Osrednji del pogovora smo tokrat posvetili vprašanju, ki ga je na nas naslovilo podjetje Nensi, d. o. o. Njihov cilj je poenotenje poimenovanj izdelkov v zdravstvu – od tod tudi njihovo ime NENSI = Nacionalna ENotna Šifra Izdelkov.
V njihovo prizadevanje je vključen tudi boj za enotno poimenovanje pripomočkov za inkontinenčne težave. Pripomočki so različni – vložki, plenice, podloge, v prometu z njimi pa nekateri vztrajajo pri enotnem poimenovanju predloge za vse to (iz nemškega Vorlage). Prosili so nas za mnenje.
Ob tehtanju ustreznosti posameznih izrazov smo poskušali upoštevati pomensko stran besed in morebitne psihološke zadržke v zvezi z njimi in zapisali enotno skupno stališče, da izraz predloge za te pomene ni ustrezen.
Predloga je za nas (tudi na podlagi zgledov v SP in SSKJ) nekaj, na podlagi česar npr. nastaja nekaj drugega – literarna predloga za film, predloga za izdelavo gobelina … Pri omenjenih pripomočkih pa gre za zaščitno, dodatno, vmesno plast (med telesom in obleko, med telesom in plenico, med rjuho in posteljnim vložkom …), temu pa bolj ustreza izraz podloga.
Pomensko sta sicer – za določene ožje opredeljene pomene – povsem ustrezni tudi besedi vložek, z dodanim prilastkom: higienski vložek, inkontinenčni vložek … (v nasprotju s posteljnimi vložki, vložki za čevlje, lasnimi vložki, jušnimi vložki, finančnimi vložki …) in – pomensko še ožja – plenica (otroška plenica/plenička, inkontinenčna plenica). Če upoštevamo psihološko plat, torej to, da se o tej zdravstveni težavi posamezniki težko odkrito pogovarjajo in se zato izogibajo kot zaznamovanima tudi besedama vložek in plenica, se nam zdi kot skupno poimenovanje najprimernejša beseda podloga.
Lektorji bijemo vsak svoj boj – naša članica nas je obvestila o svojem, za slovenska poimenovanja. Zbodlo jo je poimenovanje Fun Park. Dokler samo v svojih vrstah premlevamo take jezikovne pojave, gre za prepričevanje prepričanih, zato smo se dogovorili, da bo na neustreznost angleškega poimenovanja … za poimenovanje igrišča/zabavišča na Slovenskem opozorila nosilca te dejavnosti in nam o uspehu potem poročala. Kolikor vemo, zakon o gospodarskih družbah med drugim določa, da mora biti ime pravnih oseb v Sloveniji slovensko (ponekod to preverjajo oz. so nekoč preverjali s SP ali SSKJ), izjema so poimenovanja z besedami iz mrtvih jezikov (npr. latinščine) in tuja imena pravnih oseb, ki so del tujih verig. Ne vemo pa, ali velja tako določilo tudi za poimenovanje prizorišč, dejavnosti teh pravnih oseb ali pa vlada na tem področju popolna svoboda in dela vsakdo po svojem (neredko slabem) občutku, pogosto mačehovsko do slovenščine. Bomo poročali.
Med člani ne gre za nikakršno preganjavico, ne bojimo se tujih jezikov, a ob slovenskem že skoraj malikovanju tujega, klanjanju predvsem angleščini in vnašanju mladostniškega slenga v vse pore komunikacije se naš jezik siromaši in ljudje začenjajo namesto slovenskih besed nezavedno uporabljati kar tuje, in tako je ‘trend’, da je marsikaj že kar ‘spešl/spešel’, ‘in’, ‘top’, ‘fit’ …, bohotijo se ‘destinacije’, nikogar več ne motijo ‘špekulacije’ … Lektorji se bojujemo proti temu, a ne zato, ker bi bili četica pravovernih, prisegajočih na SP, temveč zato, ker delamo – kot se je izrazila naša mlada kolegica – na dolgi rok, z dolgoročnim ciljem, zapustiti našim zanamcem to, kar so nam zapustili naši predhodniki – slovenski jezik, ne pa nekaj neprepoznavnega, zelo liberalnega.
Tudi slovenščina prenese igrivost. To med drugim dokazuje akcija Vala 202, v kateri iščejo najprimernejši glagol, izpeljan iz samostalnika prostovoljec. Zakaj pa ne bi bilo kar prostovoljiti? Pri iskanju jezikovnih rešitev je pri piscih, prevajalcih in lektorjih zelo zaželena tudi iznajdljivost, saj SP ne odgovarja na vsa naša vprašanja (npr. kaj je pridevnik k samostalniku alibi – alibijski?). Kalkovskih prevodov tipa ‘ne rabiš se truditi’ (iz ‘du brauchst dich nicht mühen’) namesto pravilnega ‘ni se ti treba truditi’ pa ne moremo uvrščati med ustvarjalnost, duhovitost … V tem primeru velja nasprotno – treba se je potruditi, moramo se potruditi!
V procesu nastajanja besedil, naj gre za kratke oglase ali obsežne knjižne izdaje, opažamo, da je jezikovna pravilnost pogosto zapostavljena, in to zaradi oblikovalske svobode. Kot tak zgled smo tokrat obravnavali ime zbirke/’linije’ šolskih učbenikov Obvladam. To ime je na naslovnici napisano deljeno, v treh vrsticah, kot: OBV-LAD-AM., to pa je po našem mnenju nedopustno. Tako igranje z besedo, njeno nepravilno členjenje, se nam zdi za poimenovanje učbenikov in delovnih zvezkov, torej pripomočkov, iz katerih naj bi se mladi kaj naučili, neprimerno in v času, ko mladi tudi zaradi sodobnih oblik komuniciranja (SMS, facebook …) sploh ne ločijo več med pravilnim in nepravilnim, nedopustno. Naša članica je o tem že polemizirala z založbo, zato bomo počakali na njeno poročilo o njihovem odgovoru. Društvo pa tako početje (take oblikovalske prijeme) obsoja.
Iz debate ob koncu:
Kaj se sklanja v sestavljenih imenih tipa Real Madrid? Samo prvi del – Real: Reala Madrid, ker Madrid kot desni prilastek pomeni ‘iz Madrida’, to pa bi v slovenščini lahko spremenili tudi v ujemalni levi prilastek – madridski Real.
SP nima enotnega stališča do imen svetnikov – pridevnik sveti/sveta se piše praviloma z malo, izjema z veliko je le v poimenovanjih Svetega duha, Svete trojice in Svetih treh kraljev (kot osebnih imen). Na vse tri izjeme bi SP lahko opozarjal v pravilih.
In še dilema, ki se je pojavila ob tehtanju, kateri narečni izraz je primernejši, torej, koliko je smiselno posegati v ustaljenost:
Meso v masti/zaseki se ponekod na Štajerskem imenuje ‘kiblflajš’, v Prlekiji pa ‘tünka‘. Ne prvo ne drugo poimenovanje ni knjižno, je pa ta kulinarična posebnost drugod po Sloveniji verjetno bolj znana kot ‘tunka/tünka/v SP: tunjka’. Ali že samo to upravičuje nadomeščanje drugega narečnega izraza, in to v katalogu jedi, pripravljenem za to področje? Ali pa bi morda kazalo zapisati obe narečni poimenovanji in dodati še knjižno različico, npr. opis: meso v masti/zaseki iz deže?
Pogovor povzela D. T.
