Stanovsko društvo lektorjev je prejelo povabilo portala Oštro k medijskemu odzivu o rabi ženskih priimkov v slovenščini. Objavljamo povzetek poletne razprave med člani upravnega in nadzornega odbora ter častnega razsodišča, kakršen je bil poslan v odgovor.
Najprej kratka teoretična osvetlitev problema. Raba posamostaljenega svojilnega pridevnika iz priimka za označevanje žensk (kar žargonsko imenujemo svojilna, pridevniška ali neuradna oblika (ženskega priimka) oz. oblika (na) -ova) in golega priimka brez dodanega rojstnega imena ali kake druge jedrne besede, ki bi izražala naravni spol nosilke priimka, je v slovenski javnosti sprožila že kar nekaj diametralno opredeljenih razprav in zapisov tako v poljudnem kot strokovnem okolju.
Dejstvo je, da povojni pravopisi prvo, z obrazilom -ova/-eva razširjeno obliko navajajo kot za knjižni jezik nezaznamovano: Slovenski pravopis (1950) v členu 27.8 in Slovenski pravopis (1962) v 52. členu določata, da se priimek ženske, kadar se rabi brez imena, v odvisnih sklonih, pa tudi imenovalniku, pojavlja z obrazilom -ova/-eva; po 998. členu Slovenskega pravopisa (2001) je v slovenskem knjižnem jeziku ta oblika ustaljena kot nadomestilo za zvezo imena in priimka (Zofka Kveder → Kvedrova), zaznamovana (neuradna) – sklepamo, da brezizjemno, čeravno je pri nekaterih ustvarjalkah močno zastopana – pa je njena raba skupaj z rojstnim imenom (Zofka Kvedrova). V 997. členu Slovenskega pravopisa (2001) je potrjeno, da se priimki s soglasniškim izglasjem
Po drugi strani je v današnjih medijih oblik z obrazilom -ova/-eva vse manj, razprave o primernosti ene ali druge oblike pa so že tako pogoste, da jih ni treba več preštevati, tehtati kraja objave, ozadja zagovornika ene ali druge oblike ter relevantnosti navedenih argumentov, da bi ugotovili, da živita obe obliki (potrditev v rabi) in da imata obe tako trdne zagovornike kot trdne nasprotnike. Opaziti je, da je argumentacija pri omenjenih skupinah zelo različna in čustvena:
- zagovorniki oblike z obrazilom -ova/-eva trdijo, da je ta oblika v knjižnem jeziku ustaljena in zgolj položajna, da ne izraža lastnine, ampak pripadnost družini, da je razmeroma kratka, informativna in zato jasna ter zaradi izražanja spola in sklona v duhu slovenskega jezika;
- zagovorniki golega priimka trdijo, da je ta oblika uradna, kratka, nežaljiva, ker ne izraža moškega lastništva nad žensko, za razumevanje pa da zadostuje sobesedilo.
Manj pogosto se v teh razpravah sprašujejo o sociolingvističnih in zgodovinskih vidikih knjižnojezikovnega razvoja in razlogih za uveljavitev ene ali druge oblike, med drugim o vplivu tujih jezikov in sodobnih elektronskih medijev (taganje). Premik v rabi odraža tudi nezanemarljive
Tak položaj je za lektorje neprijeten, ker obstajajo prepričljivi argumenti za rabo obeh oblik, izbira ene pa pri delu skupnosti zagotovo vzbudi odpor. V medijih s stalno jezikovno podobo je pričakovana odločitev o poenoteni rabi. Ker je v javnosti čutiti vtis, da je vprašanje rabe priimkovnih oblik za ženske družbenonazorsko, če ne že kar političnoideološko
Odgovori na zastavljena vprašanja so naslednji.
1. Ali v lektorski praksi samostojno rabo ženskega priimka brez pridevniškega določila – tako v povezavi z imenom ali poklicno funkcijo (npr. Tanja Fajon je rekla / ministrica Fajon je rekla) kot tudi brez teh dodatkov (Fajon je rekla) – običajno obravnavate kot pravopisno sprejemljivo rešitev ali kot odstop od norme – zakaj da oziroma ne?
Raba priimka z jedrno besedo, bodisi rojstnim imenom bodisi označbo funkcije, poklica ipd., je nesporno nezaznamovana (nevtralna), torej za knjižni jezik primerna. Za takšno rabo govori njena ustaljenost, informativnost in sprejemljivost na obeh polih skupnosti. Motečemu ponavljanju iste jedrne besede se je treba izogniti z izbiro drugega jedra, sopomenskim opisnim izrazom, zaimkom ali izpustom. Raba zgolj priimka še ni povsem uveljavljena in normirana – čeprav je teoretično zlahka utemeljiva in jo priporočajo slogovni priročniki, tako domači (Smernice za spolno občutljivo rabo jezika) kot mednarodni (Smernice Evropskega parlamenta o spolno nevtralnem jeziku), gre za novost, ki jo del javnosti dojema negativno oziroma je ne sprejema.
2. Kako v praksi presojate med rabo uradne, neizpridevniške oblike ženskega priimka in neuradne izpridevniške
Zavedamo se, da je oblika z obrazilom -ova/-eva (pridevniška) za del javnosti kljub tradiciji moteča, zato se ji poskušamo izogniti z nezaznamovano navedbo rojstnega imena ali funkcije in priimka ali preubeseditvijo besedila.
3. Od katerih dejavnikov je odvisna vaša strokovna presoja?
Za lektorje, ki delujejo v okviru širšega kolektiva, uredništva, je zavezujoč skupinski dogovor, uredniška politika. Če ta dopušča rabo več oblik, se lektorji odločajo glede na zvrst prispevka (vest, poročilo – komentar, kolumna) oz. oddaje (dnevna – avtorska), ciljno javnost (starejši – mlajši, spolna večina – spolna manjšina), nazor novinarja ali voditelja (zaželeno je, da je avtor pristen) ter nazor gostov (komunikacija z gosti ne sme biti razumljena kot žaljiva), jezikovno gospodarnost (kratkost), kar je pomembno zlasti v naslovju in drugih napisih, in razumljivost (nedvoumnost). Načeloma velja, da so krajše oblike manj jasne in natančne, zato jih je treba razviti (Jutri zaslišana Clintonova = Hillary Clinton ALI zakonca Clinton; Prevc znova na stopničkah = Nika Prevc / Prevčeva ALI Domen Prevc; Logar o ukrepih = Mateja Logar / Logarjeva ALI Anže Logar; Slovenija kandidirala Kosovo = Marto Kos ALI državo; Trener Juvan optimističen = Trener Kaje Juvan / Juvanove optimističen; Takanaši ugnala Prevc – v takem primeru velja besednoredno prepoznavanje osebka na začetku stavka, kar omejuje členitev po aktualnosti, ki jo omogoča razširitev Saro Takanaši ugnala Nika Prevc / Takanašijevo ugnala Prevčeva), to pa velja tudi za naslove, saj tako preprečimo zavedenost bralcev.
Zbral in povzel: Rok Dovjak