Intervju z Brankom Gradišnikom

ODLIČNO BESEDILO TERJA – ODLIČNEGA BRALCA

Prevajalec in lektor imata več skupnega, kot bi sodili na prvi pogled: oba se ukvarjata z jezikom in oba lovita ravnotežje med zvestobo izvirniku in poseganjem vanj. Priznanega prevajalca Branka Gradišnika smo povprašali o enotnosti izrazja in ustvarjalnosti. Branko Gradišnik je tako kultno prevajalsko (tudi pisateljsko) ime in znana osebnost, da ga ne bomo posebej predstavljali. Kulturni spomin je bojda res kratek (deset ali petnajst let?), toda zaradi kultnih knjižnih nadaljevanj zahtevne žanrske literature ga dobro poznajo tudi najmlajši.

Prevedli ste že ogromno del, pri čemer v javnosti najodmevnejša verjetno niso bila tudi prevajalsko najzahtevnejša. Za lektorja pa je zanimivo predvsem, kako nadaljevati delo prevajalskega kolega (v lektorjevem primeru pač izvirnega pisca). Pri prevodu Gospodarja prstanov ste na neki način nadaljevali delo Dušana Ogrizka in nastavili ogledalo prevodu iz leta 1995, pri 6. knjigi Harryja Potterja delo Jakoba Kende in pri Spopadu kraljev Pesmi ledu in ognja delo Boštjana Gorenca – Pižame. Kakšno naj bo načelo pri knjižnih nadaljevanjih? Si lahko privoščimo neenotnost? Ali prevajalec lahko na začetku knjige prevaja drugače kot na koncu, sklicujoč se na različen govorni položaj likov? V Igri prestolov se tako omenja Sedem kraljestev, v Spopadu kraljev pa ste nekajkrat uporabili Sedmera kraljestva. Ne nazadnje tudi v govorjenem jeziku nismo vedno natančni in dosledni … To pa so vendarle vprašanja, s katerimi se spopadajo tudi lektorji, saj načeloma ne bi smeli likati govorice posameznega lika, celo prepoznati bi jo morali in svetovati pri zaostrovanju njenih posebnosti.

No, da bi človek najprej »naštudiral« vse tike in manirizme predhodnika in ga potem imitiral, bi požrlo, sploh pri takih špehih, preveč časa. Že tako je prevajanje, če upoštevate še čas za korekture ipd., zadnja leta plačano na uro kot delo malo boljše gospodinjske pomočnice (7–8 evrov ura). Poleg tega ne poznam nikogar, ki bi si lahko zapomnil vse takšne razlikice, namreč v takšnih tekstih, kjer je treba zelo veliko sloveniti.

Pri Spopadu kraljev sem delal Pižami uslugo, ker ni utegnil sam. Njegovo in urednikovo je bilo, da moj prevod po svobodni volji popravita, da bo bliže njegovemu idiomu. Tu sploh nimam zadržkov. Pri Kendi je bilo drugače, njegovi »prevodi« so priredbe. Tu se pač nisem mogel istiti, sploh ker je Dolinšek z mano sklepal posel do konca dni oz. do zadnjega dela serije.

Vsak prevajalec, ki da kaj nase, ima svoj računalnik v glavi, svoj ROM in RAM in mikroprocesor. Če mi rečete, naj asociiram na »modro«, bom rekel recimo »nebo«, kdo drug pa »starec« – taka različnost je normalna, bolj zanimivo pa je, da bova enako oba odgovorila, če dobiva isto vprašanje čez 30 let (in medtem v zavednem pozabiva na odgovor in celo na vprašanje). Odgovori in rešitve tu niso vsebina živčnih impulzov, temveč sama njihova »razpeljava«. Tu sta si duh in telo eno in isto. Nastala je ta razpeljava še pred koncem pubertete v odvisnosti od naših aktivnih možganskih izbir. Jaz sem bil od samega začetka obrnjen k branju, sam sem se naučil brati pred šolo. Predvsem iz razbiranja skrivnosti črk v naslovih na hrbtih knjig v očetovi knjižnici/delovni sobi. Prva reč, ki sem jo na glas prebral vpričo osuplega očeta, je bila Upor na ladji Cain. Woukova knjiga. Učil sem se tudi z napisov na izveskih. In še danes žanjem sadove tega početja, kajti ne morem se voziti po cesti, ne da bi spotoma bral, kar piše na jumbo panojih. Prekletstvo. Tako sem se pač formiral. Moja žena si zapomni, kako je kdo oblečen, jaz z istega dogodka odnašam spomin na izrečene besede.

Včasih se mi zgodi, da se v računalniku izgubi kak kos prevoda. Prevedem, magari čez nekaj dni, še enkrat, potem pa se izgubljeni kos čudežno vrne. Primerjam prevoda in razlike so minimalne, če sploh kakšne. Pa nimam občutka, da bi se držal plota. Ampak tako pač delujejo možgani. Nisem izjema.

Najbolj fascinantno je, da je to temelj individualnosti, tudi kar se tiče prevajanja. Preden sem prevajal Roberta Frosta – nisem ga niti še objavil, veliko imam takih reči prevedenih, ki nimajo založnika, ker sem se jih lotil iz čistega veselja, še sploh zahtevno rimano, metrično poezijo, ki terja čimbolj naraven besedni red – no, preden sem se ga lotil, nalašč nisem šel brat prevodov Marjana Strojana, ker sem se bal, da bom potem kopiral oz. da se mi bodo zaprle druge možnosti, ker bom imel v glavi njegove rešitve. Ko sem prevajal, ga seveda tudi nisem gledal, sem se pa spraševal, ali prav delam: kaj če zdaj odkrijem Ameriko, namreč če prevedem, kakor je že on, kdo mi bo verjel, češ da nisem nič pošpegal? Ali ne bi bilo torej prav, da pogledam, namreč prav zato, da se ognem njegovim rešitvam? Ko pa sem prevedel, sem končno pogledal – in ostrmel: čeprav dihava isti jezik, čeprav se poznava od otroštva, čeprav sva gor rasla v geografsko istih razmerah (mislim, da je stanoval dobesedno za vogalom), so najine rešitve tako vsaksebi, da bolj ne bi mogle biti.

