Srečala sem se z zanimivim jezikovnim vprašanjem: kako se pregiba avstralopitek: avstralopiteka (kot navajata SSKJ in SP) ali avstralopitka (kot je bolje godilo ušesom). Strokovnjaki na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU so vrhunsko obrazložili:

Sestavina -pitek v poimenovanju avstralopitek izvira iz grške oblike pithekos ‘opica’, v kateri ni polglasnika, ki bi v stranskih sklonih (avstralopiteka) in v izpeljankah (avstralopitekov ipd.) izpadel. Če se kak slovenski samostalnik (pisno) končuje na nenaglašeni -ek, to še ne pomeni, da se obnaša enako kot tisti v večinski skupini. V slovenščini imajo mnogi samostalniki priponsko obrazilo -ek ali -ček s polglasnikom, ki v stranskih sklonih (od rodilnika ednine naprej) praviloma izpade, npr. v besedah odlitek ali dobiček, pa še med temi se kdaj ohrani zaradi (lažje) izgovorljivosti, npr. v samostalniku Pavlek. Kdaj drugič pa je v samostalnikih v knjižnem jeziku -ek le konec besede, ne priponsko obrazilo, in e se potem izgovarja kot [e], ne kot polglasnik, zato se v stranskih sklonih ohranja, npr. v besedah biftek, burek, človek, pendrek, plejbek/playback in ramstek/rumpsteak, v rodilniku ednine bifteka, bureka itd. K tem besedam, skratka, spada tudi avstralopitek, v rodilniku ednine torej avstralopiteka: e se v knjižnem jeziku tudi v izpeljankah ohranja, ker ni polglasnik. (V nezbornih različkih slovenščine pa je lahko kdaj res tudi drugače, npr. človk ali rodilnik ednine biftka.)

Peter Weiss s sodelovanjem Marka Snoja in Helene Dobrovoljc


Peter, hvala lepa za tole izčrpno razlago. :)

Obvestilo: Vsebina je vidna le članom.

Vpišite uporabniško ime in geslo:

Če ste pozabili geslo, kliknite tukaj.

Postanite naš član: prijavnica