Na podlagi pogovora ter SP 2001 in monografije H. Dobrovoljc in N. Jakop: Sodobni pravopisni priročnik med normo in predpisom, 2011 – v besedilu SPP)
1. Ljubljanski grad
V jeziku ni v glavnem nič samo pravilno ali samo narobe, zato ni nič čudnega, če tudi pravopisna pravila ne dajo vedno dokončnega odgovora. To se pokaže npr. pri vprašanju, kako pisati – z veliko ali malo – ime ljubljanskega gradu. SP namreč uči, da je Ljubljanski grad |vzpetina|, medtem ko zgradbe, ki se imenuje enako, ne omenja niti med stvarnimi niti med zemljepisnimi lastnimi imeni. Poznavanje pravil o veliki začetnici nas tako vodi do zapisa z veliko v primeru poimenovanja vzpetine, Grajskega griča, ker se tako imenuje. Z veliko bi pisali tudi enako ime podjetja, (npr.: Prireditev organizira Ljubljanski grad.), enako pravico pa bi si lahko vzeli tudi pri poimenovanju zgradbe, gradu – Ljubljanski grad, Celjski grad, Ptujski grad, Brežiški grad …, ker gradovi v mestih praviloma nimajo drugega svojega imena, kot npr. gradovi Struga, Otočec, Strmol, Turjak, Borl, Grad, Hompoš (izjema je Rottenturn v Slovenj Gradcu) … Ko pa nam ta levi prilastek pomeni samo opredelitev lokacije, ko npr. govorimo o različnih gradovih, bi lahko tak prilastek pisali tudi z malo začetnico. A šele navedba takega primera v pravopisnih pravilih bi bila potrditev pravilnosti takega razmišljanja, ki bi mu zdaj kdo morda lahko očital tudi lektorsko samovoljo.
2. Grad Grad in Sv. Urh
Pri poimenovanjih je opaziti neenotnost tudi pri razumevanju, kaj je začetek lastnega imena, torej katero besedo pisati z veliko (v besedilih, ne na začetku povedi oz. v primeru blagovne znamke) – že besede grad, hotel, restavracija, festival …?! Ali pisati Grad Grad ali grad Grad, Grad Turjak ali grad Turjak, Hotel Grad Otočec, Hotel grad Otočec, hotel Grad Otočec ali hotel grad Otočec, Restavracija Sidro ali restavracija Sidro …? Poimenovanja, ki so v prvi vrsti občna imena, imamo pravico pisati z malo začetnico, pa čeprav so pritiski (po zgledu tujih jezikov, zaradi oblikovalskega prijema, zaradi takega zapisa v registru kulturne dediščine ali v različnih preglednicah …) za zapis z veliko. Uporabnik potrebuje preprosto pravilo, saj nima ne časa ne volje, da bi raziskoval, kako je kaj registrirano. Znotraj povedi bi zato kazalo pisati: grad Grad, grad Turjak, grad Otočec, hotel Grad Otočec, restavracija Sidro … Isto velja tudi pri zakonih, tudi če je navedeno celotno ime (npr. zakon o javni rabi slovenščine), sploh pa ob navedbi dela imena ali celo približka imena, kjer je zapis z malo začetnico sploh edino pravilen. V prid rabe male začetnice pri občnoimenskih začetkih poimenovanj pa govorijo tudi zgledi, ko združimo nekaj takih imen v množinsko obliko, tako dobljenega skupnega poimenovanja pa ne pišemo z veliko: hoteli Slon, Turist in Emona – torej tudi hotel Slon, hotel Turist in hotel Emona.
Gradovi in cerkve imajo marsikaj skupnega (tudi pravopisne dileme), zato bi bilo dobro, da bi dobili svoj prostor med zgledi v pravopisnih pravilih. Zdaj cerkve zapisujemo na tri načine:
To je cerkev sv. Petra.
Od daleč smo videli Sv. Urha |cerkev sv. Urha|.
S svojega okna dobro vidim osvetljenega Jožefa |cerkev sv. Jožefa|.
3. Grad
Dilema se pojavlja tudi pri poenobesedenju večbesednih imen, torej pri skrajšanih lastnih imenih. Po SPP ta imena nastanejo ˝iz večbesednih lastnih imen, tako da se ena od besed prvotnega imena (največkrat jedrna beseda) osamosvoji, vendar ohrani enak pomen in funkcijo, kot ga ima sicer polno ime. Zaradi lažjega razvrščanja in poenotenja zapisa jih je mogoče razdeliti na /…/ tradicionalno uveljavljena skrajšana imena, ki jih pišemo z veliko začetnico, npr.: Unija, Brda, Barje, Zaliv … /in / priložnostno uporabljena skrajšana imena, zlasti stvarna imena v uradovalnih besedilih.˝ Zaradi gospodarnosti in boljše berljivosti besedila lahko, vendar le izjemoma, v posameznem besedilu, zapišemo z veliko začetnico tudi taka skrajšana imena. ˝Če želimo izrecno pokazati na nedvoumno identifikacijo z neokrajšanim, tj. uradnim lastnim imenom oz. nanosnikom, npr. Univerza v Ljubljani – Univerza, je smiselno uvesti skrajšano obliko v besedilu v oklepaju že ob njeni prvi omembi.˝ Tako bi namesto Ljubljanski grad lahko zapisali samo Grad – Grem na Grad. Z veliko bi pisali zato, ker gre za skrajšano ime točno določenega gradu. Po SP pa bi ostalo vprašanje, ali to pomeni vzpetino ali graščino. Tako poenobesedenje imamo tudi v primerih Loka za Škofjo Loko, Sobota za Mursko Soboto, Bistrica za Slovensko Bistrico, Mesto za Novo mesto, bi pa tu verjetno kdo omahoval pri veliki začetnici mesta!
