Digitalizacija je beseda, ki močno zaznamuje naš čas – dostopnost, hitrost, večpredstavnost in sodelovalnost oz. prosto urejanje pa so otipljivi del našega vsakdana. Prispevek posameznika se zdi vidnejši – z blogi, vlogi, pronicljivimi komentarji in čivki, skratka, posameznik lahko dejavno sodeluje v razpravi in prispeva nove ideje, primerjave ter, kar je zanimivo lektorjem, besede in zveze. Več primerov že kaže, kako gnetljiva je slovenščina, še z malo drzne izvirnosti, kot si je privošči npr. angleščina, pa utegnemo doživeti pravi izbruh besed. Pa si tega želimo? Predvsem – smo zmožni tak tok usmerjati po strugi izročila? In spet: ali niso napovedi prehitre in preoptimistične, saj se premnogo genialnega izgubi v množici podatkov?
Potreba po urejeni podatkovni zbirki torej še vedno obstaja. In če smo se v prejšnjem mesečniku pogovarjali z ustvarjalci spletne enciklopedije, smo tokrat povprašali tiste, ki enciklopedijo kot celoto obravnavajo tudi kot predmet študija. Pogovarjali smo se z dr. Mijo Michelizza z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in dr. Miranom Hladnikom s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Promotor prostega enciklopedikovanja je Miran Hladnik, ki za Wikipedijo pravi: »Z Wikipedijo imajo opraviti v tolikšni meri, da se lahko o njej izrekajo, v glavnem admini, v tem smislu je Wikipedija za razliko od svojega deklarativnega množičnega statusa v resnici precej nemnožičen projekt.«
- Kakšen je pomen slovenske Wikipedije za slovenščino danes in kakšen bo jutri? Se strinjate, da pri ustvarjalcih geselskih člankov v slovenščini ne gre le za izobraževalno, ampak tudi kulturno odločitev?
Mija Michelizza: Wikipedija v sodobnem svetu prevzema pomembno referenčno vlogo. Čeprav na nobeni stopnji izobraževalnega sistema ne more in ne sme imeti izključne vloge, saj je treba informacije preverjati v različnih virih, pa je dejstvo, da je za vsakodnevno rabo, za preverjanje splošnejših informacij lahko zelo priročna, a ne vedno povsem zanesljiva. Prenekatere informacije, strnjene v enciklopedično obliko, obstajajo samo na Wikipediji, saj je ta pogosto zelo aktualna (npr. podatki o osvojenih medaljah na večjih tekmovanjih ali smrti znanih osebnosti so praviloma vneseni še isti dan), stalno se prenavlja, (skoraj) vsak lahko sodeluje in posledično ima vpliv tudi na sam jezik teh spletnih strani. Wikipedisti se namreč lahko znajdejo tudi v situaciji, ko morajo poiskati nove izraze, poimenovanja za različne stvarnosti, ki jih slovenščina še ne pozna. Po drugi strani pa nanje lahko zelo vpliva tudi kateri tuji jezik, saj vemo, da članki na slovenski Wikipediji pogosto nastanejo s prevodom. Ustvarjalci Wikipedije ob pisanju gesel tako hkrati sprejemajo več ključnih odločitev: od odločitve, kateri temi za pisanje dati prednost, kje pridobiti vire: ali gre le za prevod iz Wikipedij v drugih jezikih ali pa informacije poiščejo v zanesljivih virih znanstvenih in strokovnih publikacij, kar zagotovo vpliva tudi na jezik teh besedil. Z vidika povprečnega uporabnika pa seveda ni vseeno, ali lahko do informacij pride v maternem ali mora prebirati članke v tujem jeziku, česar se zavedajo tudi ustvarjalci Wikipedije.
Miran Hladnik: Wikipedija je eno od meril vitalnosti jezikov, Wikipedija nas umešča na svetovni kulturni zemljevid. Nehvaležno je biti prerok, lahko pa predvidimo, da bo spletna dejavnost slehernika (na Wikipediji ali na kakem drugem podobnem spletišču) tudi v prihodnje merilo kulturne razvitosti skupnosti. Wikipedija ni zgolj informacijski servis, ampak nova kulturna paradigma.
- Kakšne jezikovne raziskave lahko v prihodnosti pričakujemo na gradivu Wikipedije?
