10. 2. 2010

Lektor, bodi tenkočuten in nepristranski!

Lektor, bodi tenkočuten in nepristranski!

Nives Vidrih je najboljših prevajalk iz češčine in slovaščine pri nas. Prevaja že več kot 20 let, nekaj let pa je živela v Pragi kot lektorica za slovenščino na tamkajšnji univerzi. Slovensko literaturo je obogatila s prevodi Havla, Šotole, Hrabala, Klime in drugih. Prevaja tudi za literarne revije, pripravlja radijske oddaje o čeških pisateljih, sodeluje na okroglih mizah, piše literarno kritiko.

K temu mojemu tekstu o odnosih med prevajalcem in njegovim lektorjem, o lektorjevih posegih v prevod, o njegovih kompetencah in prekoračenih pristojnostih me je spodbudil, priznam, čisto konkreten dogodek – lani je neka nadebudna mlada lektorica skušala precej zmasakrirati moj leposlovni prevod.

Funkcioniram v obeh vlogah, sem prevajalka in lektorica, dolga leta je bilo lektoriranje moja uradna zaposlitev. V bistvu lahko rečem, da približno trideset let in prevajam in lektoriram. Ko pa nastopam v vlogi prevajalke, želim, da moj tekst še kdo prebere in popravi oz. me opozori na šlamparije, tipkarske napake, okorne prevode – kajti kot prevajalka do opravljenega prevoda nimam zadostne distance, da bi vse slabosti videla takoj. Seveda pa vem, da s tem postavljam svoje lektorje v nehvaležen položaj, ker jih v bistvu preverjam, njihova avreola nezmotljivosti je ves čas na preizkušnji oz., preprosto povedano, natančno vem, kaj od popravljenega je bilo nujno, kar pa je lektoričina zasebna fora. Ali kaj počne iz nekakšnega strahospoštovanja do kvazijezikoslovnih avtoritet.

Tenkočuten in nepristranski lektor

Delo lektorja je v bistvu še toliko bolj zahtevno pri lektoriranju dovolj jezikovno kultiviranega teksta, za kar, upam, v večini primerov pri prevajalcih umetniških besedil gre, ko ni potrebno popravljanje osnovnih in nespornih pravopisnih in slovničnih napak, ampak bolj za prefinjene nianse, pri tem bi lektor moral imeti zelo izostren, tankočuten odnos do jezika – a ga marsikateri nima. In za mlade, ne še dovolj izkušene lektorice je po svoje razumljivo, da jim manjka prakse in s tem nekakšne lektorske samozavesti – in potem streljajo kozle. Lektor bi moral imeti v sebi posebno tankočutnost in pronicljivost, da bi ločil med osebnim okusom in jezikovno normo, da bi se čim bolj izognil subjektivnemu pogledu na tekst in skušal biti čim bolj nepristranski, kar je zelo težko, to vam lahko potrdim iz lastnih izkušenj – skušnjave za lektorja so zelo velike, da ne popravi nečesa, ker njemu osebno ni všeč, ker se mu ne zdi dobro. Občutek imam, da ima skoraj vsak lektor kakšne svoje štose, posebnosti pri popravljanju. To je zelo človeško. Iz tega pa spet izhaja, da bi moral znati lektor, če avtor/prevajalec od njega to zahteva, utemeljiti vsak popravek. Mislim, da bi v primeru nestrinjanja to morala biti pravica avtorja/prevajalca. Lektor nima pravice popravljati izrazov, ki jih Slovenski pravopis dopušča, ravno to je najbolj sporno.

Po mojem bi mladi lektorji potrebovali mentorja, ki bi jih ob konkretnem tekstu uvajal v delo. Kot sem zvedela, študijski program na slovenistiki ne posveča veliko časa lektoriranju (ko sem sama študirala, tega sploh ni bilo), tako da so lektorji verjetno na začetku svoje poti precej prepuščeni samim sebi in nebogljeni. In po mojem bi lahko bili mladi lektorji tudi hvaležni starejšim kolegom za nasvete. Priznam, tudi sama sem v začetku svoje lektorske kariere počela neumnosti in me je še danes sram, če se spomnim na to. Hkrati pa se mi je lani pri omenjenem prevodu zgodilo, da mlada urednica ni želela, da komuniciram s svojo mlado lektorico, čeprav je smiselno edino sodelovanje. In kadar sem sodelovala z lektorico, ni bilo problemov, izmenjali sva mnenja in se uskladili. Sodelovanje je potrebno tudi, kadar ne gre za dve slovenistki – saj moramo izhajati iz dejstva, da so prevajalci jezikoslovno izobraženi ljudje, ne pa nekakšni analfabeti. 

