Pravopis je beseda, ki že od nekdaj zbuja različne občutke, ne glede na to pa je pravopis normativni priročnik, jezikovni zakonik, in bi se uporabnik moral zateči k njemu, vedno kadar je v dvomih. Bil naj bi jezikovna osnova, uporabniku naj bi bil v oporo. Pogoj za to pa je seveda, da ga ta zna uporabljati, da pozna uvodni del s pravili in da si zna razlagati podatke v slovarskem delu.
Pravopisi praviloma nastajajo počasi, dolgo, in to kljub razpoložljivi sodobni tehnologiji, medtem ko spremlja živi jezik hitro dogajanje in spremembe v življenju in se na to sproti, hitro odziva. Posledica razlike v hitrostih je to, da je vsak pravopis takoj ob nastanku že deloma zastarel in v kakem pogledu pomanjkljiv. Da bi to omilili, če že ne moremo preprečiti, je bilo na našem pogovoru podanih nekaj predlogov. Ker se ob izidu novega pravopisa rado zgodi, da se kako pravilo samó postavlja na glavo, si želimo takih sprememb čim manj.
Pri primerih, katerih raba kaže drugačno stanje, kot ga predpisuje SP, bi kazalo pravila posodobiti. Tak primer je npr. množinski samostalnik starši, za katerega v SP ni predvidena drugačna raba kot množinska. V praksi pa je pogosto treba poudariti, da gre za oba ali pa samo za enega, in je to povedano z: oba starša, en starš (ob pravilni, daljši obliki eden od staršev).
Zaradi zastarelosti SP že ob izidu se nam ne zdi smiselno, da dobimo uporabniki možnost za posredovanje svojih ugotovitev, povezanih s SP, šele takrat, torej v obliki kritik. Smiselno se nam zdi, da bi sestavljavci pravopisa zbirali pripombe, pobude, mnenja uporabnikov že med nastajanjem priročnika, saj bi lahko bile konstruktivne ideje tako upoštevane takoj, to pa bi pomenilo manj ‘zastarel’ SP že ob izidu, manj kritik in več zadovoljnih uporabnikov. Tako bi lahko predlagali, katere iztočnice je še treba dodati – v SP 2001 pogrešamo delavnico kot |druženje z določenim ustvarjalnim namenom|, besedo pač, svojilni pridevnik ob samostalniku kraljična in gotovo še veliko drugih.
Člani lektorskega društva bi lahko kritično proučili veljavni SP (razdelili bi si gesla, npr. po črkah), na podlagi tega pripravili pripombe, jih skupaj obravnavali, nato pa poslali v presojo sestavljavcem pravopisa.
Baje nastaja nov pravopis in naj bi zagledal luč sveta leta 2015. Želimo si, da ta SP ne bi bil ‘zabetoniran’ priročnik za naslednjih deset (ali še več) let, ampak da bi, vsaj v spletni obliki, sproti doživljal spremembe in da bi bile te izdane tudi v obliki posebne knjižice kot priloge, dodatka veljavnega SP, morda enkrat na leto. S tem bi preprečili, da bi lektor v dobri veri, da dela skladno z jezikovnim zakonom, delal v resnici v nasprotju z njim, ker se ne bi zavedal, da je od izdaje izvoda SP, po katerem dela on, v ponatisih pravopisa prihajalo do nikjer objavljenih sprememb (kot se je zgodilo pri trenutno veljavnem SP 2001).
Uporabniki si želimo, da bi novi SP nastajal na podlagi čim več sodobnih besedil in da bi po možnosti vključeval še več lastnoimenskega gradiva. Med redna društvena jezikovna predavanja bi bilo zanimivo uvrstiti tudi predavanje o tem, kako nastaja SP. (Kak podatek lahko pričakujemo že na februarskem predavanju Nataše Jakop z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša SAZU.)
Baje je med mladimi jezikoslovci težnja, da bi iz SP črtali vse zastarelo. Pri tem opozarjamo na zmernost, na tehten premislek, da ne bomo s prenagljenimi posegi jeziku porezali korenin. Besede, ki jih ne poznamo, namreč še niso nujno v jeziku nepotrebne.
Ob tehtanju, kaj in kako naj bo vključeno v SP kot norma (npr. slovenska Istra ali Slovenska Istra), naj prevlada moč argumentov in ne argument moči.
Knjige brez napake ni, zato je treba tudi morebitne napake v SP priznati, in to čim prej, saj postanejo zamolčane napake v nasprotnem primeru zgled pravilne rabe, kot velja za iztočnico poprečno, ki je bila vključena v SP 1962 zaradi korektorske napake in je 40 let veljala za pravilno rešitev. SP 2001 to odpravlja z oznako neobč. pri tej iztočnici in z vodilom k iztočnici povprečen. (Podoben primer zamolčane (baje) napake, ki je postala norma, je že v SP 1950 podan naglas pri števnikih na -najst: dvánajst, trínajst …, ki je veljal za pravorečno normo (od SP 1962 kot variantni naglas) celih petdeset let, do SP 2001, ki pa je to možnost preprosto črtal. – op. D. T.)