Mija Michelizza: Ko sem se leta 2006 v sklopu svojega doktorskega študija začela ukvarjati z jezikom na spletu, je bilo to področje še precej neraziskano. Leta 2008 je nastal prispevek Nove tvorjenke v spletnih besedilih (primer Wikipedije), ki sem ga predstavila na Slovenskem slavističnem kongresu v Pliberku, lani pa je izšla monografija Spletna besedila in jezik na spletu, ki temelji na moji doktorski disertaciji Vloga in pomen spletnih besedil v slovenščini in podrobneje analizira tudi besedila Wikipedije. V tujini so pogoste primerjave Wikipedije z drugimi uveljavljenimi (navadno tiskanimi) enciklopedijami. Kolikor vem, podobnih raziskav za slovenščino še ni bilo. Tudi sicer še vedno nimamo prav veliko jezikoslovnih raziskav Wikipedije, obeti pa so nekoliko boljši. V sklopu nacionalnega raziskovalnega projekta JANES – jezikoslovna analiza nestandardne slovenščine namreč nastaja besedilni korpus z istim imenom, ki v trenutni različici že vsebuje tudi pogovorne strani te spletne enciklopedije. Enciklopedične strani Wikipedije pa še niso vključene v noben večji korpus za slovenščino, kar bi bilo zagotovo dobrodošlo.
Miran Hladnik: Ne vem, želel pa bi si, da bi jo spremljala preprosta in učinkovita analitična orodja, ki bi znala pripraviti statistiko jezikovne rabe v izbranem segmentu.
- Kolikšen delež besedilja z Wikipedije bi utegnil zajeti novi korpus slovenskega jezika? Se je mogoče strojno izogniti strojno prevedenim člankom? Kje tičijo pasti besedil z Wikipedije za korpusno rabo?
Mija Michelizza: Nadgradnja korpusa Gigafida, ki je trenutno v teku, ne predvideva zajema besedil Wikipedije. Na splošno pa je pri sestavi korpusa treba upoštevati različne dejavnike. Zavedati se je treba, da tudi v preteklosti enciklopedična besedila v referenčnih korpusih niso bila pogosto zastopana. Vzrok je najbrž to, da je osnovni namen referenčnih korpusov gradivo za izdelovanje slovarja, ki pa se enciklopedičnim zgledom raje izogne, za ponazarjalno gradivo navaja primere iz novinarskih besedil, leposlovja, vse pogosteje še iz spletnih besedil, pa tudi od drugod. Je pa Wikipedija idealen vir za sestavo korpusa, ker je prosto dostopna na spletu in obsega res ogromne količine besedil, ki jih z dobro jezikovnotehnološko podporo lahko razmeroma enostavno pridobimo. V tem primeru gre za t. i. specializirani korpus, ki se omeji na analizo jezika izbranega vira, v primeru korpusa besedil Wikipedije gre torej za oblikovanje korpusa z namenom ciljnega raziskovanja tega jezika, ampak kot rečeno, za slovenščino ga še nimamo.
Glede strojno prevedenih člankov bi rekla, da je tu problematika večplastna. Raziskava Mance Noč in Maje Žumer o celovitosti člankov in citiranju v slovenski Wikipediji v reviji Knjižnica iz leta 2012 je pokazala, da je velika večina (predvsem najkakovostnejših, t. i. izbranih člankov) prevedenih iz angleščine. Na Wikipediji obstaja celo seznam strani, za katere uredniki menijo, da jih je treba prevesti. Veliko člankov v osnovi verjetno res nastane s strojnim prevajanjem, se pa v tej prvotni obliki, ki jo dobimo s strojnim prevajalnikom, ne pojavijo tudi na spletu. Kdor se odloči, da bo pripravil članek za Wikipedijo, si lahko pomaga s strojnim prevajalnikom, vendar so stvari, ki jih ljudje še vedno počnemo bolje kot stroji (npr. razpomenjanje izrazov v sobesedilu), in zato s prevajalnikom dobljeno besedilo še nekoliko spremenimo, popravimo. Vprašanje je, ali se v resnici želimo izogniti člankom, ki so strojno prevedeni, saj v današnjem času ti elektronski pripomočki dejansko pohitrijo proces prevajanja, ne sme pa umanjkati faza pregleda (dobrega) prevajalca. Poleg tega se članki nenehoma spreminjajo, dopolnjujejo in v večini primerov tudi izboljšujejo. Nekatere stvari wikipedisti spreminjajo, popravljajo ročno, druge s t. i. boti oz. roboti. Gre za programe, ki izvajajo samodejna dodajanja ali popravke, lahko glede na spremembe v drugih jezikih, lahko pa gre za lektorske popravke (recimo program, ki vse zapise življenski z enim j spremeni v življenjski z dvema). Tradicionalna vloga lektorja je na Wikipediji vsekakor zelo drugačna.
