10. 3. 2010

Na istem bregu

Na istem bregu

Dušanka Zabukovec, rojena Ljubljančanka, diplomirala iz angleškega in francoskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, se izpopolnjevala v Veliki Britaniji in ZDA; zaključila je magistrski študij iz angleške književnosti. Dodatno je študirala italijanščino. Zaposlena je na RTV Slovenija (prej RTV Ljubljana), najprej kot redaktorica, pozneje prevajalka in od leta 1994 vodja oddelka za prevajanje in lektoriranje TV Slovenija. Gostujoča predavateljica na Oddelku za prevajanje Filozofske fakultete v Ljubljani, na univerzi v italijanski Gorici in v Izobraževalnem središču RTV Slovenija. Dolgoletna članica Društva slovenskih književnih prevajalcev, dva mandata tudi predsednica Društva (1998–2002). Dobitnica letne nagrade TV Ljubljana za posebne dosežke pri prevajanju za sinhronizacijo risank (1985) in mednarodnega Andersenovega častnega priznanja IBBY za prevod mladinskega romana Meinderta de Jonga Kolo na šolski strehi (2000). Prevaja leposlovje in poezijo, strokovna besedila s področja literarne teorije, drame, filme, glasbene in kulturno-umetniške televizijske oddaje iz angleškega, francoskega, italijanskega, hrvaškega in srbskega jezika v slovenščino in iz slovenskega jezika v angleščino. Piše literarne portrete za Radio Slovenija, prispevke in ocene za časopise in literarne revije.

 I. Prevajanje in lektoriranje

Prevajanje in lektoriranje sta resna poklica, ki najprej zahtevata strokovno podkovanost in šele potem, v nadgradnji, ustvarjalno iskrico. O tistih, ki se tega dela lotijo z mislijo na hiter in lahek zaslužek, se ne splača resno govoriti, čeprav so se zadnje čase žal nezaslišano namnožili in predvsem poklicnim prevajalcem krnijo ugled in dvigajo pritisk. Recimo raje, da morata prevajalec in lektor drug za drugega verjeti, da vesta, kaj počneta, sicer se lektoriranje spremeni v slovnično pometanje, lahko tudi v globoko oranje in brananje po prevodu, ki si tega imena ne zasluži. Dober prevajalec torej ve, kaj dela, pozna jezik, iz katerega prevaja, in njegovo kulturo. Zelo dobro pozna tudi svoj jezik in kulturo, kajti prevajanje ni prestavljanje besed, temveč umeščanje tujejezičnega besedila v ciljno kulturo. Umetnostna besedila seveda niso vedno zlikana, tu in tam štrli ven neravnina ali grobost, ki se v prevodu ne sme ukloniti prevročemu likalniku. Tu naletimo na pojma "potujevalni" in "podomačitveni" prevod, s katerima se prevodoslovci ukvarjajo že stoletja, pa še vedno niso našli za vse primere veljavnega odgovora, kateri je primernejši. Tudi dober lektor ve, kaj dela: slovenščino mora poznati do obisti, biti mora zelo razgledan, kulturološko in jezikovno prožen in domiseln, nadaljnje zahteve pa sodijo na področja specifičnih besedil. Predvsem pa se morata tako prevajalec kot lektor zavedati, da je njun skupni končni cilj jezikovno pravilno, lepo zveneče (tudi za gledalca, ki -- čeprav na tihem -- in ne le za poslušalca), pomensko pravilno in slogovno primerno besedilo, zato morata sodelovati, se tako rekoč "postaviti na isti breg".

