5. 10. 2018

Mednarodni prevajalski simpozij Društva slovenskih književnih prevajalcev

Povzetki predavanj:

 

Barbara Pregelj
Zakaj potrebujemo Belo knjigo o prevajanju?
Prevajanje je lahko umetnost, lahko pa je tudi obrt. Medtem ko prevajalska industrija raste in povečuje dobičke, se cene prevodov pogosto znižujejo. Vsaj v svetu, kako pa je pri nas? V prispevku bom predstavila aktivnosti, povezane z Belo knjigo o prevajanju, ki nastaja v koordinaciji DSKP, pri njeni pripravi pa sodelujejo vsa slovenska prevajalska društva in združenja ter fakultete in oddelki, kjer se prevajanje poučuje in je prvi dokument, ki skuša celostno osvetliti stanje prevajanja v Sloveniji. Zato ni nepomembno, kaj bomo vanjo zapisali, kje bodo glavni poudarki in kaj želimo z njo doseči.

Nadja Dobnik
Gospa Bovary v slovenščini - kako nam prevodoslovna teorija lahko pomaga vrednotiti prevode in presojati o njihovem zastaranju
Prispevek ima namen osvetliti vlogo prevodoslovne teorije in prevodoslovno utemeljene analize pri vrednotenju prevodov, zlasti pri primerjavi več prevodov istega literarnega dela. Pri vrednotenju in kritiki prevodov so lahko zaključki enostranski in zavajajoči, če ne temeljijo na dovolj celoviti jezikovnostilistični analizi, s tem pa ustvarjajo dvom v prevajalčevo kompetentnost in škodijo prevajalski stroki in praksi. Za primer dobre prakse, ko jezikovna in slogovna analiza ponudi argumente za presojanje dveh prevodov istega dela, bo prispevek med drugim izpostavil jezikovnostilistično primerjavo dveh slovenskih prevodov Flaubertove Madame Bovary.

Borut Kraševec
Prevod romana »Samostan« Zaharja Prilepina
V svojem prispevku bi predstavil precej različne prevodne probleme, s katerimi sem se srečeval pri tej knjigi, in sicer: prevajanje taboriščne leksike in urkovskega (kriminalnega) slenga, ki pri nas ne obstajata; prevajanje odlomkov, napisanih v cerkveni slovanščini; prevajanje skritih citatov; prevajanje sovjetskih kratic in skovank; prevajanje prevedljivih in neprevedljivih besednih iger; problem prevajanja grafičnih znakov, kadar sta pisavi izvirnika in ciljnega jezika različni (cirilica in latinica); prevajanje govorečih imen itn.

Michele Miha Obit
Zakaj slovenska in italijanska literatura nista več vzporedni
Leta 1997 je pri tržaški založbi Lint izšla zbirka esejev profesorja Mirana Košute pod naslovom Scritture parallele (Vzporedne pisave). Čeprav na kratko, je avtor že v prvem eseju obravnaval problematiko ‘prelivanja’ slovenske literature v italijanski jezik z odgovori na vprašanja: kdo prevaja, zakaj, koliko se prevaja v italijanščino? Obračun takrat ni bil negativen, vendar je bil vse manj kot navdušujoč. »V prihodnosti pa lahko nedvomno pričakujemo boljše stanje,« je takrat napisal prof. Košuta. Tista prihodnost je današnji čas. Danes lahko namreč rečemo, da je v Italiji vpogled v slovensko literaturo veliko bolj odprt in širok kot nekoč. To zanimanje se prepozna na raznih nivojih in omogoča, da prevedene knjige slovenskih pesnikov in pisateljev vse bolj pogosto najdejo pot do zahtevnega italijanskega bralca.

Ravel Kodrič
Pavle Merkù kot prevajalec Srečka Kosovela v italijanščino
Tržaški skladatelj in jezikoslovec Pavle Merkù je k prvi samostojni knjižni izdaji italijanskih prevodov pesmi Srečka Kosovela Poesie e integrali v prevodu Jolke Milič (Trst, založba L'Asterisco, 1971) prispeval manjši korpus petih sonetov. V prispevku podajam analizo njegovih prevodov in vpogled v ozadje družinskih in prijateljskih vezi, ki so mnogostransko nadarjenega umetnika in znanstvenika nagnile tudi k pesniškemu prevajanju.