Se pravi: individualnost prevoda je (ob profiliranem prevajalcu) neogibna, saj ne izvira iz originala, ampak iz prevajalčeve celovite življenjske izkušnje, vključno z njegovo obrtno spretnostjo!

Kar poglejva si eno Frostovo.

Nothing Gold can Stay
Nature’s first green is gold,
Her hardest hue to hold.
Her early leaf’s a flower;
But only so an hour.
Then leaf subsides to leaf.
So Eden sank to grief,
So dawn goes down to day.
Nothing gold can stay.

Zdaj pa najina prevoda, niti ne bom povedal, kateri je čigav.


  Nič zlatega ne traja

  Prvo zeleno zlatí
  narava, a ne zdrži.
  Njen zgodnji list je cvet,
  a le za uro spet.
  Potem list v list izgine.
  Tako Raj v žalost mine,
  tako svit v dan zahaja.
  Nič zlatega ne traja.


  Vse zláto pride stran

  Zlató je prva kal,
  a kdo bi tak ostal?
  Njen prvi list je cvet,
  ki pa hiti staret
  in že uplahne v list,
  kot raj ni zdržal čist,
  kot svit zbledi v dan.
  Vse zláto pride stran.


 

 

 

 

 

 

 

Mislim, da je vaše vprašanje morda premalo široko zastavljeno. Kaj se zgodi, če avtor sredi pisanja veledela umre in ga nasledi v imenu dedičev kak drug pisec? Tu imate analogijo. In dodatno: kaj se zgodi, kadar gre kdo prevajat, recimo Shakespearja, ki je bil v zadnjih osemdesetih letih pri nas, ne vem, petkrat preveden? Ali bo šesti prevajalec špegal k predhodnikom? V najboljšem primeru mu bodo očitali plagiarizme, v najslabšem, da si prisvaja tuji honorar in lajša delo.

In še: Harry ni edini Potter, ki sem ga prevajal, tu je še Beatrix. Vem, da je nekdo drug (Maja Sever) prevajal risanke po istih zgodbah. Nič ji ne bi zameril, če bi bila iskala svoje rešitve, saj bi bil potem prevod njen. Tako pa je pobrala moje prevedke imen, nekatere moje stavke, od TV-hiše, ki to predvaja, pa nikoli nisem dobil niti prošnje niti morebitnega honorarja.

Zagovarjate izenačenost bralske recepcije in pravite, da mora biti prevajalec pozoren tudi na to, kar se avtorju zareče. Ali se strinjate, da gre tu že lahko za prevajalčevo interpretacijo?

To je zapleteno vprašanje. V nekem smislu mora prevajalec dejansko vedeti več od avtorja. Temu se zapisujejo reči iz nezavednih vzgibov, ni mu treba vedeti, kaj »je želel povedati« (še bolj je to očitno v poeziji). Prevajalec v idealnem svetu vzgib razčleni, potem pa ga ustrezno spet zakoplje.

Sam popravljam očitne napake, če so takšne, kakršne bi bil moral popraviti že avtor ali lektor ali urednik. Če pa gre za pomembno avtorsko delo, puščam tudi mozolje, a jih dajem v opombo, da ne bi ljudje meni očitali površnosti. Ko sem prevajal Ugrinova, sem v njegovem sicer skrbnem besedilu našel nekaj anahronij, omemb, ki so bile nemogoče glede na čas, v katerem se dogaja roman Naloženo življenje. Recimo nereflektirano poslušanje tranzistorskega sprejemnika v Vojvodini leta 1946. Njemu sem poslal seznam; predloge in popravke je sprejel in ustrezno spremenil izvirnik. Tako sem bil torej lahko zvest izvirniku, ki je bil zvest mojemu prevodu.

Bolj zanimiv je morda nedaven zgled iz Chestertonove Modrosti očeta Browna. V eni od zgodb je stavek: »Seawood je, preden sta ga naša prijatelja naslednjič ugledala, že zajel žar spomladne sezone, ki je njegovo nabrežje natrcal z igrivim ženstvom, kopalnimi kabinami, nomadskimi pridigarji in počrnjenimi minstreli, še zdaleč pa se ni medtem polegel vihar, ki se je vzdignil med iskanjem čudne skrivne združbe.« Problem je bil z »ženstvom«, v izvirniku »famines«: »The blaze of the spring season had burst upon Seawood, littering its foreshore with famines and bathing-machines, with nomadic preachers and nigger minstrels …« Famines je množinska oblika od famine, ki ne pomeni drugega kot stradež, lakoto, pomanjkanje itn. Šele ko sem se domislil, da je Chesterton včasih hitel, pa niti ne vedno bral za sabo, mi je postalo jasno, da gre za tipkarskega škrata. Namesto famines bi, o tem sem prepričan, moralo pisati gamines, angl. množ. od gamine, ki pomeni mdr. »očarljivo dekle ali žensko nevelike postave in pogosto igrivega vedenja«. In res sta na pisalnem stroju – tudi na tistih iz Chestertonovih časov – tipki za črko f in g sosedi.

Tega ni opazil pred mano na vsem svetu nihče (ali pa o tem ni poročal), zgodba je bila ponatiskovana in je doživela nešteto izdaj. In zdaj, ali bi bil moral molčati? In na kakšen način, kajti nekaj je treba napisati? Bi bil moral slediti logiki »skrivnih mozoljev« in najprej najti dve besedi, ki se razlikujeta le v eni črki, pa potem napisati namesto, recimo, »ličnih deklet« – »lačnih deklet«? Ne, napisal sem pač opombo, čeprav ta tudi iztrgava bralca iz besedila. Chesterton je posut z opombami, toliko vode je pač že preteklo in tako samoumevno se mu zapisujejo imena, ki današnjemu slovenskemu bralcu nič ne pomenijo. On se je še lahko zanesel na svoje bralstvo, mi pa ga moramo hipotetično »podcenjevati« s šomoštrskimi pojasnili pod črto. Mimogrede, v naslovu te zgodbe (v orig. God of Gongs) sem zagrešil napako po načelu izbire »večjega zla«. Chesterton rad uporablja aliteracijo v naslovu, in tako sem gonge nadomestil z bongi (Bog bongov), meneč, da bi tudi Chesterton, če bi pisal v slovenščini, bil prisiljen poseči po njih. A pri tem sem spregledal povezavo med gongom in boksom (gong znani začetek in konec runde!). Ta asociacija je torej z mojim prevodom izginila iz teksta. Če bi bil ponatis, bi najbrž zapisal Bog Gong.

