O pravilni in napačni rabi konceptov prav in narobe ali o zvrstnosti

Prav in narobe sta nepogrešljiv del lektorskega besednjaka in prav je, da jima kot ključnemu vidiku lektorskega sveta posvetimo kratko razmišljanje, zlasti ob konkurenci primernega in neprimernega.

Najsi je lektorsko tehtanje besed in zvez še tako poglobljeno, na zunaj se vselej skrči na prav in narobe ali pravilno in napačno rabo, na večno, nedotakljivo nasprotje, ki legitimnost črpa iz nedoumljivih cehovskih napotil ali preživetih pogledov na jezik, zato velikokrat sploh ne upošteva pomenskih odtenkov, sloga in namernega dreganja v družbo. Sodobna stroka mu očita togost in neupoštevanje zvrsti, zato predlaga dvojico primerno in neprimerno. Jezikovni izraz namreč sam po sebi ni napačen, vendar pa v danih okoliščinah ne doseže sporočevalčevega namena, zato ni primeren. A sprašujem se, v čem je v resnici prednost predlaganega izraznega dvojčka, in v nadaljevanju zapisujem pomisleke. Oblikoval sem jih kot nekakšen osnovni mentalni slovar, slovar idej, saj se bomo prav v našem prihodnjem prispevku ukvarjali z ideologijo, ki se skriva za tako vsakdanjimi pojmi.  

  1. Zvŕstnost-i ž (ȓ)

Prav in narobe sta – tako pravijo – izraza iz predzvrstnega obdobja, ko naj bi se jezikovni standard dojemal kot monolit. O tem vendarle dvomim. Kakor je skonstruiran knjižni jezik, sta skonstruirana tudi njegovo dojemanje in pomen, ki mu ga družba pripisuje. Če so si v preteklosti prizadevali knjižni jezik uveljaviti v vseh položajih vsakdanjega življenja, to kaže na drugačno dojemanje zvrsti od današnjega, vsekakor pa zavedanja zvrsti samih ne zanika, ampak nasprotno, potrjuje občutenje več oblik jezika. Saj nas že naši veliki možje jezika opominjajo na to, kako drugače govorijo Kranjci in Hrovati, kako pišemo po šegi rodu, govorimo po šegi kraja, kako drugačen je cerkveni govor od vsakdanjega za domačo mizo … Z vedno bolj zapleteno in razčlenjeno družbo se veji tudi zvrstnost. Jezik, ki je izrazilo ne le stvarnega pomena, ampak tudi iracionalnih vzgibov in čustvovanja, pa mora v svet ponesti besedo vseh družbenih udejankov. Meje zato postajajo vse bolj zabrisane, saj čistih skupin ni, popolnoma zvrstnorazločevalne leksike pa je ob fluidnosti današnje družbe in sporazumevanja vse manj. Še vedno ni povsem jasno, kaj je publicizem, Slovence še vedno tareta pogovorni in splošno pogovorni jezik, umetnosti jezik je postal nadvse protejska (in izmuzljiva) zvrst, razklenili pa smo tudi oblikovna in žanrska pravila (pesem v prozi, literarizirana reportaža …).

  1. 2. Celovítost-i ž (ȋ)

Vemo, da se jezikovno sporočilo celovito lahko presoja le v okviru pristnega govornega položaja. Tudi konceptualni par prav in narobe ima svoje sotvarje in zunaj njega nima pravega pomena. Pravniški jezik je npr. zvrst, ki želi nepredvidljive prvine sotvarja sporočila zmanjšati, kolikor je to le mogoče. Kljub izredni natančnosti luknje v zakonih kažejo, da analitična razčlenjenost ni porok razumevanja, nasprotno pa nas nepojasnljivo zaznavanje bistva na podlagi splošnega, logičnega in prvinsko etičnega lahko privede do smisla sporočila. Dokler lahko prepoznamo pomensko podstavo, dokler poved ni zastrelek, je poved smiselna.

  1. Izročílo-a s, pojm. (í)

Povedi, ki jih presoja lektor, sicer niso zastrelki, so namreč pomensko-namensko razmeroma jasne, in prav to je očitek posegom vanje. Vendar se strinjamo, da ima vsaka zvrst svoje značilnosti in pravila, in lektor (danes) lahko posega le v knjižno zvrst jezika. Ključno za knjižni jezik je, da je ustaljen. Ustaljeno izrazje potuje z jezikom skozi čas, čeprav se označeno spreminja. Ustaljenost je mogoča na pomenski in tvarni ravni. Lektorski slogovni nasveti jezik ohranjajo v meji za knjižni jezik pričakovane konservativnosti, vrednotenje v okvirih para prav in narobe pa je izraz lektorske presoje. Dvojico primerno – neprimerno bi lahko opredelil kot humanistični psevdotermin, ki so ga sprejeli za potrditev dane teorije.

  1. Plurálnost-i ž (ȃ)

Avtoritativna vzgoja, značilna za preteklost, temelji na jasnih vlogah ter preprostih pravilih, izmed katerih je dual(istič)no nasprotje najbolj prvinsko. Današnja permisivna vzgoja išče in neguje posebnosti, svet, ki ga živimo, je individualiziran in kot celota pluralen. Nasprotje se je umaknilo množici neoporekljivih stališč. V takšnem svetu je odprtost, tudi do terminov, večja in vzporednost prav – narobe oz. primerno – neprimerno je nekako zvrstna.

Je torej res, da je prav – narobe narobe, ker je med prav in narobe še cela lestvica stopenj? Zagotovo lahko rečemo le: res je, da je res oboje – hkrati: za nekatere je prav, za druge narobe.

Ker tako oba bregova vztrajata pri svojem, bi bilo morda najbolje, da bi spregledali dvojico ustrezno – neustrezno ali nadpovprečno – pogovorno in se za vrednotenje odločili za preprostejši (in združevalni) P (dobro) – N (slabo).

Razmišljal je Rok Dovjak.

Iskanje
Search
Kategorije dejavnosti
Deli objavo

Kako in kdaj plačam članarino?