Jezikavo vprašanje

O vplivu slovnice na spol (in obratno)

Prevajalec in pisatelj Branko Gradišnik nam je kot odziv na majsko predavanje in razpravo v našem društvu poslal svoje razmišljanje o spolno občutljivi rabi jezika. Besedilo bo še letos objavljeno v knjigi ISKANJE SREČNEGA RAZMERJA – vodnik in vadnica medspolne ljubezni (© Bernarda in Branko Gradišnik, 2019).

Moram najprej izraziti veselje nad dejstvom, da je besedica »vprašanje« srednjega spola. Tako namreč ne bo očitkov, da že v naslovu dajem prednost moški strani. Očitki te vrste izvirajo iz praviloma, a ne vselej upravičenega občutka žensk, da so prikrajšane, kar se tiče enakopravnosti in enakih eksistenčnih možnosti. O tem je nujno, še preden se lotim jezika, spregovoriti nekaj besed.

Naša spola – in verjemite mi, sem ljubitelj ženskega, ne moškega – se biološko razlikujeta, tako nas uči evolucijska antropologija, in prav posledica ene od teh bioloških razlik povzroča eksistencialno (in ne le eksistenčno) neenakost. Gre za razliko v delovanju možganov. Razlika sicer nima zveze z inteligenčnim kvocientom, s kognicijo. Glede tega potenciala smo si ljudje pač enaki ne glede na spol, sklon ali število.

Razlika je v tem, da so ženske kratko malo bolj vajene potrpeti, se zadržati, se sprijazniti. K tej nuji jih je skozi evolucijo silil predvsem človeški porod, ki je po mukah neprimerljiv s kotitvijo, izleganjem, povrženjem ipd. pri drugih živalih.

Ženska s porodnimi mukami plačuje ceno naše pokončnosti (ki nam je omogočila, da segamo k zvezdam, nam zapovedala hojo po zadnjih nogah, nam sprostila in oblikovala roke, ustvarila človeškega rokodelca …). Pokončna drža je obrnila medenico in zožila njen obroč. Ni ga torej poroda, ki ne bi bil brez muke. Res pa se v muki sproščajo endorfini, ki jo lahko prekrijejo.

Ženska neverjetna potrpežljivost – poklicni mučitelji vedo, koliko strašnejše muke so namenjene ženskam, ker kratko malo več zdržijo – sodeluje tudi pri formiranju možganov, ki so se zato veliko bolj pripravljeni sprijaznjevati z raznimi življenjskimi protislovji.

In med njimi na prvem mestu s protislovjem življenja in smrti. Kajti zavest o naši umrljivosti je ta, ki vede ali nevede žuli moškega.

Ženskam je veliko bolj mar soljudi, še sploh bližnjih, imajo talent za to, da negujejo, da skrbijo, da hranijo, da crkljajo, talent, ki se je razvil iz potrebe po ohranjanju zaroda.

Ena od posledic te njihove marnosti, pa obenem potrpljenja, je to, da so se skozi zgodovino, če ne predzgodovino, pustile podrejati moškemu.

Moški niso kot čebelji troti, ki razen oploditve dejansko nimajo razvidnejše vloge v čebeljem carstvu. Moški so zarod vseskozi varovali pred grožnjami od zunaj, pred zvermi, pred tujci, zato so njihovi možgani veliko bolj naravnani k agresivnosti – ne samo fizični, tudi miselni.

In miselna drznost je dober temelj uspešnega raziskovanja. Samo kdor ni zadovoljen s tem, kar mu pravijo o svetu drugi, lahko odkrije kaj novega. Z drugimi besedami, med t. i. geniji ali med prejemniki Nobelovega priznanja so resda skoraj sami moški, a ne zaradi indoktrinacijskega kastriranja ženske ambicije, ki se začenja že v vrtcu, kakor menijo feministke, temveč iz zgoraj omenjene moške eksistencialne frustracije, podprte s samčevsko agresijo.