Besedila z Wikipedije so za korpusno rabo zagotovo dobrodošla, vendar pa je treba poudariti, da so različna besedila bolj oz. manj primerna za različne vrste korpusov. Kot smo že omenili, se v referenčnih korpusih besedila iz enciklopedij redko pojavljajo oz. so vključena v manjši meri, na drugi strani pa imamo specializirane korpuse, kjer lahko Wikipedija predstavlja zajeten del korpusa oz. so vanj vključena samo besedila Wikipedije.
Miran Hladnik: Delež besedil z Wikipedije bi moral ustrezati deležu njene rabe v razmerju do drugih virov informacij. Strojno prevedene članke admini črtajo. Tako kot se avtomatsko popravljajo pravopisne napake, bi lahko popravljali avtomatsko tudi strojno prevedene članke.
- Ali slog wikipedijskih člankov odraža slovensko tradicijo enciklopedijskega sloga ali so v njem jasno opazne prvine pogovornosti in morda anglosaški vpliv pisanja. Koliko to vpliva na kakovost prispevkov?
Mija Michelizza: Slogovne analize, ki bi primerjala besedila Wikipedije s tiskano enciklopedijo za slovenščino, v literaturi še nisem zasledila. Sta pa raziskovalki Manca Noč in Maja Žumer v že omenjenem prispevku ugotovili, da so izbrani članki napisani na zadovoljivo visoki ravni, pregled naključnih člankov pa je pokazal več pomanjkljivosti (več kot 50 % t. i. škrbin oz. slogovno ali vsebinsko pomanjkljivih člankov, nizka navajanost virov ipd.). Leksikalne in skladenjske analize izbranih člankov Wikipedije, ki sem jih izvedla v sklopu svojega doktorskega dela, so prav tako pokazale, da je slog tipično enciklopedičen, različni odstopi od norme seveda obstajajo, so pa lahko tudi posledica tehničnih omejitev. Za manj formalna spletna besedila tipično krajšanje po izgovoru v analiziranih besedilih Wikipedije ni prisotno. Tudi za slovensko Wikipedijo so značilni vzorci, ki jih pogojuje oblika oz. univerzalnost formata tega tipa računalniško posredovane komunikacije. Pogoste so strukture, ki v slovenščini zvenijo nekoliko okorno, so pa take zaradi programskega formiranja hiperpovezav (npr. Za druge pomene glej Pajek (razločitev) ali Preusmerjeno s strani Pajek – še leta 2011 je bilo na tem mestu zapisano Preusmerjeno z Pajek). Tu sta seveda dve možnosti: da jezik prilagodimo formatu, kar se trenutno večinoma dogaja (take primere zasledimo tudi npr. na Facebooku: NN je delil/a sliko uporabnika …), hkrati pa lahko upamo, da bodo jezikovne tehnologije toliko napredovale, da bodo tudi v teh vzorcih upoštevane posebnosti, ki jih ima slovenski jezik.
Miran Hladnik: V slovenskih člankih črtam lokalno specifične reference, vezane zgolj na angleški jezikovni prostor. Preprostejši izraz je zaželen, ne pa opustitev standardnega jezika.
- Ali wikipedijska gesla nadaljujejo tradicijo slovenskih leksikonov? V čem se kažejo pridobitve novega načina v primerjavi z dosedanjimi praksami? Kako dosleden je sistem iztočničenja? Kdaj namreč uporabiti občnopomenski prilastek (gora, grad …) kot del iztočnice, kdaj kot razločevalni dodatek v oklepaju?
Miran Hladnik: Da. Drugačno je wikipedijsko pisanje v tem, da mu za dosego jedrnatosti ni treba krajšati besed, da sme občasno dodati tudi kakšen citat, da lahko doda več slikovnega gradiva, zlasti pa z linkanjem. Pri določanju iztočnic se ravna po tradiciji, frekvenci rabe, kot jo pokaže Gigafida, včasih pa po občutku. Doslednost je sicer eden od kriterijev kvalitete člankov, vendar se lahko raba tudi spremeni, če se izkaže, da predhodni dogovor ni bil dober.
