Jezikovni pogovor o Sodobnem pravopisnem priročniku med normo in predpisom (avtorici dr. Helena Dobrovoljc in dr. Nataša Jakop)
Že večkrat smo se lektorji pogovarjali, da bomo sestavljavcem pravopisa predlagali nekaj sprememb, potem pa se je vse skupaj malo zavleklo. Pa nam je prišel v roke Sodobni pravopisni priročnik med normo in predpisom, delo dr. Helene Dobrovoljc in dr. Nataše Jakop. Ko smo ga nekoliko natančneje pregledali, smo si pri nekaterih primerih oddahnili, pri drugih pa zastrigli z ušesi, saj se nam je zazdelo, da so v njem tudi predlogi, ki nekatere že ustaljene stvari postavljajo na glavo. Dogovorili smo se, da se bomo o tem pogovorili skupaj. Pridružila se nam je tudi soavtorica dr. Helena Dobrovoljc in izkazalo se je, da je tak način res najboljši, saj se marsikatera nejasnost razčisti že takoj, pogovor enako mislečih pa tako in tako ne more biti dovolj učinkovit.
Zelo dobro sta se na pogovor pripravili naši članici Danica Cedilnik in Renata Hari. Pripombe dolgoletne in izkušene članice društva Danice Cedilnik so pripomogle, da so se tudi drugi udeleženci sproščeno vključili v pogovor.
Malo smo pogodrnjali že, ko smo se začeli pogovarjati o uvodnem delu knjige. Spotaknili smo se ob stopnjujoče zahteve (stopnjujoče se zahteve), kljub temu da (čeprav), na osnovi (na podlagi), kasneje (pozneje), eno od ključnih meril (eno ključnih meril), izpostaviti (poudariti, posebej obravnavati), »nasloniti se« (opreti se), razkorak (razlika; neskladje), rabim (potrebujem; uporabljam). V zadnjem času sicer pogosto slišimo, da jezik teži k poenostavljanju, a najprej se moramo vprašati, kje je tista meja, pri kateri se bomo ustavili. Lektorji vsak dan in na vseh področjih opažamo, kako hitro kopni znanje, v imenu nekakšne svobode in sproščenosti smo pripravljeni popuščati v šoli, pri rabi jezika v javnosti, v književnosti, v visokem šolstvu, znanosti, skratka – vsepovsod.
Renata Hari se pogovora ni mogla udeležiti, zato je svoje pripombe poslala pisno. Objavljamo jih v celoti:
1. Tole se ne nanaša na pravila, temveč na besedilo nasploh: ali bo zdaj dovoljena raba nepravilnega pasiva? En primer je že na strani 7: »naj se pri pripravi slovarja upošteva kritike« … včasih je bilo pravilno: naj se upoštevajo kritike.
2. Stran 16: »S kolektivno rabo ali družbenim soglasjem raba postane norma.« Glede na vedno slabšo pismenost bodo normo določali tisti, ki ne znajo jezika? Torej bomo jezik prilagajali podpovprečju, ga poenostavljali? Ali pa bo veljalo načelo: če se laž (napaka) dovolj dolgo ponavlja, postane resnica (pravilo)? Primer: Marko, Markota – se bomo morali bolj pismeni prilagoditi novemu pravilu ali bosta knjižni obe obliki? Potem pridemo do tega, da je ogromno dvojnic. Večina ljudi je ob takih dvojnih pravilih zmedena, tako dobijo odpor do knjižnega jezika, ker se jim zdi neobvladljiv.
3. Stran 23: »Sorodne zadrege pri ugotavljanju, ali so odkloni od kodificirane norme napake ali del jezikovne evolucije, je mogoče opazovati na vseh jezikovnih ravninah.« Ampak jih ne bi smeli obravnavati enako. Oblikoslovna ravnina ne bi smela biti tako zlahka spremenljiva, zlasti ker je veliko napak ali odklonov krajevno omejenih, se ne pojavljajo povsod. Ali nima jezik povezovalne vloge?