Posebnost prevajanja lastnih imen v Gospodarju prstanov ste natančno obrazložili v dodatku h knjigi, pa vendar me zanima, kako globoko naj prevajalec brska za pomeni besed in v skladu s tem imena sloveni ali ohranja. Je načelno ohranjanje izvirnih imen boljše zato, ker bi prevod enega pomenil, da je treba prevesti vsa? Ali izhaja strategija iz potrebe sobesedila in pripovednih zakonitosti, kar tisti, ki se ukvarjamo predvsem z normativnimi posegi v besedilo, velikokrat spregledamo?

Tu smo na področju namigov, ne napak. Dickens je bil velik hodec, motoričen nemir ga je gnal ponoči, da je vandral; pri tem si je ogledoval hišne zvonce in si zapomnjeval razne nenavadne priimke, pri pisanju pa je po dva priimka razpolovil in dve polovici, vsako iz enega, spojil v nov nenavaden priimek. Ta dimenzija njegovega pisanja, ponavadi komična, včasih zloslutna, je slovenskemu bralcu dokaj neopazna. Ampak ker prevajanje v načelu ni ne vem kako različno od igrice telefončki, je treba jemati izgube te vrste v zakup. Ni vse odvisno od avtorja in prevajalca in lektorja in korektorja – tu je še bralec. Odlično besedilo terja – odličnega bralca. V knjigi, pri kateri je razviden avtorski namen, da naj imena nekaj sporočajo, je treba na to tako ali drugače opozoriti, magari v kakem pridatku ali opombi. Včasih pa se je treba kratko malo vprašati, recimo: »Če bi avtor pisal slovensko, kaj bi napisal tu namesto svoje angleške besedne igre?« In potem pogumno zapisati tisto, kar bi mu ponudila slovenščina!

Z nekaterimi Kendovimi rešitvami se niste strinjali, nasprotno pa so se jih bralci privadili in so se jim zdele simpatične, zato ste jih veliko ohranili, a ste predlagali tudi svoje. Nekaj ste jih tudi uvedli, npr. novo izrazje za čarovnije, kar se genialno sklada tudi z višjo stopnjo šolanja in vse boljšim vpogledom v čarovniški svet – uvedeni izrazi prvih tako ne izključujejo, ampak soobstajajo kot zvrstne ustreznice. Vedno pa to ni mogoče. Zamenjava nekaterih »terminov« je za bralce lahko moteča, ker pretrga z izročilom (npr. krasotec in ponos). Kako potolažiti stare bralce oz. uskladiti obe besedi?

Krasotec in ponos – to ni Kenda, to je Golum iz Gospodarja prstanov. Tu sta bili dve izdaji, dva prevoda v kompletu, torej: kdor želi ostati pri prvem poskusu, naj pač ne odpira mojega prevoda. Tudi jaz še vedno uporabljam, recimo, Župančičeve prevode Shakespearja, ne pa poznejših, in ne vidim v tem greha. Shakespearja je v citatni obliki, pa v namigih, odmevih, tudi nezavednih, veliko v vsej angleški literaturi, kot recimo Goetheja v nemški. Ko prevajalec pobrska po različnih prevodih Shakespearja, kmalu odkrije, da ne more s pridom uporabljati ali »biti zvest« tistim, v katerih sploh ni osnovnega zidaka citirane vsebine. Najbolj se je izvirne vsebine držal Župančič (pa tudi najbolj eleganten je bil pri tem po moje). Torej vzamem Župančiča. Ali pa, tudi to se dogaja, prevedem sam nanovo. Zdaj sem prevajal izjemno zahteven psihoanalitični diagnostični priročnik, v katerem avtorica seveda citira Freuda. A citati so vsi po vrsti iz Stracheyjevega prevoda. Nor bi bil, če bi se držal (sporadičnih) slovenskih prevedkov, kajti avtorica, Američanka, zanje ne ve, jih ne pozna, jih ni uporabljala kot izhodišče za svojo misel. Torej bom sicer v opombi navedel, kako se delo imenuje v izvirniku in v slovenščini, a citiral bom Stracheyja, in tudi navedel njegovo paginacijo. Tam je namreč najti tisto, na kar se odziva Nancy McWilliams(ova).

Kje pa je vsebinska meja poseganja v besedilo – kako biti zvest izvirniku in hkrati bralcem ponuditi jezikovno dovršeno delo? Prevajalci Gospodarja prstanov so k svojemu prevodu »G kot grandiozen« pripisali opombo »Neprevedljiva besedna igra, G as grand«, s čimer so svojo rešitev nekako označili za ne najboljšo, čeprav je stavek pravzaprav lepo deloval tudi v slovenščini. Vaša rešitev je pomensko odmaknjena, vendar pa zelo smiselna in prav simpatična: G kot gori. Je mogoče reči, da izhajati iz izenačene recepcije predvsem pomeni zagotavljati užitek ob branju?

