Na marčnem pogovoru smo si s pomočjo jezikovne delovne skupine na RTV Slovenija razjasnili nekaj računalniških izrazov, za katere je dobro, da jih poznamo/ločimo po pomenu tudi lektorji, še posebej tisti, ki smo se z računalniki začeli seznanjati šele v zrelih letih, sicer pa je bil naš tokratni cilj opredeliti se do zadnjih nekaj vprašanj z našega foruma.
A – Računalniški izrazi: internet = medmrežje, web = svetovni splet
Internet je po slovensko medmrežje in je fizični del, je sistem/omrežje omrežij računalnikov po vsem svetu, vključno z osnovnimi protokoli, ki omogočajo poenoten način komuniciranja. Na medmrežju obstajajo številne različne storitve: svetovni splet, elektronska pošta, IRC (Internet Relay Chat), Skype …
Web ali world wide web (www) je po slovensko splet oziroma svetovni splet. To je storitev, ki obstaja in deluje na medmrežju. Ker pa je ta storitev na medmrežju najbolj razširjena, jo pogosto, pogovorno pa sploh, kar enačimo z internetom (kot velja za televizijo/TV, ki nam označuje tako aparaturo/fizični del kot programe/storitev).
dark net = temno medmrežje (fizični del) – To je tisti del medmrežja, ki je dostopen samo z nestandardnimi protokoli oz. samo programjem; to so npr. strežniki, ki vsebujejo/ponujajo temne spletne strani (temni splet), dostopne samo brskalniku Tor.
dark web = temni splet (vsebine, storitev; podpomenka svetovnega spleta) – To je tisti del svetovnega spleta, ki je za večino iskalnikov namerno tehnično nedostopen, dostopen pa je zgolj s posebno programsko opremo (npr. brskalnikom Tor).
deep web = globoki splet (nadpomenka temnemu spletu in podpomenka svetovnemu spletu; iskalniški termin) – Globoki splet je prav tako del svetovnega spleta, in to njegov večinski del, ki pa ga s pomočjo Googla in drugih iskalnikov ni mogoče najti (enako kot ni dostopen temni splet). Tak omejen dostop imajo posameznikova elektronska pošta, bančni račun …
clear web/surface web = površinski splet (vsebine) – To je tisti del spleta (www-ja), ki je dostopen s standardnimi orodji, npr. z Googlom in drugimi iskalniki, lahko bi mu rekli tudi »navadni« splet,to pa omogoča clear oz. surface net ali površinsko medmrežje (fizični del).
spletno okolje – Večinoma ta besedna zveza sploh ni potrebna, saj zadostuje že splet; okolje je treba dodati samo v zvezi z omenjanjem večjih operacijskih sistemov ali proizvajalcev opreme, kajti programje za eno okolje navadno ni primerno za drugo (Applovo okolje, okolje Windows …).
spletišče = spletno mesto, kot npr. MMC, portal Fran.si …
spletna stran = npr. članek na MMC, slovarski podatki o posameznem geslu na portalu Fran …
Za naše potrebe zelo poenostavljene razlage je prispeval Aljoša Masten, strokovni sodelavec Multimedijskega centra TV Slovenija.
B – Vprašanja s foruma
• Kako bi pisali: zrcalno-refleksni ali zrcalnorefleksni fotoaparat?
Ker gre pri tem za odboj svetlobe od ogledala, za zrcalni refleks, je to izpeljanka iz podredne besedne zveze, enako kot v primeru literarnozgodovinski iz literarna zgodovina, torej zrcalnorefleksni.
• Kako sloveniti imena tujih ljudstev?
