dela, saj laže presoja smiselnost svojega posega. S tem prihrani čas sebi in prevajalcu. Kdor misli, da lektor zgolj nameče nekaj v besedilu manjkajočih vejic – in da najbrž tudi pri podnapisih ni kaj dosti drugače – je precej v zmoti, saj prevajalci dobro vedo, kam postaviti ločila. Lektor je prevajalcu v največjo oporo zlasti pri presojanju (upravičenosti) uporabe posameznih registrov v različnih žanrih, jezikovnih položajih in obenem pri jezikovnem »barvanju« značajev. Vsak podnaslovni prevod namreč ni le prevod, ampak prenos govorjenega sporočila iz izvirnega jezika v poknjižen zapis v ciljnem jeziku. To zahteva lovljenje ravnotežja med zakonitostmi knjižnega jezika v prevodu in ohranjanjem živosti, ki jo narekuje govorjeni izvirnik. Podnaslovni prevajalec torej ves čas stopa po izmuzljivi tanki črti med enim in drugim, lektor oz. jezikovni svetovalec pa je tisti, ki mu pri tem stoji ob strani in mu pomaga preprečiti zdrse v eno ali drugo smer, ob tem pa preverja tudi dejstva in tujejezičnim terminom išče domače ustreznice. S prevajalcem oblikuje uigrano celoto, ki predvideva, katere zveze utegnejo zmotiti gledalca. Vsak nadaljnji soavtor bi odpiral nova obzorja, a pri tem podaljšal čas prevajanja. Da bi bila končna različica dela treh, štirih ali celo petih ugodneje sprejeta, pa zaradi kompromisarske narave jezika ni zanesljivo, saj za jezik ni mogoče določiti srednje vrednosti: za vsako odločitvijo ostanejo drobci, ki se komu zdijo kot drobtinice v postelji. A izkušen bralec, ki pozna specifike podnaslovnega prevajanja, torej lektor jezikovni svetovalec, po našem mnenju s prevajalcem zmore dati besedilu lice, ki ustreza vsem želenim merilom – tj. merilom slovnične ustreznosti, pomenske točnosti in žanrske primernosti, pri čemer pa zajemata iz slovenskega izročila in hkrati ne pozabita domiselnosti in živosti izvirnika.

Sklep

Morda bomo v prihodnosti sprejeli še kak kompromis, s katerim bi se približali vseevropski rabi, ki očitno pospešuje medkulturno izmenjavo vizualnih vsebin. Verjetno bomo po zgledu nemškega prostora tudi nadgradili smernice z dodatnimi žanrskimi in drugimi specialnimi izpopolnitvami, ki bodo poskušale še celoviteje zajeti tipe gledalcev, na primer gluhe in naglušne, ljudi z disleksijo ali skotopičnim sindromom itn., ter jim ponuditi takšne podnapise, kot si jih želijo in potrebujejo. Za zdaj povečini ostajamo pri povprečnem gledalcu in se veselimo, da smo s temi smernicami vodilo za delo dobili vsi, tako prevajalci kot jezikovni svetovalci, tako prekaljeni na tem področju kot tisti, ki se na to polje šele podajajo. Tudi zato Lektorsko društvo Slovenije kot stanovsko društvo te smernice odobrava in podpira.

Prispevek je pripravil in podal Rok Dovjak.

Smernice najdete na tej povezavi.

Iskanje
Search
Kategorije dejavnosti
Deli objavo

Kako in kdaj plačam članarino?