Treba je pač priznati drugim in sebi, da smo vsi zmotljivi, da ni nihče popoln, da se napake dogajajo, da je vse relativno, da dvakrat ni mogoče stopiti v isti prevod, kaj šele da bi stali z eno nogo v enem, z drugo v drugem. Jaz imam žal premajhne možganske kapacitete. Če želite prevesti Pale Fire, morate nujno zbrisati iz spominskih skladov, kar se le da, seveda tudi vse iz GP. Le tako bo procesor lahko deloval. Saj poznate primer ihtiologovih ribic? Neki profesor ihtiologije na univerzi v Houstonu – o tem piše pokojni Oliver Sacks – si je na brucovanju lahko zapomnil ime, priimek, šolo ipd. vsakega bruca in brucke, ki so se ob taki priložnosti predstavljali. S tem se je ponašal – vse dokler ni opazil, da mu z vsakim novim podatkom te vrste iz glave izgine po ena ribja vrsta, namreč njeno latinsko ime. Potem se je spametoval in mu ni bilo več mar, ali govori z MaryAnn ali z Brunhildo. No, jaz sem mu podoben, zato lahko rečem, da niti ne vem več, o kakšnem G je tu govor.

Prevajanja se lotite zelo študiozno in bralcu pogosto postrežete s posebnim poglavjem o utemeljitvah prevodne strategije. Iz dodatka k Harryju Potterju se lahko prepričamo o več odličnih predlogih, ki kažejo, da je tudi slovenščina lahko živahna in šaljiva, predvsem pa gibka in okretna (grizbi, antikčariat, krvamele, tableta rigoleta, žbičevec, polkrvnež, črnjal, spomivnik, stara terminologija pri quidditchu, terminologija čarovnij). V primerjavi z vami si je Jakob Kenda pustil več svobode. Kako gledate na Kendov prevod danes? Bi se strinjali, da je podal podobno domiselne rešitve in da se priredba zdi smiselna v okviru njegove prevodne strategije? Motivacija Kendovih rešitev je včasih res nejasna (žvadrn, žrlela kletev), včasih so opisne (roka, v kateri ima palico) in se odmikajo od izvirnika (Dreco, morakvar, Mrlakenstein, Rožmarinova ulica), vendar se zdi, da ti prevodi izhajajo iz notranje logike celote, iz asociacij, ki jih prevajalec pričakuje pri bralcih in ki potrjujejo bralčevo nezavedno dojemanje dela, še preden ga prebere do konca: zato npr. plašč namesto halje, ker poudari romantičnost predstav o čarovnikih in njihovi preteklosti, frčamrežje, ki se naslanja na tedaj še bolj aktualno medmrežje, hkrati pa poudarja otroškost s frčati, Rožmarinova ulica, ker rožmarin Slovencem več pomeni kot kostenika, žvadrn, ker skrivnostnemu bitju pritiče nedoumljivo poimenovanje, napis na uri »grozi mu/ji smrt«, ker je izraz, tako kot ura sama, redkost … Ker je poudaril angleškost dogajališča (z imeni pa je zgodbo dejansko približal slovenskosti), je očitno izhajal tudi iz slovenskih stereotipov o Angležih in drugih udeleženih narodih. Pri Bradavičarki je elitnost podana že s tem, da gre za angleško šolo, zato ime nakazuje le na čarovnika? Bralcu je ponudil, kar je čutil, da želi: nekaj skrivnostnih besed za čudenje, nekaj rim in nekaj dodatnega označajenja likov.

Kot rečeno, šlo je za priredbo. Nimam nič proti priredbam, če se ne trkajo po prsih, češ da so prevodi. Tine Debeljak je bil sijajen prirejevalec, recimo, užitek je brati njegove slovenitve. Je pa to neka druga kategorija. Ne gre metati v isti pehar hrušk in fižola. Zato pa imamo na voljo izraza poslovenil in priredil …

Zelo redko napišem kako pojasnilo te vrste, pravzaprav sem storil to le, kadar sem pričakoval neurje, pa pri Goldingu in Nabokovu, ki sta izšla pri Kondorju, kjer je komentar ne le zaželen, temveč nujen.

Kar se tiče mojega pregreška, da sem poprijel za prejšnjim obrtnikom, pa še na glas rekel: »Ja kdo vam je pa to delal?«, pa lahko rečem, da je gledanje na moralnost tega odvisno od podatkov, ki so človeku na voljo. Meni je znano več od razjarjene javnosti, še več pa sta o tem, kaj imata med sabo, vedela seveda Dolinšek (založnik) in Kenda. Ni moje, da bi razkladal kaj in kako, če tega nočeta povedati onadva. Dolinšek nima razloga, da bi še kaj skrival, ko je zdaj, mislim, v Angliji in pri drugih rečeh. Pa naj pove, da se bo videlo, kako nujna je bila situacija takrat, ko sem se odločal, in zakaj je bila nujna tudi v mojih očeh. Sam se imam za poštenjaka. Seveda pa se imajo za poštenjake tudi wallstreetski barabeži.

Dobra stran prevajalčeve besede o prevodu je zagotovljen poglobljeni uvid v izrazje in delo. Pri Spopadu kraljev takšnega dodatka ni in bralec se včasih sprašuje o motivaciji določenih besed. Je bil to cilj: da se bralec prevprašuje, išče možnosti in se igra z besedami in pomeni?

Dodatke pišem, kadar si delo zasluži tako pozornost. Spopad kraljev, pač ves ta Martin itn., je potrošna roba, vsekakor ne visoka literatura – niti srednja ne. Povsem vseeno je, kaj si misli bralstvo, ki je pripravljeno zapravljati dragocene ure svojega življenja za takšne malovredne špehe, namesto da bi si v Wikipediji prebrali članek o vojni med belo in rdečo rožo, pa bi zvedeli, za kugá se gre. Šmir, dražljiva pornografija za mladež. Kot da je ne bi bilo dovolj že na internetu.

Ali knjigo najprej preberete in se nato lotite prevajanja, ali prevajate sproti med prvim branjem? Bi tak način svetovali tudi lektorjem: posegati šele po prvem branju ali sproti?