Lektorji ne moremo dati splošno veljavnega navodila za to, ker ga ni (ga ne poznamo). Pri uveljavljenih imenih upoštevamo tradicijo (Apači, Komanči, Maji, Azteki), pri imenih, ki jih šele prav odkrivamo, pa se rešujemo od primera do primera (kakor kdo zna). Kako izgovarjati in zapisovati imena kot Sioux, Shawnee …? Zastavili smo si vprašanje, ali ima ime Eskimi, ki pomeni ‘ljudje, ki jedo surovo meso’, slabšalni prizvok za vse pripadnike tega ljudstva in ali bi ga bilo treba dosledno nadomeščati z Inuiti. In kako razmišljati o Aboriginih/aboriginih/Staroselcih/staroselcih? Ne bi se branili razlage tudi kakega antropologa ali etnologa. Jezikoslovec Silvo Torkar s SAZU pa svetuje ob upoštevanju podatkov iz pravopisa še, da manj znana imena preverimo, recimo, tudi v knjigah Ljudstva sveta (MK).
• Naslednje vprašanje zadeva ločila v premem govoru, in sicer tropičje; ali je prav: “Res, petek je že …” je žalostno dodal. Ali “Res, petek je že …,” je žalostno dodal.
Strinjamo se z razlago kolegice Marte Kocjan Barle, ki se veliko ukvarja prav z ločili, da sta sprejemljivi obe možnosti, kot pri vsem drugem pa je tudi tu dobro, da na ravni besedila dosledno uporabljamo samo en način.
• Ob tropičju/treh pikah/…, čeprav ne samo v zvezi z navedki, pa je dobro ponovno opozoriti vsaj še na to:
– da je to levo nestično ločilo, kar pomeni, da je med zadnjo besedo in tem ločilom obvezen presledek (presledek …);
– da moramo za tak obvezni presledek uporabiti t. i. nedeljivi presledek, kar pomeni, da ob delitvi besedila na vrstice ločilo ne bo samo preskočilo v novo vrstico, kajti nova vrsta se ne more, ne sme začeti s končnim ločilom iz prejšnje vrstice; to dosežemo na računalniku s kombinacijo tipk shift, ctrl in preslednice;
– da tropičje pomeni isto kot itd. (in tako dalje) oz. itn. (in tako naprej), zato kot ločilo ob koncu naštevanja ne prenese pred seboj vejice (saj je tudi pred itd. in itn. ne bi pisali!); – da za tremi pikami, ki označujejo nekak premolk, tišino, v povednem stavku ni potrebna še četrta pika, kot končno ločilo;
– da pri naštevanju (pogostem v strokovnih besedilih) tropičje ni primerno, kadar uvajamo zglede z ‘na primer’/npr. Tak zgled: Obravnavali bomo pogoste napake, npr. rabo velike in male začetnice, predlogov, rodilnika pri zanikanju … Namesto tropičja je tu primernejša pika, saj nam že okrajšava npr. (enako pa tudi ‘mdr.’ za ‘med drugim’) pove, da se seznam tu ne konča, da je to le nekaj tipičnih zgledov (Obravnavali bomo pogoste napake, npr./mdr. rabo velike in male začetnice, predlogov in rodilnika pri zanikanju.);
– da /…/ pri citiranju v strokovnih besedilih označuje, da je bil del besedila izpuščen. Za zgled citat iz društvenega besedila o lektorski licenci: »Zanimanje lektorjev /…/ ter javnosti /…/ za dokument, ki bi potrjeval lektorjevo usposobljenost za delo, je vedno večje. /…/ Zato si stanovsko društvo lektorjev prizadeva za sistem licenciranja lektorskega poklica.« Na začetku in koncu citata tropičja ne pišemo, saj ni potrebno, kajti citat je že po definiciji samo del nekega drugega besedila.
• Kako je pravilno – v ali na računalniku, disku, pomnilniku, RAM/ROM, CD-ju/DVD-ju itd.?