Prevajalec in lektor

Če pomislimo na metaforo, da je tujejezično umetnostno besedilo reka, ki jo usmerja prevajalec, njegovo delo pa potem prečisti lektor, je najbolje, da sodelavca z istim ciljem -- dobrim prevodom -- stojita na istem bregu. Pogosto slišimo, da so slovenisti na enem, vsi drugi -isti (germanisti, romanisti, slavisti in tako naprej) pa na drugem. Tako pogosto, da je ta trditev postala že kultna, in kot velja pri drugih "kultnih" zadevah, marsikdaj krivična in napačna. Idealno je, če sta tako prevajalec kot "njegov" lektor strokovno dobro podkovana in izkušena, si medsebojno zaupata in želita razumno sodelovati. Seveda pa so take idealne kombinacije prej redkost kot pravilo. Srečamo lahko vse kaj drugega: - Neizkušenega prevajalca in izkušenega lektorja: v tem primeru (1) si prevajalec lahko pusti kaj dopovedati ali pa ne; (2) lektor preorje slab prevod kot tank in prevajalca spravi v popoln obup; (3) lektor preorje slab prevod kot tank, prevajalec pa vzvišeno zamahne z roko in popravkov ne upošteva; (4) lektor v obupu nad slabim prevodom zamahne z roko in postavi samo ločila. - Izkušenega prevajalca in neizkušenega lektorja: v tem primeru ni težav, ker lektor nima pravega dela. Najpametneje je, če prevajalcu zaupa in se ne vtika po nepotrebnem. - Neizkušenega prevajalca in neizkušenega lektorja: v takem primeru dobimo zmazke, kakršne prodajajo nekatere manjše slovenske založbe (npr. Učila, Miš). Če ima prste zraven še nezainteresiran urednik, je kombinacija katastrofalna. Največkrat sta tako prevajalec kot lektor solidno strokovno podkovana, a vsi smo le ljudje in vsakomur se lahko prikrade trenutek nepozornosti -- in že je tu napača ali nafaka. Kadar lektor nečesa v prevedenem besedilu ne razume, to največkrat pomeni, da ni dovolj jasno oblikovano in je treba odlomek preveriti v izvirniku ter popraviti nejasnost. V tem primeru lektor prepreči prevajalčeve nerodnosti in spodrsljaje in mu mora prevajalec biti hvaležen. Poznamo tudi lektorje, ki se ne morejo upreti čaru rdečega svinčnika in spreminjajo, npr., toda v ampak in podobne neumnosti. Razumen prevajalec take popravke preskoči in lektorju umirjeno pove, česa ne bo upošteval. Če sta oba odprta in pripravljena sodelovati, je tak dogovor najboljša pot do sožitja. Poznamo tudi prevajalce, ki vsak lektorski popravek vzamejo za osebno žalitev in ga niso pripravljeni sprejeti. Poklicni prevajalec si tega ne more in ne sme privoščiti -- ali pa ni poklicni prevajalec. Največkrat gre za slabo podkovane in neizkušene prevajalce, ki se ne zavedajo pomanjkljivosti svojega znanja. Če ne poseže vmes odločen in izkušen urednik, je končni rezultat porazen.

