Pandemija je povzročila močan pretres in premike v številnih poklicih, tudi za konferenčne tolmače je delo na daljavo v času strogih omejitev pomenilo edino možnost opravljanja poklica. Z razširjeno uporabo tehnoloških rešitev, ki so sicer obstajale že prej, se je po začetnem mrku vrnilo tudi tolmačenje, vendar ne brez svojevrstnih izzivov. Zdi se, da se tolmačenje na daljavo vzpostavlja kot nova, tehnološko močno podprta oblika tolmačenja.

Kljub nalaganju dodatnih nalog pa se poraja strah, da postajajo tolmači z delom na daljavo še bolj neopazni in nevidni člen v večjezični komunikaciji, včasih le še kot glas, ki v slušalke tako ali tako prihaja samodejno. Po drugi strani se zdi, da se tolmačenje širi tudi na področja, kjer ga doslej niso poznali. Prispevek bo na podlagi prakse in ankete ZKTS poskusil osvetliti navedena vprašanja in podati nekaj predlogov, kako v spremenjenih okoliščinah ohraniti in okrepiti vidnost tolmaškega poklica.