Ta dilema je očitno povezana z medgeneracijskimi razlikami – starejši govorci bi se tu, kadar gre za ‘storitev’, gotovo brez težav odločili za predlog ‘na’, že po analogiji z ustaljenim: na radiu, na televiziji, na telefonu (kjer je uporabna tudi zveza s predlogom ‘po’: po televiziji vidimo, po radiu slišimo, po telefonu sporočimo), medtem ko zveze s predlogom ‘v’ razumemo bolj fizično, prostorsko – v računalniku, v njegovem drobovju, so montirana različna vezja. Mlajšim govorcem, ki si pri sodobnih tehnologijah pogosto pomagajo kar z angleščino, tudi če v njej sicer niso zelo podkovani, pa je morda, in to pod vplivom angleščine (?), blizu tudi zveza s predlogom ‘v’ – v računalniku, v pomnilniku …, čeprav se zdi, da niti rojeni govorci angleščine tu ne uporabljajo predloga ‘v’/angl. ‘in’, pač pa enako kot mi predlog ‘na’/angl. ‘on’. Predlagamo upoštevanje tradicije, torej v tem primeru, po analogiji, zveze s predlogom ‘na’.
• Pogovarjali smo se o vprašanju, kako pisati ime Marija na Belem Produ, kar naj bi bilo prvotno ime za Kranjsko Goro. Pri tem smo se vrteli okoli pravila za zapis naselbinskega lastnega imena, po katerem pišemo z veliko vse razen predlogov in petih izjem (mesto, selo, vas, trg, naselje), razglabljanja o ledinskih imenih in nasveta, da ob navajanju starih imen upoštevajmo v njihovem času veljavni zapis, saj gre pri tem v bistvu za citatnost. Med brskanjem po spletu pa sem odkrila, da tu ne gre za prvotno ime Kranjske Gore, temveč za ime cerkve v Kranjski Gori, to pa pogled na rabo velikih začetnic malo spremeni. To ime cerkve je mogoče razstaviti na dva dela – na ime svetnice, Marija, in ime Beli prod, kar lahko razumemo kot ledinsko ime. Ime cerkve bi tako lahko pisali cerkev Marija na Belem produ. Na kranjskogorski karti ledinskih imen tega imena ne najdemo. Ali to, če takega imena sploh ni, pomeni, da bi lahko pisali ime te cerkve tudi (cerkev) Marija na belem produ, kot na primer Marija sedem žalosti?
• Na vprašanje, kako se pravopisno lotiti ‘s strani Občine/občine’ bi laže odgovorili, če bi imeli pred seboj vsaj malo več besedila, saj bi se dalo šele na podlagi tega upravičiti izbiro velike/male začetnice. Je pa tudi v novinarskih besedilih taka Občina velikokrat pisana z veliko po nepotrebnem, saj občina pogosto ni mišljena kot ime upravnega organa, temveč kot prostorska določitev nečesa – v naši občini živi …, tj. tu, kjer živim jaz, živi tudi …
Še bolj kot ta velika/mala začetnica pa bode v tem vprašanju v oči grdo razpasla zveza ‘s strani’ (sodelovanje s strani občine, pozdrav z moje strani, grožnje s strani opozicije …) – to je narobe, enako kot starejši način ‘potom’ – potom občine, potom mene … Izvor lahko izrazimo brez predložne zveze, npr. z rodilnikom (sodelovanje občine, grožnje opozicije), s pridevnikom (moj pozdrav), drugačnim načinom (jaz vas pozdravljam nam. pozdrav z moje strani), bo pravilneje uporabiti drug predlog, in sicer od – sodelovanje je bilo potrjeno od občine (s strani občine), prinašam pozdrav od strica (s strani strica, stričev pozdrav) …
• Naslednje vprašanje kaže, da števniki in števniški izrazi še vedno povzročajo težave. Pri vprašanju, ali je milijon ljudi lačen ali lačnih, se bomo še najlaže odločili za pravo obliko, če bomo, za preizkus, namesto tega izraza uporabili vprašalnico ‘koliko’ – sklon, ki se veže z vprašalnico, se veže tudi s številskim izrazom: koliko ljudi je lačnih – milijarda ljudi je lačnih, milijon ljudi je lačnih, pol/polovica ljudi je lačnih.