Prevajalec in lektor na televiziji

 Vse, kar sem omenila, velja tako za književnost kot za televizijski zaslon (v kinematografih so lektorji še nerazvita vrsta). Dodatni zapleti so posledica slike in govora, ki izdajalsko pokažeta pomanjkljivosti besedila tudi tam, kjer jih na papirju ne bi opazili. Književni prevod v tem pogledu spominja na sinhronizirano oddajo: prevedeno besedilo zakrije izvirnik in pomanjkljivosti opazimo le s primerjanjem obeh besedil. Lektoriranje prevodov za televizijo je izjemno zahtevno in težavno, ker lektor skoraj nikoli ne vidi posnetka, temveč popravlja prevod "na suho". Tudi tu veljajo primeri kombinacij, ki sem jih že omenila: izkušen prevajalec in izkušen lektor; izkušen prevajalec in neizkušen lektor; neizkušen prevajalec in izkušen lektor; neizkušen prevajalec in neizkušen lektor. Tudi posledice so enake kot pri književnih besedilih. Na televiziji je skoraj pravilo, da morajo biti lektorji zelo dobro podkovani in izkušeni (ne nujno tudi usmiljeni), še zlasti v informativnem programu. Delo tam poteka pod hudim časovnim pritiskom, ki ga prenesejo le živci mladih prevajalcev, ti pa so nujno premalo izkušeni in potrebujejo pomoč strogih lektorjev. Isti lektor pregleda tako novinarska besedila kot napise na zaslonu in prevedene podnapise, zato najlaže poenoti slog in opazi spodrsljaje ali nedoslednosti. Tak lektor je za neizkušenega prevajalca odlična, pa tudi trda šola. Neizprosna: treba je upoštevati popravke, ker ni časa za parlamentiranje in barantanje. Vsaka napaka namreč lahko povzroči viharne odzive (največkrat) politikov, ki se jim vsekakor želimo izogniti. Informativnemu dnevnemu programu rečemo tudi "kratkostezni" program. V primerjavi z njim so oddaje in filmi, ki jih prevajamo za poznejše predvajanje (najmanj dva tedna pozneje), "dolgostezni" program. Časovna stiska je pri njem manjša in tudi lektorji niso tako nepopustljivi, da ne bi sprejeli možnosti dogovora s prevajalci, še zlasti zato, ker so tudi prevajalci takega sporeda bolj izkušeni in imajo več časa za likanje prevodov. Največkrat se izoblikujejo stalni pari lektorjev in prevajalcev, ki se dobro ujamejo in zlahka sodelujejo. Izkušeni lektorji utegnejo pomagati neizkušenim prevajalcem z dragocenimi jezikovnimi nasveti, veliko pa se da naučiti iz popravkov samih: pameten prevajalec si poskuša napake zapomniti in jih ne ponavlja. Je lektor na televiziji nebodigatreba? Nasprotno: lektor je zadnja kontrola, ki prevajalca še lahko opozori na možne spodrsljaje, torej je kvečjemu dobrodošel. Seveda pa prevajalci začetniki ne delajo povsem samostojno, temveč njihov izdelek pregleda izkušen in dobro podkovan prevajalec ob posnetku, da je jasno, ali se prevod ujema s sliko ali ne. Lektor v tem primeru dobi v roke že popravljen prevod in ga le še "zlika". Poudariti moram, da pri današnjih možnostih študija in jezikovnega izpopolnjevanja od novih prevajalcev in lektorjev pričakujemo dobro strokovno podkovanost. Delo na televiziji prinese izkušenost, ki je nadgradnja poklicnega znanja in ne osnovna stopnja izobraževanja, torej znanje za posebne namene -- prevajanje za podnapise in sinhronizacijo.