Srečko Fišer
Trikrat Emily Dickinson
Lansko leto (2017) smo dobili v prevodu nov izbor poezije Emily Dickinson (Nada Grošelj, MK – Kondor); napovedana in delno že objavljena je izdaja njene zbrane poezije (Tadeja Spruk, Hiša poezije); od prej imamo izbor in prevod Marta Ogna (MK – Lirika, 1988). Trije prevodi pa tudi lok tridesetih let med njimi se zdijo dobra priložnost za vnovično premlevanje neodgovorljivega vprašanja: koliko teže naj ima pri prevodu poezije »informativna« in koliko »sugestivna« plat? S tem povezano, ali pravilo, ki ga vsebuje beseda »reglementiran« (jezik odpusti regljajočo terminologijo, nomen omen), zares določa poetološki status besedila ali je pretežno le pripomoček za klasifikacijo? Kaj eno ali drugo pomeni za prevajanje? In slednjič, koliko je pri prevajanju na delu tudi »časova« poetika, koliko le-ta določa prevajalčeve »osebne« preference?

Namita Subiotto
Krmar osmerca ali o verzu Rumena Leonidova v osrednjem ciklu zbirke Slepa nedelja
Osrednji cikel zbirke Slepa nedelja (Сляпа неделя, 2011) bolgarskega pesnika Rumena Leonidova, naslovljen Odpuščanja (Опрощения), vključuje deset pesmi, ki so zgrajene na metričnih zakonitostih, kar je v poeziji Leonidova izjema. Gre za trohejski osmerec, ki sem se ga trudila obdržati tudi v slovenskem prevodu (delno objavljenem v reviji Rp./Lirikon21 : revija za poezijo XXI. st., 2013/2014, letn. 9/10, ena pesem pa v zborniku Vilenica : avtorji nomadi = nomadic writers : križišča evropske literature = crossroads of European literature, 2012). V prispevku odstiram pomenske tančice izbrane metrične sheme.


Miran Košuta
Prešernov sonet Memento mori v italijanskih prevodnih variacijah
Prispevek ponuja primerjavo italijanskih prevodov Prešernovega soneta Memento mori, ki so jih objavili Luigi Salvini (1951), Bartolomeo Calvi (1959), Francesco Husu (1976) in Giorgio Depangher (1998), obelodanja njihove različne prevodne pristope in jim postavlja ob bok novo, knjižno še neobjavljeno poitalijanitev (2015).


Nada Grošelj
Slišal sem žerjava glas ali Slišal žerjava sem glas?
Reglementirana poezija postavlja prevajalca pred vrsto dilem, ki niso dokončno rešljive. Naj prevod sledi isti formi kot izvirnik in se zato pomensko včasih oddalji od njega? Ali pa naj bo vsebinsko čim točnejši in zato sestavljen v prozi? Če se prevajalec odloči za reglementiran prevod, ima spet več možnosti: poustvariti formo, ki jo je izbral pesnik, na primer prevesti italijanski sonet z italijanskim sonetom; delno prilagoditi formo, denimo tako, da pri prevajanju italijanskega soneta v angleščino uporabi shakespearjansko različico; povsem spremeniti formo, zato da pesem približa ciljnemu bralstvu in/ali uskladi dolžino verzov z njihovo vsebino v ciljnem jeziku. Ogledali si bomo nekaj prevodov poezije v slovenščino in angleščino in preučili, kakšne posledice lahko prinese bodisi spreminjanje bodisi ohranjanje izvirne forme.

Laura Repovš
Vprašanja metrike pri prevajanju poezije: beležke o špansko-slovenskem primeru
Prevajanje poezije, literarne zvrsti, ki jo še posebej zaznamuje forma, velja za enega najzahtevnejših prevajalskih izzivov. Prevajalca namreč vselej znova postavlja pred naslednje vprašanje: kako prevesti vez med pomensko in estetsko informacijo, ki ga vsako pesniško besedilo vzpostavlja na sebi lasten način? V pričujočem prispevku se bomo osredotočili na probleme prevajanja metričnih značilnosti španske poezije v slovenščino. V ta namen bomo pretresli nekaj ilustrativnih rešitev slovenskih prevajalcev moderne španske lirike in pokazali na nekatere temeljne probleme, kot so (ne)poznavanje specifičnega razvoja španske metrike v moderni poeziji in adaptacija španskega verzifikacijskega principa v slovenskega.
 

 

Pretekle vsebine

Nastavitve uporabe piškotkov

Spletno mesto uporablja pišotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o piškotkih ...

Spodaj so navedeni piškotki, pri katerih lahko upravljate z dovoljenji.

Dovoljenja uporabljenih piškotkov

Google Analytics
Statistika obiska strani