Nadaljevanje pogovora o Sodobnem pravopisnem priročniku med normo in predpisom
Zavedajoč se dejstva, da je v pripravi posodobljen pravopis (izšel naj bi leta 2015), in izhajajoč iz zagat, v katerih nas pušča sedanji pravopis, smo se lektorji odločili, da bomo svoje pripombe predstavili zdaj, dokler s tem še lahko vplivamo na jezikovni predpis v prihodnosti. Izhodišče za naše pogovore na to temo pa je prav omenjeni priročnik, ki je, izdatno opirajoč se na besedilne korpuse, v naših vrstah povzročil malo nelagodja oz. že kar nemira.
Korpusni podatki so sicer zanimivi, a ker (nekateri) vemo, kako so (bila) besedila v korpusih zajeta, teh zadetkov ne moremo nekritično sprejemati kot odraz splošne prakse in kot bodočo normo. Pri korpusih torej opozarjamo na previdnost, na kritično presojo teh podatkov, na upoštevanje, kje se oblika pojavlja, kako je s časovno razpršenostjo, na odločanje po poprejšnjem preverjanju stanja v SP in SSKJ …
Pravopisni priročnik mora po našem mnenju res upoštevati jezikovni razvoj, a pod to krinko se v jezikovni predpis ne smejo vrivati jezikovne napake in površnosti, ki so posledica neznanja.
Zakaj bi npr. iz jezika črtali dvojino samo zato, ker je nekateri ne znajo (ali zaradi posnemanja tujih jezikovnih vzorcev nočejo) več uporabljati; zakaj bi uzakonili napačno sklanjanje zaimka kaj (pri čemur, s čemer) samo zato, ker se v osnovni šoli mnogi ne naučijo pravilnega (pri čemer, s čimer); zakaj bi v zbornem jeziku kot predpis (ali kot eno od možnosti) sprejeli obliko iz pogovornega jezika (npr. sklanjanje Marko Markota namesto do zdaj edino pravilnega Marko Marka) …?
Po našem mnenju pri predpisu zaradi kriterija živosti v sodobnem jeziku ne sme biti upoštevano jezikovno neznanje, hkrati pa je pri snovanju pravopisnega priročnika treba upoštevati dejstvo, da imajo uporabniki teh priročnikov, to pomeni uporabniki jezika, ki si prizadevajo za pravilnost, radi jasne, enoznačne rešitve, ne pa množice dvojnic.
Zgledi z našega pogovora:
Iz priročnika razberemo, da naj bi zdaj uveljavljene zapise tipa ekošola nadomestilo pisanje narazen – eko šola (str. 114), namesto Neljubljančan naj bi pisali NeLjubljančan (str. 69), imena šolskih predmetov naj bi pisali z veliko: Matematika (str. 77).
Zveza Alpe–Jadran, v priročniku (str. 118) zapisana kot Alpe-Jadran, vključuje tudi Madžarsko, ki nima ne Alp ne Jadrana, zato je navedba te zveze kot primer priredne zveze, pisane z vezajem, neprimerna. Tu gre za območje med Alpami in Jadranom, to pa lahko izraža samo pomišljaj, ker ima to ločilo vlogo predložne zveze od–do, medtem ko vezaj pomensko ustreza vezniku in.
Pri zgledih citatnih besed (str. 191) pri besedi all-inclusive zmoti zgradba besedne zveze all-inclusive počitniški paket. Zakaj je ne bi podali v zgledu, tvorjenem v duhu slovenskega jezika, torej z neujemalnim desnim prilastkom – počitniški paket all-inclusive? In zakaj je za ponazoritev uporabe te citatne besede uporabljen tudi zgled koriščenje all-inclusive uslug v hotelu, ki bi ga, upoštevajoč SP 2001, verjetno večina lektorjev spremenila v: izkoriščanje storitev all-inclusive? Zgledi v pravopisu naj bi bili po našem mnenju uporabniku vodilo k pravilnosti, ne pa da je pravopis sračje gnezdo, zgrajen tako iz napak kot iz pravilnih oblik, uporabnik pa naj se gre detektiva.
Zakaj je pri kraticah (str. 188) po novem predviden zapis z verzalkami – CIA CIE CII, namesto do zdaj veljavnega oz. po pravopisu boljšega Cia, Cie, Cii?
Zakaj bi imeli za milijon okrajšavo tako mio. kot mil. (str. 168)? Je že res, da ponuja isti dvojnici tudi veljavni pravopis, a za uporabnike bi bilo prikladneje milijon in milijardo ločiti pri okrajšavah že na prvi pogled – z uporabo (samo) okrajšave mio. za milijon in mrd. za milijarda. In zakaj v isti hiši (ZRC SAZU) v drugi strokovni publikaciji (Slovensko tehnično izrazje, Andrej Šmalc in Jakob Müller) pišejo drugače?
Pri zvezah tipa na svidenje daje priročnik (str. 209) zaradi v praksi zelo pogostega pisanja skupaj dve možnosti (na svidenje, tudi nasvidenje), pri tem pa daje prednost zapisu narazen (ker se da med ta dela vriniti novo besedo, npr. na veselo svidenje). Je smiselno begati uporabnike pravopisa z dvema možnostma (ki pa ju najdemo tudi v SP 2001, kot na svidenje in nasvidenje)?
Enak primer je tudi pri besedi/ah ponavadi/po navadi, čeprav lahko zvezo po navadi pomensko ločimo od besede ponavadi.
Priročnik popisuje, kako je zdaj, ne daje pa vedno rešitev, ki jih praktiki potrebujemo. Tako je tudi pri zapisovanju odstotnosti z znakom %. Čeprav je dr. Peter Weiss za našo spletno stran napisal, da je edina sprejemljiva rešitev za zapis odstotnosti s števkami zapis števka-vezaj-beseda odstoten, lektorji tega v tehničnih besedilih ne bomo mogli izposlovati, ker je to prostorsko neracionalno, manj pregledno … Priročnik podaja za 23-odstotno tele zapise z znakom za odstotek (%): 23%, 23-% in celo 23-%-, se pa ne opredeli za nobeno od podanih rešitev (str. 55). Ker pomeni znak % odstotek in ne izpeljanke odstotno in ker samo izpust obveznega presledka med števko in znakom ni dovolj močno opozorilo, da gre tu za pridevniško obliko, se je v praksi (npr. v farmacevtskih besedilih) uveljavil zapis z vezajem (23-%), zato smo to v našem društvu tudi svetovali lektorjem, ki se srečujejo s tem vprašanjem. Zdi se nam namreč, da s tem dovolj opozorimo na razliko med 23 % |23 odstotkov| in 23-% |23-odstotni| in dajemo sprejemljivo možnost piscem, ki morajo varčevati s prostorom. Nič nam namreč ne bo pomagal tak jezikovni predpis, ki v praksi ne bo upoštevan!
Vprašanje glede ločil in velikih začetnic v zapleteno razčlenjenem besedilu bomo poslali na Inštitut, da bomo dobili strokovno mnenje, morda pa bi dobili primerne napotke tudi na predavanju (spomladi?) koga iz vladne službe za zakonodajo, kjer imajo za to menda svoja pravila.
Povzetek je pripravila D. T.