Znanja in spretnosti televizijskega lektorja

Tako kot je treba preskusiti vsakega novega, neizkušenega prevajalca, tudi neizoblikovan lektor potrebuje obdobje uvajanja pod vodstvom izkušenega lektorja, ki ve, na kaj je treba paziti pri tako specializiranem besedilu, kot so prevodi filmov in oddaj. Osnovni pogoj za dobrega lektorja je od samega začetka temeljito poznavanje slovenskega pravopisa in tudi najnovejših slovničnih zapovedi. Diploma slovenističnega oddelka na filozofski fakulteti žal ni vedno zagotovilo poglobljenega slovničnega znanja. Če ga študent ne pridobi med študijem, ga je prisiljen poglabljati in širiti med delom, kajti brez tega osnovnega pogoja ne gre. Marsikdaj slišimo (predvsem od televizijskega vodstva, verjetno v vseh televizijskih hišah), da bi moral vsak prevajalec tako temeljito obvladati slovenščino, kot bi bila slovenistika njegova študijska smer. Največkrat študentje izberejo študij več jezikov (najmanj dva) in ne utegnejo zraven študirati še slavistike, torej so največkrat (boljši ali slabši) praktiki in ne teoretični poznavalci slovenščine. Na Prevajalskem oddelku Filozofske fakultete v Ljubljani sicer predavajo tudi slovenščino, kar pa študentom ne da in tudi ne more dati slavistiki primerljivega znanja o slovenščini. Zato prevajalci potrebujemo lektorje, predvsem kot jezikovne svetovalce in manj kot šolske popravljavce ločil in slovničnih napak. Poleg osnovnega pogoja -- temeljitega poznavanja slovenščine -- lektor potrebuje tudi široko razgledanost. Ponekod -- na primer v informativnem programu -- je težišče na političnem dogajanju v sedanjosti in preteklosti, drugod pa je področje poglobljenega poznavanja prilagojeno področju, o katerem govorijo prevedene oddaje (izobraževalne, mladinske, glasbene, razvedrilne, kulturno-umetniške idr.). Strokovna terminologija s posameznih področij ni stvar lektorjev, temveč avtorjev in prevajalcev: ne bi se smelo dogajati, da bi lektor brskal po leksikonih in iskal slovenske strokovne izraze kot prevode tujih besed, ki jih ni v besedilu. Prevajalčeva (in ne lektorjeva) naloga je, da strokovne izraze preveri: marsikdaj pride do hude krvi, ker lektorju (in še večkrat prevajalcu) uveljavljeni ali sprejeti izrazi z določenega področja ne ugajajo, vendar nima pravice posegati v strokovno terminologijo. To seveda ne velja za tujke: tu se držimo pravila, da mora besedilo razumete imaginarni "povprečni gledalec", torej ne sme biti zabeljeno s prevelikim številom tujk. Kaj pomeni "preveliko število", je prepuščeno skupni presoji prevajalca in lektorja. Seveda lektor ne sodeluje le s prevajalci, temveč tudi z avtorji televizijskih besedil (scenaristi, novinarji, avtorji vseh mogočih besedil). Po izkušnjah sodeč, je sodelovanje med njimi napornejše in pogosto manj uspešno. Avtorji so praviloma prepričani o pravilnosti svoje presoje in še bolj o svojem znanju in zelo težko jih je prepričati, da se morda motijo. V takih primerih ima izkušen lektor ugodnejši položaj. Lektorirati je mogoče le zapisano besedilo; lektorski popravki v njem ostanejo le takrat, kadar je namenjeno branju in ne improviziranemu govoru. Televizijski voditelji pogosto berejo besedilo z "bobna" (po domače "trotlbobna"), torej upoštevajo zlikano, lektorirano besedilo, čeprav na prvi pogled govorijo na pamet. Voditelji javnih prireditev pa so seveda prepuščeni svojemu jezikovnemu znanju in izurjenosti, zato morajo pred nastopanjem v šolo kultiviranega govora, tudi na televiziji in ne le na radiu. Učitelji zborne izreke jim pomagajo tudi po koncu šolanja -- z nasveti, opozorili, pa tudi s pohvalami. Ure lepega govora imajo tudi športni komentatorji; novinarji imajo celo lektorico, ki jih spremlja pri branju spremnega besedila prispevkov o športnih dogodkih in jih popravlja celo ned snemanjem. Nekaj od vsega tega se na srečo prej ali slej prime vsakega javnega govorca.

