Naj ne bo samo februar mesec kulture in svetovni dan materinščine edini, ko si zastavljamo načelna vprašanja
Pravopis je za nevedne in nesamozavestne –
ostali ga kršijo in uveljavljajo lastnega.
Božo Vodušek
Cenjene kolegice in kolegi,
spoštovani podporniki, nasprotniki in
predstavnice enakopravne,
čeprav prevladujoče polovice teh istih!
Naša dejavnost, ki je za nekatere pravi poklic, za druge pa postranska dejavnost in jo bojda lahko opravijo zvečer z levo roko, je preobremenjena s predsodki te in one vrste. Med najbolj razširjenimi je morda ta, da smo lektorji brezdušni jezikovni cenzorji brez humorja, katerih edina strast je tuja napaka. Nihče bolje od Marka Crnkoviča ne bi mogel tega kreativno ubesediti, ko se je hudoval nad talibi:
»Ali si lahko predstavljate kaj bolj trapastega kot idejo, da bi moral jezikovno ozaveščen Slovenec spoštovati pravila obskurnega tujega jezika, ki ga ne zna, ga ne zanima in za katerega verjetno še ni niti slišal, in na račun kvazikozmopolitskega lektorskega intelektualizma zanemariti lastni, v resnici prirojeni posluh za materinščino, da bi se priklonil arabskemu obrazilu za množino!«
Nekaj predsodkov bi radi postavili v novo sobesedilo med jubilejnimi prispevki Lektorskega društva Slovenije, s katerimi poskušamo osvetliti bolj, pa tudi manj pereče probleme lektoriranja, jezikovnega svetovanja in drugih vrst podobnega jezikovnega udejstvovanja. Tokrat se moramo nasloniti na povsem popularni pristop in za začetek zastaviti (ne)provokativno vprašanje. Kateremu jezikoslovcu, ki ni skoparil s svojimi mnenji v javnosti, bi pripisali sledečo izjavo?
»Kdaj popustiti v normi? Tu sem bil zmerom za individualno načelo.«
Morda rockovski slovenistični ikoni Marku Stabeju? Morda drugi slovenistični rockovski osebnosti Velemirju Gjurinu? K odgovoru se bomo vrnili v zaključku, zdaj pa bi se radi posvetili nekaterim mislim, ki jih je predvsem medij knjige, ta čudovita časovna kapsula za občutja in misli, prinesel do naših dni.
Helena Dobrovoljc in Nataša Jakop v Sodobnem pravopisnem priročniku o trenutni fazi ugotavljanja jezikovne norme:
»Zakonitosti, ki veljajo v normativistiki, nam namreč ne dovoljujejo, da bi iz sistema, čeprav je še tako dovršen in skladen ter historično pravilen, na deduktivni način določali jezikovno rabo. Če se v fazi zapisovanja norme odločimo uveljavljati rešitve, ki so sistemsko ustrezne, ki niso izjemne in jih je mogoče razvojno upravičiti, v rabi pa ne živijo, s tem zapišemo normo, ki ne obstaja.«
Trditev pravzaprav osvetljuje tisto jezikovno držo, ki ji Boris Urbančič v knjigi O jezikovni kulturi pridružuje še druge, za jezikovno ustaljenost nevarne naravnanosti: to je najprej ideja o brezizjemnosti standardnega jezika, poleg historične pravilnosti in zgodovinske upravičenosti, logicizma in domačijskega purizma. Žal pa ne odgovori na dilemo, kdaj je izraz že dovolj ustaljen, da normo odraža.
Edvard Kocbek je menil, da odgovor nosimo v sebi:
»[Jezik ni le] pogovorno sredstvo družbenega življenja in načrtnega zgodovinskega napredovanja, temveč je sestavni del naše človeškosti, naša neodsvojljiva narava, resnica naše suverenosti. Ni nobene druge poti v prihodnost, kakor da se jezika, ki je nastal z nami vred kot resnica našega počlovečenja, oprimemo posebno danes, ko se s planetarizmom vtihotapljajo v nas bližnje in daljne skušnjave lahkotnega svetovljanstva.«
Lepa in čista materinščina torej nikakor ni samoumevna. Morda prav od tod Trubarjevo zavračanje izumetničenega, ki se je skrivalo predvsem v utemeljitvi živega, preprostega jezika kot edinega zares razumljivega. To odmeva še v stališču velikega stilista Ivana Cankarja:
»Zoprni so mi vsi ti izrazi, napol resnični, napol zlagani in afektirani, ukradeni, prisleparjeni in kupljeni iz različnih druzih očij – a vsi oblečeni v kričečo, ohlapno obleko samoljubja.«
Da se stvar skriva v odnosu do stvari in ne v stvari sami, je zaznal tudi Janez Gradišnik:
»Če hočemo danes doseči, da bodo ljudje pisali lepšo slovenščino, se moramo bolj ko pred vsemi napakami bojevati proti jezikovni mlačnosti, malomarnosti ali ravnodušnosti.«
Nasprotno je Božo Vodušek zagovarjal, da je dragocena vsaka pojavna oblika, saj je vsaka lahko pomenonosna v širši skupnosti, ne le na ravni posameznika, predvsem pa nikoli ni izčrpan jezikovni in s tem tudi miselni potencial jezika:
»Romanski jeziki imajo glagole izvedene iz samostalnika in predloga, prvotni so se izgubili. Tako se torej izkaže, da trditev naših tradicijonalnih jezikoslovcev o moči našega slovenskega jezika, ki leži v glagolu, odkriva le nerazvitost naše slovenske kulture, ki svojega nominalnega stila še ni mogla ustvariti.«
Komu torej pritrditi? Je poziv k pravilnemu jeziku danes, v času pluralne misli, še sploh smiseln? Nas spoznanje o jeziku in narodu kot družbenem konstruktu odvezuje vsiljenega sloga in osvobaja suhoparne, sploh potrebne slovnice? Poglejmo znova k Janezu Gradišniku:
»Zmerom je mogoče ugovarjati posameznim pravilom in predpisom pravopisa, toda zgrešeno, do dna zgrešeno se mi zdi, če kdo izpodbija veljavo pravopisa sploh, zakaj s tem si hkrati jemlje možnost za neki bolj ali manj enotni jezik, ki ga lahko (v neki dobi) vsi pišejo in razumejo.«
Konec koncev vsak potrebuje svojo skupnost. In enotnost očitno je vrednota, jezik pa most za njeno dosego … Pa je kaj trden most? Tudi sami se moramo kdaj osončiti ali skriti v senci podpore avtoritete …
Matjaž Kmecl: »Samo lektorji pri nas vedo, koliko (malo!) resnično pismenih ljudi imamo in kako zelo je najbolj zanikrna jezikovna šlamparija ukoreninjena v prepričanju, da je jezik ‘samo sredstvo’.«
Pravijo, da se jezik spreminja, da je živ organizem … Jože Toporišič k temu pristavi:
»Družba se je v stoletju, kar izdajamo pravopise, zelo spremenila, medtem ko se jezikovna struktura ni.«
Če sklenemo (tokrat res konec z začetkom), vam je verjetno že jasno. Tako je, pod presenetljivo stališče z začetka našega kolaža se je podpisal sam Jože Toporišič, kar je znak, da je treba vedno znova govorice, obča mesta in splošno prepričanje nadomeščati s postopki preverjanja, ponovnim premišljevanjem in odpiranjem jezikovnega imaginarija za ustvarjalno svobodo.
Odgovornost za tokratno razmišljanje prevzemava Rok Dovjak in Andreja Kalc.