Drugi del vprašanja pa se je nanašal na predložni par ‘med … in‘, ki je v slovenščini že tako pogost, da se le še redkokdo zaveda, da gre tu za iz angleščine uvoženo zvezo between … and, prav iz tega pa izvira težava v obliki dileme, v kateri sklon postaviti šteto predmetnost. V slovenščini bi to povedali brez težav z zvezo ‘od – do’, saj zahtevajo tu šteti samostalnik v rodilniku vsi vpleteni deli besedila, tako predloga od in do kot števniki od števila pet naprej – od pet do sedem odstotkov, od tri do deset stopinj, od 12 do 19 let, od 300 do 600 metrov nadmorske višine … Ta dva predloga bi nam sicer lahko narekovala, da moramo postaviti v rodilnik tudi oba števnika (od petih do sedmih odstotkov, od treh do desetih stopinj, od 12-ih do 19-ih let, od 300-ih do 600-ih metrov), vendar števnikov v takem primeru/takih zvezah ne sklanjamo (ker tako govorimo). To imamo materni govorci v ušesu. Pri zvezi ‘med …in’ pa tega (še) nimamo v ušesu, zato ustvarja pri nas dvome in zmedo predlog med, ki zahteva ob sebi, drugače kot smo vajeni iz čisto ‘slovenske’ zveze, orodnik, medtem ko zahtevajo števniki od 5 naprej ob sebi rodilnik. Katera zahteva naj tu prevlada – zahteva predloga ali zahteva števnika? Če si pomagamo z analogijo s temperaturami, ki jih verjetno slišimo tudi na način ‘med … in’ še najpogosteje (temperature bodo med nič in pet stopinj pod ničlo), vidimo, da se bo primerneje nasloniti na števnik (upoštevati sklon, ki ga zahteva števnik), saj pri temperaturah nihče ne bi rekel, da bodo temperature med nič in petimi stopinjami! Torej bo tudi delež organske snovi med pet in sedem odstotkov (in ne med petimi in sedmimi odstotki).
• Kako označiti razliko med naprošati in prositi? Oboje pove isto, vendar je naprošati bolj papirnato, uradovalno, zato premislimo, kdaj in kje bi ta glagol uporabili, glagol prositi pa je nevtralen in torej uporaben povsod.
• maker space – Bomo vse kar sprejeli iz angleščine ali bomo delali nove besede? Smo se Slovenci sposobni igrati z ustvarjanjem novih besed, si to upamo? Kdo ima primerne ideje, kdo si drzne?
• Kako utemeljiti, da ‘temu ni tako‘ v dobro besedilo ne spada? Kako bi se morali vprašati, da bi odgovorili s ‘temu ni tako’, morda s ‘čemu je tako’? Dobro utemeljitev je napisal že kolega Rok Dovjak v odgovoru na forumu, kjer razloži, da gre za kalk iz nemškega ‘dem ist nicht so’ in da naj bi ta način izdajal kultiviranega govorca. Tu dodajmo samo, da ta zveza, ki se širi kot modna muha, epigonsko, kot nekakšno dokazovanje finosti, govorniške omikanosti, in sicer v vlogi poudarjenega zanikanja, v slovenščini sploh ni potrebna. V drugačnem govornem položaju (doma, za mizo, in ne pred kamerami) si za tako omikano poudarjanje ne bi vzeli toliko časa – pravo nestrinjanje bi kar planilo iz nas z odločnim ‘ne’, ‘ni res’, morda podkrepljenim še s tem, da bi z roko udarili po mizi. Primerjati je torej treba samo nabitost z energijo, če gre za zanikanje z ‘ne’ in ‘ni res’ ali za drugi način, s ‘temu ni tako’! Opazite razliko? Pri ‘ne’ in ‘ni res’ se začne s poudarjeno enozložnico. Kje pa je težišče v ‘temu ni tako’? Tu se težišče skrije, ga sploh ni, ostrina, odločnost se izgubi, in tako bi lahko odgovor z odločnim ‘ne’ označili, npr., s kropom, odgovor s ‘temu ni tako’ pa kvečjemu z mlačno vodo, kar pa je v nasprotju z želenim, s poudarjanjem.
Povzetek je pripravila Darja Tasič.