Sprejemljivi in dopustni lektorski posegi

Poudariti moram, da je pri televiziji v ospredju slika, besedilo pa je tako rekoč "glasbena spremljava". Zato mora biti besedilo prilagojeno sliki in ne obratno. Do najopaznejšega razkoraka med izvirnikom (sliko in besedilom) in prevodom lahko pride zato, ker lektor besedila ne bere ob spremljavi slike, temveč na papirju ali monitorju, torej ne pozna dogajanja, ki ga besedilo spremlja. Zato se mora zanesti na prevajalčevo tolmačenje pomena: ob vsebinskih nejasnostih se lahko s prevajalcem pogovori, lahko pa zraven spornega besedila napiše svojo opombo in predlaga rešitev. Težave lahko nastanejo tudi zaradi priredbe v podnapise. Prevajalec izvirno besedilo krči (ne krajša ali črta!) tako, da ostane pomensko čim bolj neokrnjeno. Vsak podnapis mora vsebovati pomensko celoto, tako da gledalec lahko sledi dogajanju, čeprav ne more obračati listov (kot v knjigi) ali vrteti posnetka nazaj (kot videokasete ali devedeje). Tako prevajalci kot lektorji poznajo osnovna pravila oblikovanja podnapisov: lektor nima pravice samostojno oblikovno spreminjati že prirejenega besedila, čeprav ima vtis, da bi bila njegova rešitev boljša; lahko pa se posvetuje s prevajalcem. Najspornejši so lektorski posegi v jezikovne nivoje. Jezik mora biti prilagojen času, v katerem se odvija dogajanje, nikakor pa ga ne smemo prilagajati sedanjemu trenutku in še manj specifičnemu žargonu ali narečju. Današnji ljubljanski dijaški žargon (npr. spelji se, pa že) v glasbeni reviji iz 30. let nima kaj iskati, prav tako ne slovenska narečja pri prevajanju tujih (npr. črnskega iz ZDA ali cockneyja iz VB). Uporaba imen znanih Slovencev kot nadomestek za tuje znane osebnosti je vprašljivo početje: kdor bi si drznil Oprah prevesti z Mišo Molk, bi izbral zelo slabo rešitev. Bolje je prevajati opisno ali poiskati kak drug način hitre razlage, izvirno ime pa pustimo le v primerih, ko je oseba slavna tudi pri nas. Vztrajanje pri knjižni slovenščini je sicer lahko moteče, ne smemo pa pozabiti, da televizijo gledajo po vsej Sloveniji in moramo torej tudi v prevodih uporabljati jezik, ki ga razumejo povsod pri nas. Narečne posebnosti niso primerne za televizijo, zlasti zato, ker pri gledalcih lahko povzročijo užaljenost. Je pa res, da je tisto, kar je na zaslonih prevedeno v podnapise, pogovorni in ne akademski jezik (razen v kulturnih dokumentarcih in specifičnih oddajah), torej mora biti tudi jezik podnapisov pogovorni. Včasih je krožila krilatica, da slovenščina ne pozna pogovornega jezika, kar je seveda neumnost, ker se vendar pogovarjamo. Samo znati je treba to preliti v podnapise. Večkrat je zapis posameznih besed stvar dogovora v posamezni televizijski hiši, in to ravno zaradi pogovornosti jezika (npr. živjo). To nikakor ne velja za "polovično" vikanje, ki ni drugega kot potuha neznanju slovnice, in podobne (največkrat novinarske) razvade. Slovenščina je izjemno bogat in prožen jezik, a če hočemo v prevodih to izkoristiti, jo moramo uporabljati z občutkom, darom in naklonjenostjo.