Na kratko: nesrečni moški rod išče odgovor na našo končnost v samoslepilu o posmrtnem življenju – v tem je pravir vere in filozofije in umetnosti – podobno kot išče odgovor na snovna življenjska pomanjkanja in stiske v ropanju, vojni, zasužnjevanju, krotenju, ne le drugih ljudi, temveč Narave nasploh, za kar vse prav moški razvijajo tehniko in znanost. Pomaga jim pri tem tudi androgen testosteron, ki jih dela nasploh nepremišljeno drzne. Ta drznost pride prav pri odkrivanju mejnega. Sto mož, ki mislijo, da so odkrili skrivnost sveta, gre v ludnico, stoprvi pa dobi Nobelovo. Tudi slep petelin lahko zlato zrno najde – ali kako že gre to …

Ženske vsega tega fobičnega zaganjanja ne potrebujejo, saj imajo bolj samoumeven, eksistencialen odgovor že v svojem daru porajanja in negovanja. Seveda so moški iz svoje slabosti naredili vrlino, in tako se kitijo s pavjim perjem znanosti, umetnosti, filozofije. Sem spada tudi gurujstvo, jasno. Vse to jim prinaša družbeni ugled, tudi denar, občudovanje, in jim veča možnosti, da se bo na te limanice ujela kaka ženska.

In res se na to lovijo, žal pa so med njimi tudi tiste, ki jim je dovolj moškega izkoriščanja. Tem v boju z moškim spolom ne ostane drugega, kot da tudi same sprejmejo moška pravila igre. Na življenje nehajo gledati kot na sodelovanje, temveč jim je bolj nadvladovanje, kosanje, tekmovanje. Njihova občutljivost glede izkoriščanja po spolu sega tako daleč, da je včasih že zabavna. Zadnjič sem poslušal v jutranjem programu TV Slovenija, ki je itak kotišče lahkomiselno razkazovane človeške neumnosti, naslednje razglabljanje neke strokovnjakinje. Mislim, da je bila psihologinja, zastopnica »ljubljanske šole«. Rekla je: »Če ženska ob sklenitvi zakonske zveze prejme možev priimek, potem je jasno, da se podreja moževi dominaciji.« »Kaj pa če obdrži svoj dekliški priimek?« je skušala pomagati moderatorka. »No, to ni dekliški priimek, ampak je priimek, ki ga je sprejela njena mati, ko se je poročila z možem, torej očetom. Se pravi, da takšna ženska, ki obdrži svoj priimek, s tem priznava dominacijo svojega očeta.« Moderatorka je bila skladno s kadrovsko politiko TV SLO prekratke pameti, da bi vprašala, ali bi kaj pomagalo, če bi ženska prevzela dekliški priimek svoje matere. Potem bi strokovnjakinja po logiki morala reči, da to nič ne pomaga, kajti s tem priznava pokorščino svojemu dedu, materinemu očetu … Nič si ne izmišljujem, boga mi … oziroma boginje mi …

Še bolj čudno je, ko se ta boj preseli na jezikovno področje, recimo glede vprašanja ženskega poimenovanja poklicev itn. Z neprijetnim dejstvom, da je slovenščina že kar slovnično mačističen jezik, ker daje prednost moškim oblikam, ki potem »podrazumevajo« tudi ženske, je veliko sitnosti. Človek se lahko sicer potrudi in ob recimo bralcih omeni tudi bralke, a glagolska oblika bo ostala moška: »Bralci in bralke bodo kar požirali to berilo …«

Težko bi bilo pričakovati od jezika, ki se kot vsi jeziki ravnajo po načelu ekonomičnosti, da bi se uporabniki navadili spreminjati tudi ustrezni glagolski spol. (»Bralci bodo požirali, bralke požirale to berilo …«) Zdajle sem šel preštet v SSKJ in vidim, da je besedišče dokaj pravično razdeljeno – v slovarju je ženskega spola 21.498 samostalnikov, moškega pa 21.993 samostalnikov. A feministke v tem vidijo le še en dokaz moškega tlačenja (in res je tlačenka ženskega spola!). Gre namreč za vzdevanje spola glede na možatost in ženstvenost, ki sta samo produkt moške kulturne ideologije. Mogočni hrast proti vitki brezi, napadalni nož proti prehranjujoči žlici, možati top proti uslužni lafeti, razkomoteni vagon proti garaški lokomotivi; zgledov in ponazoritev te seksistične stereotipije je nešteto.

Obstajata le dve možni rešitvi. Prva je, da najdemo vsakemu samostalniku še samostalnico. Recimo tako, kot že imamo blisk in strelo, pištolo in revolver, žakelj in vrečo … Potem lahko vsak spol govori v svojem idiomu brez strahu pred okužbo z nasprotnim spolom. »Sedla sem za mizo … Sedel sem za mizek … Ženske imamo rade češnje … Moški pa češenj …« Ipd.

