V tednih Knjigokupa Založbe Modrijan sva se s kolegico Božislavo Čož udeležili predavanja z obetavnim naslovom Trikotnik prevajalec–urednik–lektor. In res je bilo tako. V trikotniku, ki so ga sestavljali dr. Marija Zlatnar Moe, prevajalka in profesorica na oddelku za prevajalstvo FF v Ljubljani, urednik (in tudi prevajalec) Aleš Učakar in Aleksandra Kocmut, lektorica, pesnica in pisateljica, prevajalka, tudi avtorica lektorskega priročnika Pravipis – vse tri kote pa je povezovala Breda Biščak – se je pred občinstvom odvijalo glasno razmišljanje v obliki vprašanj, odgovorov, pomislekov …, povezanih z nastajanjem knjige; tokrat je bila v ospredju prevodna literatura. Čeprav je bila razprava sogovornikov zastavljena široko, smo se v njej prepoznali tudi lektorji in lektorice. Ta del razmišljanja bi ga strnila v tele točke:

– lektorjevo delo se ne more omejevati samo na popravljanje pravopisnih in slovničnih napak; če lektor opazi stvarno napako, naj jo popravi oziroma nanjo opozori urednika, prevajalca, avtorja;

  njegovo delo bo zares uspešno in tudi lažje, če bodo vsi udeleženci pripravljeni sodelovati in prisluhniti lektorjevim ugotovitvam in nasvetom;

  če se zgodi, da zaradi različnih okoliščin (časovna stiska, izpuščanje posameznih opravil, finančne težave, strokovno neusposobljeni prevajalci) bralci dobijo slab izdelek, je za to pogosto kriv lektor (»dežurni krivec«);

krivcev pa je veliko več. Za slabo knjigo je najbolj odgovorna založba, posebno kadar preskakuje korake, ki jih je treba narediti pri vsaki knjigi.

 In če ostanem samo pri našem, lektorskem delu, potem bi vsi lahko prikimali sklepu, da je ob dobrem delu in sodelovanju, ki se začne z dobro pripravljenim rokopisom (prevodom, izvirnim delom), lektorski poseg manj naporen, a vendarle prispeva h končni perfektnosti knjige.

Na koncu »trikotnikovanja« nas je pobožala ugotovitev Kocmutove, čeprav je bila izrečena zgolj za žanrsko literaturo. Takole je rekla: »Če danes vzameš v roke kakšen roman Victorie Holt ali Heinza Konsalika, ki je izšel v sedemdesetih ali osemdesetih letih 20. stoletja, si kar malo zaprepaden nad slabim lektoriranjem. Ravno obratno pa te pri knjigah, ki izhajajo danes, neprijetno presenetijo slabi, leseni prevodi. Lektorji še vedno dobro opravljajo svoje delo /podčrtala T. S./, manjka nam klene slovenščine.«

To pa je samo potrditev prizadevanj, da bi vse dobro, kar nastaja pri našem lektorskem delu, posredovali naprej. In prav to poskušamo delati: z iskanjem dobrih predavateljev, jezikovnimi pogovori, lektorskimi delavnicami,  s sodelovanjem z Inštitutom za slovenski jezik Frana Ramovša ...  Seveda to ne pomeni, da smo izčrpali vse možnosti. Izzivov je še veliko.

Tončka Stanonik

Obvestilo: Vsebina je vidna le članom.

Vpišite uporabniško ime in geslo:

Če ste pozabili geslo, kliknite tukaj.

Postanite naš član: prijavnica