II. Ciljno usmerjeno prevajanje za film in televizijo

Tisto, kar je zapisano na televizijskem ali filmskem zaslonu, naj bi bilo podobno resničnosti, ne pa povsem resnično. Zato si tudi pri prevajanju lahko privoščimo vse mogoče jezikovne trike in zvijače, vendar moramo pri tem upoštevati, kaj vse vpliva na dojemanje umetnostnega besedila v ciljnem jeziku. Ključna beseda pri prevajanju je namreč cilj, po Vermeerju skopos. Tu ne gre za odločanje, ali naj prevajalec približa prejemnika tujosti izvirnika ali podomači izvirnik, da mu bo razumljiv. Cilj prevoda je, da ga prejemnik razume, zato ne gre drugače, kot da mu izvirnik približamo, ga podomačimo in naredimo razumljivega. Televizija s svojimi sporedi sodi v popularno kulturo, ki med znanstveniki nikdar ni bila na vrhu seznama priljubljenih raziskovalnih tem. Razmere se zaradi razširjenosti popularne kulture in njenega vpliva na družbo počasi spreminjajo, medtem pa so se pravila podnaslovnega prevajanje že temeljito ustalila. Televizija je, čeprav to morda zveni paradoksalno, konservativen medij, morda predvsem zato, ker gledalci od nje pričakujejo tisto, česar so vajeni. Tudi podnaslavljanje uravnavajo pravila in navade, ki se kljub novim tehnološkim dosežkom v tem mediju praktično ne spreminjajo. Največja spremenljivka je jezik, ki je zaradi medijske povezanosti vedno bolj dostopen vsem, in to v vseh narečnih, žargonskih, slengovskih in posebnih oblikah, lahko bi rekli "v vseh barvah in pasmah". Lep primer tega, kako močno je prevod zaznamovan s kulturo, v kateri nastaja, so besedne igre, v katerih se prepletata formalna podobnost in semantična različnost. Za razumevanje besednih iger potrebujemo določeno predznanje. Prevajalčeva odločitev je, ali bo poskusil besedno igro poustvariti v prevodu, jo na istem mestu ali kje drugje v besedilu nadomestil z drugačnim jezikovnim sredstvom ali pa besedno igro preprosto spustil. Izbira seveda ni preprosta, ker nanjo ne vplivata le prevajalčevo jezikovno znanje in ustvarjalna zmožnost, temveč tudi značilnosti ciljne kulture. Posledice vsakokratne izbire dokazujejo, da prevajalec praktično na novo piše besedilo za svoje gledalce in ga sproti prilagaja njihovemu pričakovanemu dojemanju. Meja med funkcionalnostjo in nefunkcionalnostjo prevoda pa je zelo tenka, uspeh je tako izmuzljiv , da se marsikateri prevajalec filmov in televizijskih oddaj počuti kot vrvohodec nad prepadom. Posledice nefunkcionalnega prevoda v tem primeru niso tako drastične kot pri padcu z vrvi in še manj smrtonosne, vsekakor pa prevod oddaje ali filma lahko naredi dolgočasen, pust zmazek. Na televiziji se morda še najbolje obnese prevajanje, katerega merilo so prevajalčevo jezikovno znanje, okretnost, umetniška žilica, izkušnje in njegovo lastno dojemanje, ne da bi se pretirano poglabljali v jezikovne in prevodne teorije.

Oblikovanje besedila v podnapise

 Med gledanjem televizije redkokdaj pomislimo na to, da prevajanje tako sinhroniziranih kot podnaslovljenih oddaj spremljajo hude omejitve, ki jih vsiljujeta tehnologija in človekova bralna zmožnost. Pri sinhronizaciji so največja ovira razlike -- preprosto povedano -- pri odpiranju ust govorcev različnih jezikov. Postopek polaganja vnaprej pripravljenega dobesednega prevoda je dolgotrajen, pri celovečernem filmu traja približno mesec dni, in pri njem sodeluje velika ekipa, od režiserja prek igralcev do zvokovnih mojstrov. Cena je temu primerna, petnajstkrat tolikšna kot pri podnaslavljanju, zato predvsem filme sinhronizirajo le za večje trge. Tako se torej držimo podnaslavljanja, ki pa seveda zahteva priredbo besedila -- krajšanje, urejanje, poenostavljanje. Dirk Delabastita, na primer, je v svoji razpravi Prevod in množična komunikacija zastavil vprašanje, ali je podnaslavljanje sploh pravo prevajanje. Tehnične omejitve zahtevajo tolikšno krčenje izvirnika, da je učinek prevoda v veliki meri odvisen od priredbe. Vendar je tako mnenje le preveč pristransko. Odstotka krčenja besedila se ne da določiti na splošno in povprek, temveč je odvisen od posameznega besedila, hitrosti govora, števila sočasnih govorcev, montažnih rezov (t.j. povezanosti prizorov). Odločitve prevajalca so vsakokrat specifične in odvisne od vsebine in gostote govorjenega besedila, vsekakor pa so tudi subjektivne. Vsako prevajanje je namreč niz prevajalčevih osebnih odločitev, ki so odvisne od prevajalčevega umetniškega daru in razumevanja izvirnega besedila. Pri podnaslavljanju mora prevajalec upoštevati ne le besedilne (kvalitativne), temveč tudi formalne (kvantitativne) omejitve: prostor (vsaj podnapis ima lahko največ dve vrstici, vsaka ima največ 35 znakov) in čas (od 1,5 sekunde za eno besedo do 6 sekund za dve polni vrstici). Najnovejše raziskave dokazujejo, da mlajši bralci načelno berejo hitreje, vendar je treba pri televiziji upoštevati tako rekoč neobstoječega povprečnega gledalca oz. bralca, ki ima v več kot polovici primerov težave z vidom in torej bere teže in počasneje. Prevajalčeva naloga je torej neverjetno težka: ob vseh omejitvah mora v tistih največ sedmih sekundah postaviti na zaslon besedilo, ki je po smislu enakovredno izvirniku, čeprav ga je prej trikrat obrnil na glavo, spremenil, preuredil in priredil. Še huje, po zaslonu se ne da listati kot po knjigi -- čeprav videokasete in devedeji omogočajo nekaj skoraj enakovrednega -- in tudi prevajalčevih opomb ni mogoče dodati "pod črto". Črt na zaslonu je le 625 in pod spodnjo ni več ničesar, tudi prevajalčeve opombe ne. Zato mora prevajalec pri prirejanju izvirnika posvetiti posebno pozornost jasnosti in razumljivosti vsakega posameznega podnapisa. Na srečo ga pri zapletenejših besedili rešuje zavest, da prevaja za zahtevnejše gledalce, ki ne pričakujejo, da bo zapleten izvirnik pretirano poenostavil.