Če so projekti moji, potem sem seveda prej bral (in po mukah dosegel, da se je založba zganila). Če pa dobim kaj »v delo«, preberem praviloma samo prvih 10 strani, toliko da vidim, ali ne bo sramota ponižanja prehuda, potem se pa lotim na slepo, vedno na slepo. Celo Nabokova sem tako prevajal! Tako mi ostaja vsaj nekaj užitka negotovosti. V meni ni šahista, ki ga veseli preigravati eno in isto partijo. Tudi vaših vprašanj nisem vnaprej prebral, čeprav s tem tvegam, da bom v katerem od prejšnjih odgovorov že odgovoril na katero od pozneje zastavljenih, o katerih ta hip še nič ne vem.

Vaša starša sta bila prav tako dejavna prevajalca. Se kdaj vprašate, kakšna bi bila slovenščina danes, če se ne bi ukvarjala z jezikom?

No, Katarina, ki jo imam zelo rad, je moja »mačeha«. Moja prava mati, Ruža Tremski Gradišnik, je bila profesorica angleščine in nemščine, pisala je tudi pesmi, prevajala pa ni. Ja, nekoč sem že pisal o očetovem – »Tatekovem« – življenjskem projektu. Ne le da je sam veliko prevedel in pisal o jeziku, ampak je precej časa osebno pisal mnogim mladim piscem, sploh na začetku poti, in jih opozarjal na napake – in se ponudil, da jim bo (zastonj) popravljal tekste, dokler se jezikovno ne postavijo na svoje noge. To sem zvedel šele na komemoraciji DSKP po njegovi smrti, govoril je o tej izkušnji Vladimir Kavčič, zelo doživeto, in potem so pristopili k meni še nekateri drugi in mi zaupali isto reč. No, in ta veleprojekt se je razgubil kot voda v puščavskem pesku.

Vaš oče se je v svojih delih spraševal, kakšna je pristna, dobra slovenščina oz. kakšna naj bi bila. Kako gledate na njegovo, kot je dejal sam, gojiteljstvo jezika?

Evo, pa sva prišla do vprašanja, na katero sem pravkar odgovoril. Jaz pravim z Vonnegutom (on je to sicer rekel o vojni): »Zadrži plaz!« S čimer je hotel reči, da gre za Sizifovo početje. Moji pogledi na jezik so od očetovega drugačni. On je rasel gor v jezikovno ogroženi Koroški, sredi nemštva, in je nevarnost čutil v spodrinjanju slovenskih besed s tujimi. Jaz sem mnenja, da o jeziku odloča struktura, skladnja itn., in da je jezik toliko bolj žilav, kolikor laže prebavi vdiranje tujih besed in jih vključi v svojo skladnjo itn., seveda tako, da bo iz njih mogoče izpeljevati itn. To je prava rak rana prevzemanja tujih besed: da znotraj strok, ki to počnejo, skoraj nihče nima pravih jezikovnih zmožnosti in čuta, pa vzamejo pač nekakšen kalk ipd. Potem pa ni mogoče kovati izpeljank. To nas nese.

Kakšen odnos imate do pravopisa? Opazil sem, da ste v uvodu h Gospodarju prstanov sklanjali Shire, Shirea – s tem zavestno kršite pravopis? Čemu? Se vam zdi, da pravopis omejuje ustvarjalnost? Načeloma izročilo visoko cenite, vendar ste z izrazom »rezban«, ki predvideva tudi glagol »rezbati« namesto siceršnjega »rezbariti«, pokazali, da je treba biti prožen.

No, zgornji očitek je neumesten, kajti pravilo je, da se tuje besede, ki se končujejo na -e, pregibajo, ne da bi se ga otresle, če ta e vpliva na izgovarjavo. Zato Georga, kjer gre za Nemca, in Georgea, kjer gre za Angleža. Ali pa Blokea, ne Bloka, saj ni ruski simbolist! Izgovori ga po zgledu ljubljanskega za »človek«. Bo Blake – Blak ali kar Bljak?

Ampak jaz grem dlje in heretično pregibam tako, da bi bralec lahko iz obrazila razbral, kaj je originalno ime (in, če ima nekaj pojma o izvirnem jeziku, tudi kako se izgovarja). Ne pišem torej Rabelaisa, ampak Rabelaisja (= izg. rablêja). To možnost je nekje v Pravilih k SP dopustil tudi Toporišič, a danes je menda to pozabljeno. Zdaj pa: jezik nastaja na ulici, v strokah, v medijih in med prevajanjem in pisateljevanjem. Vsi mi prispevamo, in popolnoma upravičeno je, da sodelavec ponudi svoje rešitve, koliko se bodo prijele, je drugo vprašanje, res pa bi pričakoval, da bo kak normirec moje prizadevanje vsaj opazil in kje v opombi zabeležil. Tu ima prav Debeljajček (Humpty Dumpty) iz Alice, ki o jeziku in besedah pove, da gre za to, kdo je v sedlu, ti ali beseda.

Rezbati – je v Besedišču, sploh v prejšnjih časih (Izidor Cankar ipd.) so pisali o rezbanih podobah. Najbrž je šlo pri moji uporabi tudi za patinizacijo.

Sploh pa je vprašanje, kdo je v sedlu, človek, ki piše, ali človek, ki piše arbitrarna pravila. Posebej pregibanje tujih imen je v slovenščini zapacano, brez enotne metodološke osnove, tako da je težko govoriti o pravilih. (Zakaj Mao, rodilnik Maa, vendar v povezavi z imenom kar na lepem rodilnik Mao ze Donga?) Moje pravilo – pisati tako, da se v sklonih vidi, kakšen naj bi bil imenovalnik – bi vsaj za silo zadoščalo. Najbolj hecno je, da je tisk pred 2. vojno tako že pisal, recimo »Churchill-ova namera« ipd. S stičnim vezajem, da je bilo bralstvu povsem jasno, kje se neha imenovalnik.

Kakšen odnos imate do lektoriranja sami – si želite, da vaše delo poleg urednika pogleda še lektor? Koliko so lektorirana vaša dela? Se vam zdijo lektorji preokorni pri svojih nazorih? Nekaj težav z lektorji namreč omenjate sami.

