Živahna debata pisateljev, lektorjev in prevajalcev – Slogovno izboljševanje besedil ni posel lektorjev oziroma »jezikovne policije« – Porazna raven slovenske javne komunikacije
Če za skupno mizo v polni dvorani Društva slovenskih pisateljev sedejo pisatelji, lektorji in prevajalci in si zaukažejo debato o lektoriranju oziroma o jezikovno ustrezni knjigi, ki naj bi bila njihov skupni cilj, je sicer mogoče pričakovati različna, vendar jasna mnenja. V sredo, 28. septembra, zvečer smo jih res slišali, nekaj spodbudnih, toda precej več skrb zbujajočih.
Ko je predsednik pisateljskega društva Milan Jesih v sredo pozdravljal občinstvo, je navrgel, da so vsi, pisatelji, lektorji in prevajalci, na istem čolnu in si prizadevajo za dobro knjigo v vseh pogledih, moderator večera Drago Bajt pa je v nagovoru občestvo razdelil na dva tabora, lektorskega na eni strain in avtorskega in prevajalskega na drugi, predstavnikom obeh (prevajalci se večera žal niso udeležili, prišli so lektorici Marta Kocjan Barle in Meta Matjačič in pisatelji Jani Virk, Andrej Rozman - Roza in Andrej E. Skubic) pa namenil ista vprašanja. Ključno in najbolj zanimivo je bilo seveda prvo, ki je spraševalo po mnenjih o smiselnosti lektoriranja literarnih besedil.
Kako so povabljeni razpravljavci odgovorili? Jasno (oboji) in umirjeno (lektorici), v prostoru pa je vladala nekakšna ekumenska strpnost. Andrej Rozman - Roza se je pridušal, da živ jezik nima nobene možnosti: »Čeprav je jezik eklatantna demokracija in čeprav lahko slovnično pravilo odkriješ, ne moreš pa ga postaviti, saj jezikoslovec ni jezikotvorec, obstaja ful neskladnosti s časom, ki ga živimo. Normativnost je čista cokla!« Andrej E. Skubic, predstavil se je kot dvoživka, kot jezikoslovec in hkrati avtor in prevajalec, je svoj »instinktivni« odgovor formuliral nedvoumno: »Nekdo, ki je pisatelj, besedni umetnik torej, ne bi smel potrebovati pomoči lektorja, če jo, preprosto ni pisatelj.« Pokomentiral je svoje izkušnje z različnimi lektorji, od takih, ki so v njegovih besedilih prečrtavali stilno zaznamovano besedišče, do takih, ki so mu pomagali »iti čez rob« in »napisati še bolj narobe, kot bi se sam domislil«.
Jani Virk je opisal idealnega lektorja. To je bralec, »ki razume sporočilo in stil teksta, sploh vse jezikovne registre besedila«, njegova ocena pa ni razveseljiva: »Problem slovenskega prostora je šibka jezikovna norma. V novinarstvu – če pustimo ob strani raven javne komunikacije, ideološke, politične, o kateri lahko imamo različna mnenja, vsi pa se lahko strinjamo, da je relativno nizka – je nivo jezika porazen, uredniki kulturnih revij so zgroženi nad ravnijo slovenskega izobraženstva z različnih umetniških področij. Mi sploh nismo do konca jezikovno formiran narod! ... Moj pogled je seveda izrazito subjektiven in solipsističen, vendar mislim, da Slovenci nismo posebej dobri stilisti, v svojem jeziku ne plavamo zelo dobro in radi in imamo malo ljudi, ki se sočno in dobro izražajo in njihovih tekstov ni treba lektorirati.«
Marta Kocjan Barle je leposlovna besedila uvrstila v posebno kategorijo, »lotevati se jih je treba popolnoma drugače kot drugih besedil«, odveč pa je pričakovati, je dodala, da bi pisatelji poznali vse odtenke in podrobnosti jezika. Meta Matjačič, lektorica iz Delove časopisne hiše, je o svojih soočenjih s knjižnimi prevodi navrgla upanje, da bi prevajalci lektorjeve pripombe razumeli kot sugestije. »Težave nastanejo, če dobi lektor nekompetenten, slab prevod. Kaj prevajalec, ki prosi za prizanesljivost, sploh misli, kakšen rezultat hoče, kaj pričakuje?« se je vprašala, kolegica Marta Kocjan Barle pa je bila neizprosna: »Tak tekst je treba preprosto vrniti. Moral bi ga pravzaprav zavreči že urednik!«
Igor Bratož
Jezikovno popravljanje besedil Delo, 30. septembra 2011