4. Stran 45: »Zadnja desetletja 20. stoletja so v boju proti pretiranemu purizmu prinesla novo pojmovanje jezikovne pravilnosti, ki je nadrejen pojmu slovnične pravilnosti: s stilističnega vidika je lahko vsaka beseda v primernem sobesedilu rabljena ustrezno glede na sporočevalni namen in položaj.« To lahko velja za kompetentnega jezikovnega uporabnika, vendar kot da jezikoslovci pozabljajo, da je takih čedalje manj. Tisti, ki slabo obvlada jezik, ne bo uporabil ustrezne besede glede na namen, temveč tisto, ki jo pozna. Ali bo to potem norma? Kako bomo potem brali in razumeli na primer pravna besedila (oziroma lahko uporabimo kar sedanjik), če bo norma tako svobodno in široko interpretirana?
5. Stran 69–71: dvozačetnice ali velika začetnica sredi besede: npr. NeLjubljančan, ProAmeričan ali pro(ti)američan? Zanimiva možnost, ki je že prišla v jezik z nekaterimi lastnimi imeni, gl. stran 89 (npr. YouTube, eDavki, iSlovar).
6. Stran 83: Imena blagovnih znamk in industrijskih izdelkov naj bi ohranjala veliko začetnico (lastnoimenskost), tudi kadar niso uporabljana kot imenovalni prilastki. Če bo to novo pravilo, se zelo strinjam. Po sedanjem pravopisu jih moramo pisati z malo, kar povzroča pravo zmedo, ker se v istem besedilu pojavljata oba zapisa.
7. Strani 92 in 108: odprava nestičnega vezaja pri imenih: se zelo strinjam, ker so sedanja pravila zelo zapletena in nelogična.
8. Stran 136 in na splošno o tujih lastnih imenih: morali bi se pri zapisu in pregibanju ravnati po zapisu in ne po izgovoru (tako, kot velja npr. za predlog s/z, stran 123), saj se pojavlja čedalje več imen iz jezikov, ki jih ne poznamo.
9. Stran 139: vrivanje protizevnega j v imena tipa Tia, Pia pri svojilnem pridevniku. Zakaj je to potrebno, potem namreč ne moremo razlikovati izvorne oblike – ali pride iz Tija ali iz Tia. Zakaj ne bi bilo prav Tiin? Saj se zev pojavlja tudi drugje v jeziku.
Dr. Helena Dobrovoljc je pojasnila, da je namen tega priročnika predvsem popraviti napake Slovenskega pravopisa 2001. SAZU sta avtorici želeli spodbuditi k oblikovanju svetovalnega telesa, ki bi pomagalo pripraviti nov pravopis, ter pritegniti k sodelovanju tudi druge uporabnike jezika. Pripravljajo se tudi Pravopisna stikanja, priročnik s poglobljeno obdelavo posameznih vprašanj.
Soavtorica priročnika je opozorila, da moramo spremeniti predvsem pojmovanje jezika. Vprašanje je tudi, ali je publicistična oznaka res tako zaznamovana, da se je moramo izogibati. Tukaj pa se lektorji spet takoj vprašamo, kje se bomo ustavili. Bomo v pravopisu izbrisali črno piko pri zvezah: čudi me, eden za drugim, uspel sem, temu ni tako, moško ime Marko pa sklanjali Marko/Markota samo zato, ker tako govorijo otroci in ker se tako govori v pogovornem jeziku?
Dobro bomo morali razmisliti, preden se bomo odločili za splošno poenostavljanje jezika. Opuščanje dvojine, izenačevanje nedoločnika in namenilnika, opuščanje razločevalnosti pri podobnih besedah in poenostavljeno pregibanje besed nam lahko naredijo veliko škodo, ki je ne bomo nikoli več popravili.
Avtorici sta nedvomno opravili veliko delo, izvedeli smo tudi, da so to samo primeri, dani v razmislek. To pomeni, da se moramo zavzeto vključiti v nastajanje novega pravopisa, ki naj bi izšel leta 2015, da ne bomo potem spet tarnali že prvi dan po izidu.
Nujno je razmišljati o spremembah v vsakdanji rabi jezika, zavedati pa se moramo, kaj je togo vztrajanje pri starem, kaj pa je del jedra jezika, ki se ohranja skozi vso zgodovino. Pa verjetno ni dovolj razmišljanje, o tem se moramo tudi pogovarjati. Nič hudega ni, če se na začetku ne strinjamo, pomembno je le, da se najde skupna rešitev. Zato so srečanja strokovnih sodelavcev ISJ SAZU in lektorjev, ki so neposredna povezava s prakso, dobrodošla in koristna. Upamo, da bo kmalu sledil podoben pogovor.
Zapisala Milojka Mansoor.