- Ali pričakujete, da bo Wikipedija postala (če že ni) prostor uveljavljanja (uveljavitve) novih terminov, ki so si jih izmislili ljubitelji?
Mija Michelizza: Wikipedija ima v predvideni obliki geselskega članka pomemben razdelek, kjer morajo avtorji navesti vire in literaturo, po kateri so povzeli trditve, ki jih v članku navajajo. Odsotnost izvirnega raziskovanja je eno od treh pravil, ki jih morajo upoštevati avtorji, drugi dve sta še nepristranskost in preverljivost. Pravilo veleva navajanje uglednih virov, ki podajajo podatke, neposredno povezane s temo članka, vsebine teh virov se je treba dosledno držati. V omenjenem prispevku Mance Noč in Maje Žumer je tudi pokazano, da izbrani članki povprečno citirajo kar 31,3 reference, medtem ko naključni članki le 2,6 (vendar so tudi temu primerno manj obsežni, veliko je škrbin itd.). Raziskovalkama se zdi še najbolj problematičen vidik, da je slovenskih virov zelo malo, poleg tega pa tudi citirani angleški pogosto pri nas niso dostopni.
Leksikalna analiza teh besedil, ki sem jo izvedla v sklopu svoje doktorske naloge, tudi ni pokazala, da bi se tovrstni izrazi močno uveljavljali. Korpusno sem namreč primerjala izbrana besedila z Wikipedije in besedilni korpus Nova beseda; pokazalo se je, da več kot 70 % novosti oz. besed, ki se v korpusu niso pojavljale, predstavlja t. i. lastnoimenskih novosti. Gre za poimenovanja, ki v korpusu glede na drugačno izbiro besedil niso bila vključena. Bolj kot za uveljavljanje novih terminov, ki bi si jih izmislili ljubitelji, čemur tudi terminologi nasprotujejo, gre verjetno pri wikipedistih za problematiko iskanja slovenskega ustreznika (strokovnemu) izrazu v tujem jeziku. Zaradi prevajanja geselskih člankov Wikipedije iz drugih jezikov so tudi imena pogosto zapisana citatno ali z mednarodno prečrkovalno različico, npr. za Džalalabad je bil v geselskem članku naveden Djalalabad. Za vsakršne zemljepisnoimenske dileme je zelo koristen pripomoček Slovar slovenskih eksonimov, avtorjev Draga Kladnika in Draga Perka z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, ki je dostopen tudi na spletu, in sicer na portalu Termania.
Miran Hladnik: To se pri dovolj številni wikiskupnosti ne bi smelo zgoditi.
- Ali Wikipedija s svojo odprtostjo in spremenljivostjo lahko vpliva na že uveljavljeno jezikovno izročilo, kot ga odraža tiskana preteklost?
Mija Michelizza: V boju med tiskano in elektronsko različico tiska se mi zdi, da je treba izpostaviti dva vidika. Na eni strani imamo elektronske leposlovne knjige, ki so si priborile svoje mesto pod soncem, do določene mere so se uveljavile, niso pa povsem nadomestile tiskanih knjig, kot je marsikdo predvideval in se bal. Še vedno nas je precej, ki v roke raje vzamemo tiskano knjigo – nekatere prepriča vonj nove knjige, spet drugi obožujejo take z že malo porumenelimi stranmi. Vedno več je tudi takih, ki si iz različnih razlogov raje izberejo elektronsko knjigo. Na dopust je veliko enostavneje odnesti elektronski bralnik, na katerega si lahko naložimo več knjig, kot bi jih v tiskani obliki lahko uvrstili med svojo prtljago. Tudi za strokovno literaturo je pogosto bolj priročno, če si lahko ogledamo elektronsko različico. Značilen primer so strokovne revije ali zborniki, v katerem nas res zanima samo nekaj člankov, na drugi strani pa bi verjetno knjigo ali učbenik, ki ju moramo preštudirati bolj poglobljeno, raje prijeli v roke. Že pred 10 leti sem v knjigi Gabriela Zaida Toliko knjig! prebrala, da se knjige, ki so prosto dostopne v elektronski obliki (lahko je vidnih tudi le nekaj strani knjige), v tiskani različici bolje prodajajo. Bralci si lahko pogledajo, kako knjiga zgleda, in če jih stvar zanima, si tiskano knjigo tudi kupijo. Pri sebi vedno znova opažam prav takšno prakso. Poleg tega so lanske tržne raziskave prvič pokazale obrat pri prodaji knjig; prodaja elektronskih knjig se namreč umirja, narašča pa prodaja tiskanih knjig.