Psihološki profil lektorice

 Včasih se mi zdi, da bi lahko izdelala psihološki profil lektorice iz njenih popravkov v besedilu (izraz psihološki profil lektorice bo mogoče užalil samo tiste moje kolegice, ki ne znajo z distanco in humorjem pogledati na svoje delo in postopke). Z leti sem opazila, da očitno nekatere (ne dobre) lektorice (govorim o ženskem spolu, ker sem imela največ opraviti z lektoricami) menijo, da svojega dela ne opravijo dobro, če ni na vsaki strani toliko in toliko popravkov, s popravki dokazujejo opravljeno delo, dokazujejo svojo prizadevnost. Vsem pa nam je kristalno jasno, da se da popraviti vsak tekst, in to tudi zelo, zelo, če želite – lektorica si lahko da duška s spreminjanjem besednega reda ali z variiranjem sinonimov. Vem za primere, ko je lektorica dobila že lektoriran tekst, a tega ni vedela, in je morala vestno »opraviti« svoje delo s tem, da je tudi sama isti tekst še veliko popravila.

Po svojih izkušnjah bi lahko lektorice razdelila v tri kategorije, gre za tri različne profile:

 1. Ena skrajnost so vsevedne lektorice, ki vehementno in nonšalantno na veliko popravljajo tekst, če je treba ali ne, ki so neomajno prepričane v svoj prav in pogosto brez občutka za slog besedila in njegove finese, vrhunec dosežejo s tem, pa nekaj, kar je prav, popravijo na narobe – meni se je to že večkrat zgodilo – in npr. tudi črtajo besede, ki jih ne razumejo, ne da bi jih preverile v SSKJ ali SP. Take lektorice so škodljive.

 2. Druga skrajnost so pretirano spoštljive in ponižne lektorice, ki si zaradi avtorjevega/prevajalčevega ugleda ne upajo skoraj nič popraviti in tudi s tem zagrešijo napako oz. slabo opravijo svoje delo. Te so sicer po mojih izkušnjah bolj v manjšini.

 3. Idealne pa so tiste lektorice, ki pri svojem delu sodelujejo z avtorjem/prevajalcem, se poglobijo oz. vživijo v tekst in popravljajo v skladu z njim. Tu gre potem za sodelovanje, ki bogati obe strani. V zadnjem času sem našla dve taki zase – in za to sem res zelo hvaležna.

Strokovna podkovanost in razgledanost lektorja

Dober lektor bi moral izpolnjevati precej zahtev, bojim pa se, da se za lektoriranje pogosto, poudarjam: pogosto, odločijo manj ambiciozni ljudje; najbrž to velja podobno kot za učiteljice – tukaj sem vsem prizadetim oproščam za posploševanje – zato se dogaja, da poklic lektorja marsikje ni prav cenjen, je nujno zlo. Obenem pa bi moral lektor izpolnjevati zelo visoke strokovne kriterije, poleg izvrstne strokovne izobrazbe mora biti tudi široko splošno razgledan – saj se od njega marsikje pričakuje, da popravi tudi morebitne vsebinske napake, torej opravlja tudi redaktorsko delo. Znanje dobrega lektorja mora biti torej zelo kompleksno. Če k temu dodamo še v glavnem bolj mizerno plačilo, posebej pri leposlovnih prevodih oz. prevodih za založbe – podobna usoda je doletela prevajalce – je jasno, da lahko dobre lektorje iščemo z lučjo pri belem dnevu.

Dober lektor bi moral biti tudi odprtega duha in toleranten. Tako kot vsi pišoči bi moral biti do jezika ljubeč, ne zatiralski. Odnos do jezika bi moral biti nasploh bolj sproščen in ne utesnjen.

Izhodišče dobrega lektorja bi moralo biti spoštovanje do avtorjevega/prevajalčevega stila – ne pa apriorna vzvišenost nad njim.

Dober lektor je zame tisti, ki popravlja kar najmanj, ki popravlja samo tisto, kar je res nujno – četudi se zgodi, da morda to pomeni, da ne popravi čisto nič. Biti mora dovolj samozavesten, da ne popravlja vsevprek, če to ni potrebno.

Popravljati bi moral v skladu s kontekstom, zvrstjo, se vživeti v tekst in popravljati v duhu avtorja/prevajalca.