Na pogovoru smo obravnavali tudi nekaj jezikovnih dilem.
V SP ni enotnosti pri slovenjenju imen mest in držav, npr. pri imenih ameriških zveznih držav. Tako najdemo imena Kalifornija, Misisipi … Idaho, Tennessee, Wyoming … in sploh neomenjena, čeprav morda fonetično zanimiva kot npr. Arkansas.
Neenotnost je pri slovenjenju glasbenih izrazov – kantri/country, rok/rock ... Morda bi kazalo postaviti bolj zavezujoča enotna merila.
Zakaj sta zvezi še zmeraj in zmeraj slabši označeni s krožcem, torej odsvetovani?
Zakaj ima pridevnik običajen oznako neobč., prislov običajno pa je za SP neoporečen?
Zakaj dopuščamo, da modne besede in besedne zveze, kot sta ne nazadnje in povsem, izpodrivajo čisto primerne slovenske besede, kot so navsezadnje, čisto, popolnoma?
V čem je razlika med izjemen in izreden, da v praksi izrednega skoraj ne slišimo več?
Obravnavali smo samostalnik prsi in med mesarji in kuharji razširjeno obliko prsa (verjetno nastalo po analogiji k rebra). V SP 2001 je prsa označeno kot neknj. pog. oblika knjižnega prsi, nekaj zmede pa (tudi) pri tem samostalniku verjetno povzroča SSKJ, ki je v letih nedostopnosti pravopisa (v poznih 80. in 90. letih prejšnjega stoletja) prevzel njegovo (normativno) vlogo, čeprav mu ta v resnici ne pripada – v SSKJ je samostalnik prsa označen kot pog. oziroma kot gastr(onomsko) – nadevana telečja prsa. SP 2001 predpisuje za tako kuharsko zvezo nadevane telečje prsi, to pa potegne za seboj piščančje prsi in prsi tudi za sprednji del drugih živalskih trupov.
Kako je z obstojnostjo končnega neizgovorjenega e pri sklanjanju besed tipa: Smuthie, Kathie, Jamie? (Natančen odgovor je med odgovori z inštituta.)
V nekem učbeniku je bilo opaženo, da se za EU uporablja neustrezna sopomenska zveza Evropska skupnost. Ob nastanku EU je bil izbran izraz unija, zato ga v tej zvezi ni ustrezno nadomeščati s sopomenkama skupnost in zveza. Evropska skupnost ima namreč prav tako točno določen, drug pomen (to je eden od stebrov Evropske unije).
Pred časom se je društvo z dopisom športnim uredništvom odzvalo na jezikovne napake v športnih komentarjih. Na podlagi predavanja o jeziku v reklamah nastaja naš dopis marketinškim organizacijam, z dopisom pa bi se kazalo obrniti tudi na založbe, ki izdajajo otroško in mladinsko literaturo. Jezikovna kakovost marsikatere teh izdaj je namreč katastrofalna, s tako ‘okužbo’ mladih bralcev s slabim jezikom pa nastaja nepopravljiva, dolgoročna škoda. Da bi dosegli, da bi bile knjige jezikovno bolje pripravljene, so pravi naslov za pripombe založbe, kot npr. založba Grahovec.
Obravnavali smo primer zlate knjige – pisano z veliko ali z malo? SP pri stvarnih lastnih imenih prepušča presojo pišočemu. Če misliš vrsto knjige, pišeš z malo: Zapisal se je v zlato knjigo = bil je med najboljšimi na neki šoli in tam vodijo o takih neko evidenco. Če pa misliš s tem ime knjige, pišeš z veliko: Zapisal se je v Zlato knjigo učencev osnovne šole ‘te in te’. To smo obravnavali zato, ker je bila to pravopisna naloga za četrtošolce, učiteljice pa so primer popravljale različno. Pomembno je, da učitelj otrokom predstavi take jezikovne primere, ki jih sam pravilno razume in ki so primerni za otrokovo stopnjo jezikovnega razvoja, in da potem pri preverjanju znanja ne daje zahtevnejših primerov, kot jih je obravnaval pri pouku.
V ustanovah, kjer razmišljajo o pravilnosti svojih poimenovanj, se občasno priporočijo za nasvet tudi jezikoslovcem. Tak primer je bilo npr. omahovanje med pridevnikoma prvostopenjski in prvostopni – oba sta navedena v SP 2001, drugi kot neobčevalen. Torej ima po veljavnem pravopisu prednost prvostopenjski. Če pa upoštevamo, da je stanje v tem pravopisu dejansko odraz vsaj deset, če ne še več let starega stanja v jeziku in da se je medtem marsikaj spremenilo – to kaže npr. tudi veliko večja pogostnost pridevnika prvostopni na spletu –, bo zanimivo počakati do izida novega pravopisa. Bomo videli, kako bosta ta dva pomensko enakovredna pridevnika podana takrat.
Povzetek je pripravila Darja Tasič.