Lektur ne ljubim oziroma prosim založnika, naj lektorja/ico opozori, da želim zgolj korekturo in pa opozorila na mesta, kjer sem storil domnevno napako (ne v smislu pisanja skupaj čimbolj, kar celo Besana razvezuje v čim bolj, jaz pa ne in imam svoje dobre razloge za to: »Čimbolj močno ga udari!« vendar: »Čim bolj se je trudil, tem manj je iz tega truda nastalo…«). Na živce mi gre lektorska rigidnost, ja. Sem pa vesel lektorja/lektorice, ki poprime »teamsko«. Alenka Lokar Blatnik, zdaj žal upokojena, mi je ideal. Pa je delala pri »navadnem cajtengu«! Postala sva prava prijatelja med tovrstnim sodelovanjem. Pa še kaki drugi se najdejo. Veste, lektorji in lektorice bi se morali bolj zavedati, da imate neko notranjo dispozicijo (podobno tisti, o kateri sem prej govoril glede formiranja nevrolingvistične razpeljave), in sicer da ste obrnjeni od otroštva vase, v besede, v notranjost. V vas je nagnjenost do popravljanja tujih napak, kar se lahko potencira v prigrizovanje besed ipd. To je pač sublimacijska dejavnost. Kdor se tega zaveda, postane samoumevno mehkejši. Razumem pa stisko: plačani ste zanič, in potem je kaki lektorici edino veselje, da komandira prevajalca ali pisca, podobno kot šef hruli moža, mož hruli ženo, žena deco, deca psa, pes mačko pod goro, pod to goro zeleno …

Velik problem lektorstva je rigidnost. Moj oče mi je znal na pamet povedati, v katerih letih in »pod kom« je kateri lektor študiral, samo po njegovih ali njenih popravkih! »Peli so jih mati moja … popravljali pa, in sicer takole, profesor moj …«

Koliko poznate Lektorsko društvo Slovenije in če ga, se vam zdi, da ustrezno nadaljuje očetova prizadevanja?

Nikoli še nisem slišal za vaše društvo. Pojma nimam. Nasploh sem tudi jaz shizoiden, introverten, preveč podatkov me ubija, zato se ogibam družbenega življenja, še posebno pa društvenega. Zadoščata mi delo in ljubezen, prosto po Freudu. Družina (razširjena s psi), gibanje, narava, skrb za koga tudi nebližnjega – danes sem recimo namenil dve uri temu, da sem izsekal stezico skozi 120 metrov kopriv, ki so zarasle dostop do pojišča v gozdu, in potem odnesel tja 20 litrov vode za srne in divje svinje, tega je tu na Slovaškem še razveseljivo veliko – to mi zadošča. Zadovoljstvo je večje kot od Sovretove, verjemite.

Lahko pa povem, in nikoli se ne dobrikam, da imam o vas osebno odličen vtis, ki izvira iz izbire vprašanj. Ta razodevajo poglobljeno znanje in ljubezen do same problematike.

V svojih prevodih kažete tudi precej ustvarjalnosti. Koliko te si po vašem lahko ali mora dopustiti lektor?

V prevajalčevo ustvarjalnost se lektor po mojem nima kaj vmešavati. Prevajalec je sam odgovoren zase in za svoje delo. Po drugi strani je edino zaželeno, da se tudi lektor(ica) vključi v besedilo s svojim ustvarjalnim prispevkom, kjer je to potrebno in mogoče. Seveda naj lektor za takšno sodelovanje več zaračuna. Kakva vrata, takva plata.

Verjamem, da je ustvarjalnost domena, ki ni omejena na ozko strugo umetnosti itn. Ustvarjalen človek ne bo ustvarjalen le za pisalnikom, temveč tudi v kuhinji, v postelji, v razmerju z drugimi, pri samoiskanju. Ni pa seveda rečeno, da bo vsak lektor ustvarjalen. Tudi vsak pisatelj in prevajalec nista. Iz kamna ni mogoče izcejati mleka. Kaj je ustvarjalnost? Predvsem povezovanje poprej nepovezanih idej. Popravljanje tujih besedil je lahko kaj duhamorno. A odloča pač, kot vselej, možganska razpeljava. Lektor, ki se mu bo kot prvemu posvetilo, da Holmes svoj elementary uporablja v smislu, kakršen nastopa v sintagmi elementary school, bo doživel trenutek ustvarjalnega presvetljenja – in popravil prevajalčev »Elementarno, Holmes!« v »Osnovnošolsko, Holmes!« Je pa to ustvarjalnost, ki bolj sama sebe poplača. Žal. Ker honorar praviloma ne bo nič višji, pa še prevajalec se užali.

Danes sem prejel vprašanje (od neke novinarke, ki se ukvarja s psihološko lingvistiko vsakdanjega življenja), kako bi se prevajal izraz benching, slovensko menda že »benčkanje«. Primeri rabe: »Zbenčkala ga je. Benčka jo.« Gre za glagol(nik), ki v sferi dvorjenja izraža »spretnost držanja snubca v rezervi«. Izraz je menda nov (slepo prenesen iz ZDA), a pojav oz. strategija nikakor nista nova. Še sploh ženske znajo od časa do časa poklicati, povabiti koga na kavo, toliko da ostaja spričo okrepljenega upanja še naprej v krogu oboževalcev ali snubcev. Zdaj z novo mobifonijo pa to menda počnejo tudi moški. Klopčkanje je pač dobeseden prevod izraza. Meni klopčkanje sicer bolj cika na »mečkanje na klopci«. Kaj se bo prijelo? Najbrž »benčing«, »benčanje«… Tako to gre po načelu, da zmaga tista varianta, ki je najbolj primerna današnji papagajščini. Glavni frajer pa se bo imenoval v tem primeru Benčina ali Benč … Morda pa le ne bo tako. Poglejva. Prejšnje čase sem slišal katero reči, češ da ima koga »v paci« ali kar »v rezervi«. In tu smo blizu rešitve. V resnici gre namreč za izraz, sposojen iz športa, kjer pomeni »gretje klopi«: čakanje, kdaj te pokliče trener na parket, na igrišče, v akcijo. »Nah, samo klop grejem pri njej …« – »Pustila ga je greti klop …« – »Ima v rezervi ene tri grelce klopi, tri rezerviste, tri rezerve« ipd. To bi imelo možnost, da se obdrži.
Zakaj ne bi lektorica prišla s takšno rešitvijo, jo vpisala v margino, ne pa da sama »greje klop«?

