Leta 2001 je diplomiral iz primerjalnega slovanskega jezikoslovja in slovenistike ter leta 2007 doktoriral iz jezikoslovja, oboje na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Na Oddelku za slavistiko in Oddelku za slovenistiko iste fakultete predava predmete s področja primerjalnega jezikoslovja slovanskih jezikov ter je hkrati sodelavec Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Njegova znanstvenoraziskovalna področja so primerjalno jezikoslovje slovanskih jezikov, zgodovinska slovnica in dialektologija slovenskega jezika, slovensko imenoslovje ter slovenščina v stiku s sosedskimi jeziki. Je avtor knjig Zemljepisna in osebna lastna imena v kraju Livek in njegovi okolici (2008), Primerjalno glasoslovje slovanskih jezikov 1: Od praindoevropščine do praslovanščine (2014) in Tipologija lingvogenez slovanskih jezikov (2018) ter soavtor jezikovnih atlasov OLA (Общеславянский лингвистический атлас ‘Slovanski lingvistični atlas’) 6 (2007), 9 (2009), 10 (2015), 12 (2020) in SLA (Slovenski lingvistični atlas) 1 (2011), 2 (2016).
Jezik se pojavlja v prostoru in družbi ter se hkrati spreminja skozi čas. Posledično se odraža v mnogih jezikovnih različicah (varietetah), zemljepisnih in družbenih, ki imajo svoje časovne različice. Jezikovno spreminjanje se dogaja na vseh jezikovih ravninah. Poleg jezika samega pa se spreminjajo tudi zunanji (tj. družbeni in miselni) dejavniki sporazumevanja, kot so zunajjezikovna stvarnost ter govorni položaj in stališča sporazumevalcev/sporazumevalk do vseh drugih dejavnikov. Jezikovno spreminjanje povzroča jezikovno raznolikost. Naloga (opisnega in zgodovinskega) znanstvenega jezikoslovja je, da jezikovno stanje vseh različic nekega jezika opiše in pojasni njegov nastanek, naloga jezikovne nornativistike pa, da na podlagi teh spoznanj normira (zborni) knjižni/standardni jezik …
2021 © Lektorsko društvo Slovenije. Vse pravice pridržane. | Varovanje osebnih podatkov