4. Črna celina
Pogovarjali smo se tudi o zapisu nadomestnih imen, kot so črna celina, velika luža, novi svet, zeleni otok … Te zveze poimenujejo sicer konkretne pojave, a (še) niso vključene v kategorijo imen. Če to skupino razširimo še s primeri: dežela na sončni strani Alp, dežela kengurujev, dežela kivijev, vidimo, da nas pisava z veliko začetnico sploh ne mika tako zelo, zato bi kazalo z malo pisati tudi že omenjena imena. O tem se prepričamo tudi v SPP, za katerega sta avtorici primerjali stanje v dosedanjih slovenskih pravopisih. V zadnjem, SP 2001, so se odločili za pisavo takih poimenovanj z malo začetnico: novi svet (gl. nov: publ. ~ svet Amerika), črna celina (gl. črn: publ. ~ celina Afrika), zanimivo pa je, da najdemo v njem tudi Črno Afriko |del Afrike| in Črne revirje |rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, Hrastnik|. Besedne zveze velika luža v njem ne najdemo, je pa v tem pomenu uporabljen samostalnik luža enobesedno, pisan z malo začetnico: iti čez lužo |iti v Ameriko|. Nadomestna imena bi torej kazalo pisati praviloma z malo (če ne gre za tradicionalno uveljavljena imena, npr.: Otok), le na ravni posameznega besedila pa bi bilo, izjemoma, mogoče upravičiti tudi veliko začetnico. Drugače pa je s prevedenimi imeni – tam ohranjamo veliko začetnico: Divji zahod, Bližnji/Daljni vzhod, Velika jezera, Sveti sedež (: večno mesto!), Sveta dežela (Palestina).
V SPP beremo: ˝Podobno se je pri nekaterih nekdaj uveljavljenih nadomestnih lastnih imenih pisanje z veliko začetnico že umaknilo zapisu z malo začetnico: novi svet, stara celina, črna celina, kar potrjujejo tudi poimenovanja iz novejšega časa, npr. bela celina – Antarktika. Tak trend se nadaljuje, kar dokazujejo poimenovanja, ki jih še SP 2001 navaja zapisana z veliko začetnico, aktualna raba pa izkazuje drugačno normo. Nadomestna imena torej niso stalnica v besedišču, o čemer pričajo nekatera, v preteklosti uveljavljena imena, ki so se zaradi družbenopolitičnih okoliščin zapisovala z veliko začetnico, danes pa jih ne poznamo več, npr. oktober (‘velika oktobrska revolucija’), zato tudi ta zahtevajo posodobitev pravila in zgledov ter pojasnilo o njihovi nestalnosti.˝
5. Trajno mleko : Alpsko mleko
Rabe velike začetnice se dotika tudi zakon o industrijski lastnini – v njem piše, da mora biti vsako zaščiteno ime napisano tako, da se ve, da gre za zaščiteno ime. A v praksi ni mogoče pričakovati, da bomo vedno in povsod upoštevali to zaščitenost imen in da bomo torej različno obravnavali različna poimenovanja v vseh zapisih (ne samo tam, kjer gre izrecno za to zaščitenost), pred tem pa obvezno izvedli raziskavo, kaj je zaščiteno in kaj ne (išči na wikipediji: blagovna znamka, register). Tak primer je imela kmalu po tem našem pogovoru kolegica, ki dela v oglaševanju – ko bi morala v oglasnem sporočilu ‘požegnati’ zapis Kranjska klobasa z veliko začetnico, ker da je izdelek tako registriran. S svojo vztrajnostjo nam je priborila malo kranjsko klobaso (zapis z malo začetnico). Ne zdi se nam smiselno, da bi za potrebe pravopisne pravilnosti proučevali register naših blagovnih znamk, poleg tega pa je tudi iz njega pogosto nemogoče sklepati, ali gre za veliko ali malo začetnico, saj je marsikaj tam zapisano s samimi velikimi črkami ali pa najdemo primere z nedosledno rabo, kot je prav v primeru kranjske klobase:
Kranjska klobasa – KOŠAKI TMI D.D. MARIBOR,
Košaška kranjska klobasa – KOŠAKI TMI D.D. MARIBOR,
KRANJSKA KLOBASA (Skeniran znak) – KOŠAKI TMI D.D. MARIBOR,
kranjska klobasa zašpiljeno dobra (Skeniran znak) – GIZ Kranjska klobasa (http://www2.uil-sipo.si/s/ds.dll/02).
Poleg tega pa so se nekatera zaščitena poimenovanja v splošni rabi preselila že na občnoimensko področje – med starejšimi je kalodont postal poimenovanje za zobno kremo nasploh, radenska za mineralno vodo, alpsko mleko pa večini od nas danes pomeni katero koli trajno mleko, pa naj gre za izdelek Ljubljanskih mlekarn, Pomurske mlekarne, Vindije …, zato je za večino ob naročilu ‘alpskega mleka’ čisto ustrezen tudi nakup mleka ‘Lejko mlejko’ ali pa mleka ‘Z bregov’. Primera blagovne znamke, ki pa večini uporabnikov predstavlja občno poimenovanje, sta npr. tudi teflon in vileda.
Pri zapisovanju besed moramo v prvi vrsti upoštevati pravila slovenskega jezika in vrsto besedila ter to, da pišemo za slovenske bralce, pisati pa moramo tako, da bo napisano za uporabnike čim bolj razumljivo. Ob tem pa ni nevarnosti, da bi nam težav kdaj zmanjkalo.
Zapisala Darja Tasič.
