Lektorji migamo, zato se nas je kar nekaj udeležilo tudi pogovora o napakah v knjigah Pozor, na tej knjigi ne boste našli nobeno napako! – Razkrivanje ozadij takšnih in drugačnih napak v knjigah, ki je bil 25. septembra 2014 v Modrijanovi knjigarni v Ljubljani. Predvidevali smo namreč, da bo beseda nanesla tudi na lektoriranje in vlogo lektorjev.


Napovedana tema očitno ni pritegnila le nas, saj je bila knjigarna nabito polna. Razprava je trajala dobro uro in pol, v glavnem pa so govorili gostje – moderator dr. Samo Rugelj, glavna urednica založbe Modrijan Bronislava Aubelj, prevajalka dr. Nada Grošelj in nekdanji urednik pri Cankarjevi založbi Zdravko Duša.

Moderator je svojim sogovornikom zastavil naslednja vprašanja, ki jih samo povzemamo:
− Kako v knjigah opazite/spremljate napake?
− Berete besedila v tiskani ali elektronski obliki?
− Kako bi primerjali proces »izdelave« knjige pred leti in zdaj? Kaj se je spremenilo, katere so prednosti in slabosti takratnih in zdajšnjih načinov/postopkov? Koliko časa je ta proces trajal pred leti in koliko danes?
− Katera računalniška orodja uporabljate pri svojem delu in kako jih ocenjujete?
− Kako do čim boljše knjige oz. kako izdati knjigo brez napak?
− Kaj menite o poskusih izdelave t. i. uredniških standardov za knjigo?
− Kaj naredi dobrega urednika oz. ali se uredniki učijo (tudi) na svojih napakah?

V prvih dveh tretjinah razprave se je pogovor vrtel v glavnem okoli prevajanja in urednikovanja − o tem je izčrpneje poročal novinar Igor Bratož v svojem članku v časopisu Delo, šele pozneje se je dotaknil tudi lektorjev in lektoriranja.


Urednica založbe Modrijan Bronislava Aubelj je bila do lektoriranja in lektorjev razmeroma kritična. Približno takole je rekla: »Včasih vzamem v roke knjigo, v kateri sta podpisana dva lektorja, pa je toliko napak, da ne moreš verjeti.« Posebej je omenila t. i. nepotrebno popravljanje (navedla je popravljanje sklopov s 'koli' iz skupaj v narazen in obratno in še nekaj podobnih primerov) ter izjavila, da »za literarna besedila lektorjev ne potrebuješ«. Vse to pa je postavila v širši okvir z izjavo: »Je pa res, da se danes z lekturo ukvarja že marsikdo.« Moderator Samo Rugelj je ob tem dodal, da po njegovih izkušnjah tudi lektorji med seboj marsikdaj niso soglasni glede določenih popravkov.

Svoj ceh bi najverjetneje vzel v bran kdo od navzočih lektorjev, pa je to storil kar eden izmed gostov, (zdaj že nekdanji) urednik Zdravko Duša. Ta je že pred tem na vprašanje, kako izdati knjigo brez napak, odgovoril, da je zelo pomembno, da ima založba pri »izdelavi« knjige ustaljen postopek, in da lektor mora biti vgrajen v ta proces. Na pripombo urednice Aubljeve o nepotrebnem popravljanju je odgovoril, da »dober lektor tega ne naredi« in da »interakcija med lektorjem in avtorjem ni slaba«, dodal pa je tudi, da si kot urednik ne more zamisliti, da bi sam reševal npr. vprašanja glede zapisa tujih zemljepisnih imen in podobnega. Za ilustracijo je potegnil iz torbe knjigo Izvir (Ayn Rand) in pripomnil, da je bil kot urednik navadno avtor kratkega besedila na zadnji strani platnic: »Čeprav gre za samo kakih 15 vrstic, so lektorice na založbi vedno našle še kaj, kar je bilo treba popraviti, pa se imam za razmeroma pismenega človeka.«
 

Mnenje prevajalke Nade Grošelj o lektoriranju je bilo nekje vmes: »Včasih so lektorski posegi zelo v redu, včasih pa se ti zdi, da hoče nekdo upravičiti, da je podpisan. So plusi in minusi. Dobro je, da besedilo še kdo pogleda, invazivni posegi pa niso dobrodošli.«

V pogovoru smo imeli priložnost slišati kar nekaj zabavnih anekdot iz uredniške in prevajalske prakse, v razpravi na koncu pa se je oglasila tudi naša društvena kolegica Nataša Detič in rekla med drugim tudi, da še tako dober lektor iz slabega besedila ne more narediti dobrega.

Zapisala Darinka Koderman Patačko.
 

Obvestilo: Vsebina je vidna le članom.

Vpišite uporabniško ime in geslo:

Če ste pozabili geslo, kliknite tukaj.

Postanite naš član: prijavnica