Na drugi strani imamo slovarje in enciklopedije, ki jih je seveda prijetno listati in se prepuščati naključnim geslom, ki nam jih postrežejo, vendar pa je dejstvo, da je raba teh priročnikov danes pogosto povsem drugačna, kot je bila v dobi pred razmahom spleta. Seminarske, diplomske naloge, prevode in druga besedila skoraj vedno pišemo na računalniku, ki ima skoraj vedno tudi dostop do interneta. Če tovrstni priročniki niso na voljo, bo večina ljudi pač guglala in informacije iskala na tak način. To so pokazale tudi ankete uporabnikov. S tem ne mislim, da slovarji in enciklopedije v tiskani različici niso več potrebni, nasprotno. Gre za dve vrsti uporabnikov: prva skupina, ki potrebuje slovarje in enciklopedije v elektronski obliki (npr. prevajalci, ki potrebujejo informacije v zelo kratkem času), in druga, ki potrebuje slovarje in enciklopedije v tiskani različici (npr. pri reševanju križank, v šoli, za prostočasenje ipd.). In seveda lahko neka oseba pripada eni ali drugi skupini, ali pa obema, odvisno od situacije. Če ponazorim s konkretnim primerom: v enem vaših prejšnjih intervjujev ste se pogovarjali s prevajalcem Brankom Gradišnikom, ki je omenjal, da uporablja tako slovarski portal Fran, kot rad v roke zvečer vzame tudi Snojevo tretjo izdajo Slovenskega etimološkega slovarja in jo prelista.
Miran Hladnik: Izročilo se nujno spreminja, sprememb ne bi smeli gledati kot grožnjo.
- Kolikšen del rabljenega besedja, zlasti terminov (iztočnic in podiztočnic), je po vaši oceni tvorjen na novo? Pri tem je slabost, če se termini podvajajo, dobro pa je, če pisci (celo pred stroko) predlagajo ustrezno tvorjene izraze.
Mija Michelizza: Novi termini oz. nove besedne zveze se v Wikipediji zagotovo tudi pojavljajo, čeprav – kot sem že prej omenila – je predviden format, ki naj bi dosledno upošteval citiranje verodostojne literature. Med pregledom izbranih člankov lahko npr. opazimo primere, kjer so termini navajani tudi dvojnično ali sinonimno (npr. antociani ali antokiani, tudi antocianini; benzen ali benzol). Koliko je v teh primerih dejansko novih predlogov, bi bilo treba podrobneje raziskati. Zavedati se moramo, da so to članki, ki so pogosto plod skupinskega avtorstva, in ker zagotovo vsi uporabniki niso povsem vešči tega dela, bdi nad njimi kar nekaj urednikov, ki lahko opozorijo na pomanjkljivosti oz. stvari popravijo.
Glede izumljanja novih terminov kolegica dr. Mojca Žagar Karer, vodja Sekcije za terminološke slovarje Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, meni, da že poimenovanje pojma, ki ga strokovnjak pozna, ni vedno preprosto, poimenovanje pojma, ki ga nestrokovnjak ne pozna ali ga pozna slabo (mogoče samo približno), pa je še težje. Zato bi bilo verjetno idealno, da bi vsaka stroka bdela tudi nad objavami s svojega področja, ki se objavljajo na Wikipediji. Zgledni so primeri strokovnjakov, profesorjev na univerzah, ki svoje študente spodbujajo k pisanju člankov na tej spletni enciklopediji oz. tak prispevek ocenijo kot del študijskih obveznosti, npr. na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete lahko izpostavim red. prof. dr. Mirana Hladnika.
Miran Hladnik: Ni take statistike. Podvojena gesla, eno pod enim terminom, drugo pod malo drugačnim, so moteča in jih postopoma odpravljamo.
- Se vam zdi uvajanje novih terminov prek spletišč, kot so Wikipedija, Twitter in nekateri prosti slovarji, dobrodošlo ali moteče, ker ne gre za uradno strokovno presojo termina? Ne nazadnje pri Wikipediji (in drugih) sodelujejo tudi strokovnjaki izbranega strokovnega področja, stroka pa lahko termin še vedno pretrese. Vendar: ali ga stroka opazi pravočasno ali je tedaj že preuveljavljen, da bi se umaknil iz javne rabe? Je to sploh potrebno, glede na množico determinologiziranih izrazov, ki nakazujejo, da si mora stroka bolj prizadevati za urejeno strokovno izrazje (morda pa je to le znak odprtosti in pretočnosti zvrsti v sodobnosti)?