Druga možnost pa je, da odpravimo moške in ženske samostalnike in jih zamenjamo s srednjimi oz. bolje rečeno spolno nevtralnimi. Namesto duhamornih »bralcev« (s tiho vštetimi bralkami, čeprav v resnici te edine še berejo), »vojakov« (in ipso facto »vojk«, iz edn. »vojka«, kajti vojakinja bi bila izvedena iz moškega vojaka in bi bila torej dokaz podrejenosti žensk), »prebivalcev in prebivalk« in tako naprej, pišimo in govorimo pač »bralče, -eta«, »vojače, -eta« (»slovenska vojačeta v okviru Natovih sil«), »prebivalstvo Slovenije je v špalirju pospremilo naša političeta pri njihovem odhodovanju z letalom na posvetišče« … Vidite, da se da? No, še »v špalirju« zamenjamo s »s ploskanjem«, pa bo …

Potem ne bo zamere in bo vse lepo enakopravno, kakor ob sedanji politkorektni dvojni rabi m. in ž. spola ne more biti ne ob svetem Nikoli ne ob sveti Nikdar (po zgledu Dagmar), saj mora eno od dvojega biti pač prvoomenjeno, to pa samo po sebi že izraža primat(uro).

S takimi jezikovnimi projekti/projektami čiščenja besednjakov/besednjač se lahko lepo zaposlijo genialčeta obeh spolov, dokler ne bo jasno, kaj je slovenski jezik, kaj pa slovenščina.

Jasno je torej, da je boj za jezikovno spolno nevtralnost oblika prepiranja o oslovi senci, ki ne more nič spremeniti samega osla. Gre pač za eno od front v boju za žensko enakost, ki jih odpirajo militantne borke za ženske pravice, morda še najbolj zaradi frustracij, ki so jim izpostavljene v ekonomskem boju.

Seveda pa odpiranje teh front, kjer zmaga prinaša zgolj simbolno zadoščenje, destabilizira skupni teren moških in žensk, kjer je donedavna vladalo sožitje. Ker smo rojeni v svoj jezik, je lahko vojna izbruhnila šele, ko je koncept totalne enakosti prodrl k nam iz angleščine, kjer spremembice tipa »spokesperson« namesto poprejšnjega »spokesman« ipd. ne rušijo slovničnih temeljev.

Nova fronta pa daje spolno negotovim ljudem (obeh spolov) dodatno možnost, da spremenijo v bojišče oziroma okužijo z kdobokogarstvom še eno področje skupnega bivanja. Vsak izgovor namreč pride prav tistemu, ki išče prepir.

Če je novodobnim amazonkam za socialno pravičnost, potem jim svetujem, da naj se raje kot za gramatikalne spremembe borijo za skrajšanje ženskih delovnih ur, vendar z izravnalnimi dokladami za delo doma, kjer zunaj delovnega časa prav ženske še naprej skrbite za »osnovno reprodukcijo človeštva« – porajanje, nego, vzrejanje in vzgojo otrok! Tako bi se pokrila medspolna krivična razlika v plačilu za delo.

Reč je demokratično izvedljiva: volivk je namreč praviloma več kot volivcev. (Vprašanje aktivne udeležbe bi rešila vpeljava ženske in moške kurije, ne pa sprenevedaste in izmikave »kvote«.)

Da končam z optimistično noto, naj tu zapišem jezikovni predlog, ki bi lahko praktično odpravil (za nekatere pereče) vprašanje primoženega priimka. Zdajšnji poskusi reševanja, ko ženske privzemajo možev priimek in hkrati ohranjajo dekliškega, problema ne odpravlja: če drži, da se, kdor prevzame možev priimek, uklanja moževemu gospostvu, potem se, kdor ohranja dekliški priimek, uklanja gospostvu svojega očeta. Celo če ženska prevzame dekliški priimek, recimo, svoje babice, se s tem spet priklanja pradedovemu gospostvu … itn. itn. Kaj pa če bi žena prevzela možev priimek, mož pa bi uporabljal žensko svojilno obliko?

Ime je še vedno moje rodbinsko, a pišem ga lahko

Branko Gradišnik

Iskanje
Search
Kategorije dejavnosti
Deli objavo

Kako in kdaj plačam članarino?