Nekaj besed v vaših prevodih je najti le v Pleteršnikovem ali narečnih slovarjih. Sem prav opredelil vir ali zajemate iz sposobnosti jezika, da tvori besede? Se vam zdi, da bi morali biti pisci ali Slovenci nasploh drznejši v rabi svojega jezika in z njim več eksperimentirati?

Ne, sploh ne, morali pa bi čutiti, da je vse to jezik, da slovenščina ni omejena na bejzik slovin, torej na 800 izrazov. Angleži to čutijo, zato lahko Shakespearja (vsaj nekateri) še vedno berejo in poslušajo v njegovem izvirniku, medtem ko pri nas mislimo, da moramo slovenščino v njegovih dramah vsakih 20 let posodobiti, priličiti potrebam časa. Hvala bogu, da imamo Marka Snoja. Najbolj priporočam njegov Etimološki slovar, zdaj je zunaj tretja izdaja, kdor si vzame vsak večer to v roko in malo lista, si bo obogatil ne le notranji svet, temveč bo tudi začutil skrivno in žlahtno bratstvo (vsaj z indoevropskimi potomci) … Literarno eksperimentiranje je pa »preseravanje«, pač mladež se mora nekako uveljaviti, o življenju pa ne ve še nič – in torej … Kaj naj sploh pišejo? Tudi jaz sem bil tam. Danes vem, da je imel najbolj prav Čehov, ko je rekel, da je najboljši opis oceana: »Ocean je … velik.« Gre zgolj za iskanje samega sebe, svoje avtentičnosti, in tako je nujno, da gremo iz leporečja proti izrazni iskrenosti.

Kar se tiče iznahajanja besed: te t. i. neologije so že tu, v metamreži besedišča in njegovih pravil, treba jih je samo »izreči«, gre za skoraj platonsko ubesedovanje. Spominjam se, kako je nekoč Toporišič skoraj ogorčen ugovarjal nekomu, ki je govoril o nekom, da je iznašel novo besedo. »Nič je ni iznašel, šel je tja, kjer je čakala na svojem mestu v metabesedišču, in jo je samo snel.« Tako nekako se je izrazil. In je imel prav. A čeprav je to razmeroma lahko delo, je zanj potreben namen. Nekdo se mora, ko zadene ob tujo besedo, vprašati: »Čakaj, kako bi se pa temu reklo slovensko?« In jo poiskati, upoštevaje zmožnost slovenščine, da izpeljuje s končnicami (ne pa da bi lepil skupaj dve besedi, kot to narekuje angleščina). Brez tega »pobiranja besed« jezik crkne. Ulica sama poskrbi za marsikaj, po načelu igre in najmanjšega napora, a ulici ni treba prevajati, recimo, J. Joycea in njegovih neskončnih stavkov. Kot ste gotovo opazili, se je slovenski pisni sferi v zadnjih 40 letih posrečilo iztrebiti uporabo deležnikov na -e in -č, da ne govorim o -(v)ši. Zdaj pač razvezujemo vse takšno v odvisniška podredja. Ko pa je pred tabo ne le Joyce, ampak tudi kak Ralph Ellison, to kratko malo ne zadošča. Treba se je vrniti po deležnike, a jezikovni kritiki, uredniki, najbrž celo slavisti menijo, da si s tem postal starokopiten. Ne poznam drugega jezika, ki bi v tako kratkem času odžagal izpod sebe tako krepko vejo. Kakorkoli, za potrebe izražanja mora skrbeti uporabnik, ki se na to spozna, ne pa tisti pikzigmarji, ki recimo o mojem prevodu Tolkiena pišejo, da uporabljam besede, ki jih sploh ni. Ne, samo v Pleteršnika je treba pogledati! Pisatelju, prevajalcu bi bila lektorska pomoč v veliko oporo, če se ujamemo glede teh potreb. Oboje skupaj, ulica in žargoni na eni strani, pišoči in lektorji na drugi, daje potem dovolj nove krvi jeziku – če seveda normirci kaj upoštevajo. Če pa nova rešitev ostane samo zapisana v obskurnem tekstu avtorja, ki se proda v 16 izvodih (knjižničnih), je neologija zgolj »kakordaživa«.

Eno je zvestoba izvirniku, drugo pa je zvestoba terminologiji. Kaj storite, ko si ti dve plati nasprotujeta? Ali natančno preučite termine, če se v delu pojavlja dana stroka, ali si pustite malo ustvarjalne svobode, zlasti v domišljijskih delih, katerih svet je morda celo hote drugačen od našega? Po drugi strani pa – kako daleč iti pri kulturnih izrazih, da ne »kontaminiramo« izvirne zgodbe. V Gospodarju prstanov ste, če se ne motim, uporabili Žafranovo polje namesto Perunikovih poljan, ker Perun pač ne sodi v Srednji svet. S tem ste se odmaknili od predloge – ali Slovenci res tako močno peruniko povezujemo s Perunom in ali ste se iz istega razloga izogibali irisu?

Tega se že ne spominjam več, a tovrsten problem je bil še bolj pereč (ali pa bi moral reči »perunski«?) v Goldingu (Dediči): angleščina je itak napol normanska, zato v knjigi, ki se godi pred nastankom latinščine, take besede ne motijo. Pri nas bi motile. V celem prevodu ni niti ene besede, ki bi izvirala iz latinščine (če seveda ne upoštevamo njenih indoevropskih korenin). Ampak, a ne vidite: tu gre za vprašanje iskrenosti, avtentičnosti, zvestobi sebi, ne toliko izvirniku.