Krčenje ali krnjenje besedila v podnapisih

Teoretik in prevajalec Henrik Gottlieb je pisal o Podnaslavljanju - novi univerzitetni disciplini in na podlagi svojih izkušenj naštel deset strategij, ki jih prevajalci uporabljajo pri svojem delu. Eno od njih -- krčenje -- je videl kot bistvo podnaslovnega prevajanja, ki tudi največkrat pripelje do jezikovnega in slogovnega krnjenja. Gottliebove kategorije dajejo vtis, da gre za znanstveno dokazane, preverljive, jasne kategorije, v resnici pa se prekrivajo, dopolnjujejo in so odvisne od subjektivne presoje prevajalca. Lahko so le zanimiva podlaga za ocenjevanje prenašanja in izgubljanja pomena pri podnaslovnem prevajanju, nikakor pa ne predpisane tehnike, ki samodejno pripeljejo do zaželenega rezultata. Če naj bi prevod na zaslonu dosegel ciljnega gledalca, mora biti tudi neločljivo povezan s ciljnim jezikom. Prav to je poudarjal prevodoslovec Gideon Toury pri svojem opisnem preučevanju prevajanja. Pisal je tudi o normativih, ne le pri strokovni obdelavi prevajalskega postopka, temveč tudi pri obravnavi prejemnikov -- gledalcev. Televizijski prevajalec mora upoštevati družbeno sprejemljivo besedišče, način izražanja in vedenja, ki vplivajo na zmožnost gledalcev za sprejemanje besedila. Pri presajanju izvirnika v ciljno kulturo ga torej poleg prostorskih in časovnih omejujejo tudi družbeni normativi; doseči mora kompromis med skrajnima točkama, izvirnikom in prevodom. Jezik razumemo kot približek misli skozi simbolno manipulacijo. Sodobni teoretiki se bolj posvečajo funkcionalnosti in učinkovitosti v prevajanju, kajti formalna enakovrednost prevoda izvirniku ne upošteva odnosov med besedilnimi nivoji in njegove komunikacijske vrednosti. Čeprav določeno besedilo morda ni formalno prevedljivo na jezikovni ravni, je največkrat prevedljivo na funkcionalni ravni, če upošteva kulturne značilnosti. Lahko bi torej govorili o jezikovni, ne pa tudi kulturni neprevedljivosti nekega besedila.

Dušanka Zabukovec

 

Pretekle vsebine

Nastavitve uporabe piškotkov

Spletno mesto uporablja pišotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o piškotkih ...

Spodaj so navedeni piškotki, pri katerih lahko upravljate z dovoljenji.

Dovoljenja uporabljenih piškotkov


Google Analytics
Statistika obiska strani