Mija Michelizza: Količina besedil, ki nastaja v zadnjem obdobju, se je nepredstavljivo povečala. Včasih so pisali le »izbranci«, danes pišemo vsi, zato je vedno bolj pomembna tudi zavest vsakega posameznika, da s tem, ko piše, ustvarja v določenem jeziku, ta jezik sooblikuje. Večkrat slišimo kritične komentarje, da se danes že vsi spoznajo na vse. Raznorazne informacije so s spletom postale dostopne širši množici in verjetno so tudi tematski blogi in forumi ter na sploh družabna omrežja spodbudili proces determinologizacije, predvsem v nekaterih strokah. Vendar pa je treba poudariti, da termini in determinologizirani izrazi pogosto živijo povsem drugačno življenje. Pri pisanju razlag za determinologizirane izraze pogosto opazimo, da je njihov pomen nekoliko spremenjen, pogosto posplošen glede na termin.
V splošnih jezikovnih priročnikih, kot so slovarji, se terminov, poimenovanj ne uvaja na silo, analiziramo rabo glede na razpoložljivo gradivo, upoštevamo seveda še druge dejavnike (npr. sistem, tradicijo), vse bolj pomemben postaja pri jezikoslovnih analizah tudi segment spletnih besedil, vendar predvsem za splošno besedje. Korpusi za terminološke slovarje pa praviloma nastajajo iz strokovnih publikacij, znanstvenih monografij za posamezno stroko.
Miran Hladnik: Kadar so stroke lenobne ali ignorirajo interes javnosti, je iniciativnost Wikipedije dobrodošla.
- Se vam zdi, da se na slovenski Wikipediji spoštljiv odnos do materinščine kaže s poudarjenim purizmom glede na druge jezikovne različice Wikipedije? Je Wikipedija preobširna in prejavna, da bi izkazovala sistemske prvine kake jezikovne naravnanosti?
Miran Hladnik: V nekaterih segmentih (tj. na področju, ki ga pokriva jezikovno tog urednik) je purizem moteč, sicer pa inovativnost, ki temelji na domačem izrazju, vendar ne vztraja pri njihovi ekskluzivni rabi (npr. ustvarjalna gmajna) dojemam pozitivno.
- Kako pri Wikipediji ocenjujete spoštovanje pravopisa – je včasih premalo drzna, da ga ne preseže, ali je enotnost s pravopisom znak zrele in odgovorne jezikovne skupnosti, to pa je težnja, ki jo predstavlja tudi Wikipedija?
Mija Michelizza: Podpiram težnjo, da Wikipedija stremi k poenotenju na področju pravopisa, menim, da je to bistvo vsake resne strokovne publikacije, tudi spletne, čeprav je v tem konkretnem primeru v celoti težko izvedljivo, če ne že kar neizvedljivo. V tovrstni literaturi pa vsekakor ni prostora za izkazovanje osebnega sloga, gre za gola dejstva, ki morajo biti znanstveno podprta, primeren slog pisanja sodi zraven. Wikipedija si prizadeva postati referenčni vir in če se želi kot tak uveljaviti tudi v prihodnje, je to nujno. Seveda je veliko tudi člankov, ki so vsebinsko ali slogovno pomanjkljivi. Ampak vsak dan je nova priložnost za izboljšanje obstoječega stanja in k temu lahko pripomore vsak od nas. Pri uporabi informacij z Wikipedije pa je vseeno dobro pristopati z veliko mero skepse.
Miran Hladnik: Pravopisne napake se odpravljajo deloma avtomatsko. Bolj kot pravopis je moteč neenciklopedični slog posameznih člankov, ki nastajajo kot študentski seminarski izdelki. Želim si, da bi mentorji bolj pazili na enciklopedični slog izdelkov, ki jih naročajo študentom na Wikipediji. Nekaj slogovnih priporočil in drugih napotkov najdejo tudi v Novi pisariji (https://sl.wikibooks.org/wiki/Nova_pisarija).
Vprašanja je postavil in prejete odgovore objavil Rok Dovjak.