Velja načelo, da naj strokovni izrazi, ki jih je stroka že sprejela, ostajajo, tudi če so ponesrečeni ali neustrezni. O tem sem pred dnevi – v pojasnilu, ki spremlja Psihoanalitično diagnostiko – napisal med drugim:

Kadar sem naletel na izraz, ki ga je stroka že prevedla in se je prijel, a po mojem ni najboljši (ker ne omogoča izpeljav ali ker ne ustreza smislu), sem se držal tega, da sem v Besednjak zapisal tudi dodatni, novi predlog. Saj ravno to tudi sodi k živosti jezika, da (prek pišočih, premišljujočih in govorečih uporabnikov) iznahaja in neobvezno predlaga nove ustreznice. Naj bo prvi zgled za to freudovska strukturna Trojica »ego, id in superego«, ki v slovenskem prostoru zelo prevladuje. Freud sam je uporabljal za oznako istih konceptov preproste nemške zaimke, ki jih je z vpeljavo členkov osamostalil v das Ichdas Es in das Über-Ich. Zakaj smo Slovenci povzeli izumetničene latinske prevedke Jamesa Stracheyja ego, id in superego, mi ni znano; vsekakor pa so komaj, če sploh, potrebni. V Besedišču starejšega slovenskega jezika (IMP), ki zajema vpisane besede do leta 1918, ida in superega sploh ni najti, ego pa nastopa le v latinskih berilih. Samo sklepam lahko iz tega, da smo Freuda dobivali sprva prek angleščine. V Franu (zbirniku Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri SAZU) ga tudi ni. V času komunizma psihoanaliza ni bila uradno priljubljena. Na Cobissu najdem tako kot sploh PRVI prevod Freudovega teksta Predavanja za uvod v psihoanalizo; prevedli Mara Volčič-Cvetko, Jani Razpotnik in Vital Klabus, 1977. Gre za prevod uvajalnega dela Vorlesungen zur Einführung in die Psychoanalyse (izd. 1916–17). Seveda je povsem nesmiselno vztrajati pri stračizmih. Jaz, nadjaz in ono se sliši povsem uporabno, in kot takšno vendarle nastopa tudi že v SSKJ. Da samostalnikov jaz in ono (!) jih ne bi mešali z zaimki – te nevarnosti v izvirniku ni zaradi rabe samostalniških členkov) – bi veljale vse tri v primerih, ko sobesedilo ne nudi orientacije, morda posebej označiti, recimo z veliko začetnico ali s kurzivo. Druga rešitev bi bila, če bi vpeljali po zgledu sebstva (za das Selbst, Self) jazstvo in onost. Jazstvo obstaja, onosti pa še nisem videl; v Besedišču najdemo sicer onstvo, ki je najbrž skovano z namenom, da bi predstavljalo id. Malo sem sicer pomislil, da morda ne bi bilo slabo uporabiti namesto »ono« kar nesklanjani zaimek »onega«, ki izraža tisto, česar ni mogoče (po)imenovati. Iz onega se da izpeljavati (onegaški, onegati ipd.), iz ono pa ne. Seveda pa bi glede na današnjo živo rabo šlo tudi »tisto«. Skratka, v knjigi se pojavljata tako ego kot jaz, pri čemer pa dajem jazu prednost. Itn. Ne pravim, da je takšne zamisli treba sprejeti, vsekakor pa jih je nujno ponuditi.

Kakšen odnos imate do besed, ki jih uporabite v prevodu, pa začno živeti tudi zunaj njega? Je to čast in veselje, ali bi raje videli, da ostanejo zaznamovane in jih ljudje povezujejo z vašim delom?

Nič ne vem, ali se je sploh kdaj katera prijela. Zgoščenka je Bogdanova (bratova), čeprav jo kdo pripiše meni. Meni osebno zadošča cede ali cedejka. Menda mi doktor (ali morda vsakčasdoktor) Peter Holozan, od Amebisa (Besana), ki je genij računalniške besedne in stavčne analize, pripravlja besednjak mojih neologizmov. No, včasih res skušam tekmovati na tem trgu. »Kao« skušam recimo pregnati s tem, da vpeljujem skovanke tipa »kakorda …« (pisano skupaj: recimo »kakordaosebnost« kot prevedek strokovnega termina »as-if-personality«). V veliko veselje mi je, kadar kaka stroka razume potrebo po sodelovanju. Zdaj tako sodelujeva pri Psihoanalitični diagnostiki z Bojanom Varjačićem Rajkom, ph. d., psihoterapevtom, ki je tudi sam odličen pisec in prevajalec strokovnih tekstov, pa ljubitelj domače besede.

Kaj pa razmerje avtorskih pravic – pri rabi posamezne besede, bi jih bilo mogoče uveljavljati? Koliko je prevod tudi uradno avtorsko delo lektorja, glede na njegove posege vanj?

Bi vam privoščil, ampak malo morgen, piši propalo, obrišimo se pod nosom. Želim pa vam osebno in društvu čimveč uspeha. Osebno bom napisal posebno zahvalo v vsaki knjigi, pri kateri mi je na tak način pomagal kak lektor, ne pa da me po nepotrebnem spravlja v slabo voljo z robotskim spreminjanjem »čimbolj« v »čim bolj« in »odkod« v »od kod«. Pravzaprav sem kako tako zahvalo tudi že napisal.

Se strinjate, da bralci z vsakim branjem odnesejo tudi vsaj eno prej neznano besedo, ki jo je prevajalec, morda nevede, pogosto uporabil v prevodu?

Odnesejo jih veliko več, saj se jih nezavedno učijo vseskozi iz konteksta. Kakor se jaz nezavedno učim danes slovaških. Naš problem je, da počnemo samo to, namesto da bi kdaj tudi polistali po SSKJ ali Snoju ali Pleteršniku. In zato se nam niti ne sanja, kaj naj bi bil, recimo, cmrk. Dokler ne pademo vanj.

Spraševal je Rok Dovjak.

Iskanje
Search
Kategorije dejavnosti
Deli objavo

Kako in kdaj plačam članarino?