Dober lektor ne ni smel biti strah in trepet avtorja/prevajalca, ampak njegov sodelavec, svetovalec. Trapasto se mi zdi, da se mora avtor/prevajalec kdaj tako rekoč boriti z lektorico za svojo pravico do izražanja. Avtor/prevajalec in lektor bi morala sodelovati, ne pa biti vsak na svojih okopih. Dovolila si bom citirati besede svoje kolegice Marte Kocjan Barle v zvezi z lekturo umetniških besedil: »V leposlovju popravljam samo najnujnejše. Rada imam besede.« RADA IMAM BESEDE. Mislim, da je to sijajno izhodišče za vsakega lektorja, moralo bi biti! Urednik Boštjan Gorenc Pižama pa je rekel: »Vesel sem, če prevajalec s sabo pripelje svojega lektorja.« V takem primeru se oba že poznata, poznata svoje poglede na jezik in prevajanje, morda sta na isti valovni dolžini – vsekakor pa se znata sporazumeti, sta že uigran par, in to olajšuje delo že v izhodišču.

Nova doktrina: mehansko lektoriranje?

Zadnje čase opažam nekakšno novo doktrino lektoriranja, to je po mojem precejšen problem: take lektorice (spet sem imela opraviti samo s predstavnicami ženskega spola) za moj okus slabo opravljajo svoje delo, ker lektorirajo preveč mehansko, iztrebljajo sinonime in s tem siromašijo jezik, ne upoštevajo teksta kot celote – oz. kot duhovito pravi moja kolegica Aleksandra Rekar, to so copy-paste lektorji. To so lektorice, ki očitno daje možgane na pašo, kot se reče, in jih veseli recimo v vseh besedilu popraviti verjetnostni členek mogoče na morda itd. Hkrati pa omagajo ob kakšnih težjih zadevah, ko bi morale malo napeti možgane, ko gre npr. za okoren prevod – in popraviti na boljše, če je stvar nedvoumna, drugače pa zraven pripisati možne rešitve. Zelo lahko je samo podčrtati, kar se ti ne zdi dobro, kar je v zadnjem času vsaj pri nekaterih lektoricah postalo zelo moderno. Te lektorice, če se jim posreči uveljavljati svoje načela, ustvarjajo uniformen, enoličen, enostaven, dolgočasen jezik. To je velikanska škoda.

Kot prevajalki mi grejo te mehanske lektorice zelo na živce, saj mi pregledovanje njihovih popravkov in ponovno popravljanje številnih nazaj na prvotno verzijo vzame ogromno časa. (Jezikovno kultiviran) prevajalec pač mora imeti zadnjo besedo.

Navajam nekaj primerov, kako je lektorica mojega prevoda po nepotrebnem popravljala izraze, tu je šlo za variiranje sinonimov (za pregledovanje njenih popravkov in popravljanje večine nazaj sem porabila en teden – nekatere zadeve, vendar so v veliki manjšini, mi je popravila dobro).

  

Moja izbira                                                       Lektoričin popravek

mogoče, morda, morebiti, nemara            morda

zraven, poleg                                                   zraven

ravnokar                                                           pravkar

ravno                                                                 prav

posebej                                                            posebno

v bistvu                                                              vseeno

baje                                                                   menda

le                                                                        samo

verjetno                                                             najbrž

vseeno                                                             kljub temu

drugače                                                           sicer

povsem                                                            čisto

kadarkoli                                                          kdaj

ponovno                                                           spet

jasno                                                                razumljivo

ujemati se                                                       skladati se

zvedeti, splačati, sposojati itd.                    izvedeti, izplačati, izposojati itd.

oženiti se                                                         poročiti

marveč                                                             temveč

 

ampak, pa                                                        toda (tega veznika nisem uporabila niti enkrat)

četudi                                                                čeprav

resnično                                                           res

važen                                                                pomemben

tenek                                                                 tanek

najbolj ljubezniv itd.                                       najljubeznivejši itd.

številen (napačen popravek)                       številčen

avto                                                                   avtomobil

Žid                                                                     Jud

 

In tako naprej. Takih popravkov je bilo ogromno. Za piko na i mi je lektorica nekaj stvari popravila narobe (npr. : vprašanje, za katero …, po njenem je pravilno: vprašanje, za katerega ...), ustvarila nedoslednosti pri sklanjanju samostalnikov moškega spola na -a, ki sem jih sklanjala po 2. moški sklanjatvi (Kafka, Kafke, Kafki – v tem primeru je pustila mojo izbiro, hkrati pa popravila sklanjatev samostalnikov Spinoza, vojskovodja, kolega, Ovadja, Tuvja, pismonoša na 1. moško sklanjatev: Spinoza, Spinoza, Spinoze.)

Zgoraj navedena prislova oz. neprava predloga poleg, zraven mi je lektorica popravila na enotni izraz zraven, urednica (prav tako mlada in očitno ne dovolj izkušena) pa spet vse enotno na poleg. Dve ekstremistki pač, drugega na to ne morem reči.

Koga naj uboga lektorica zdaj uboga?

Pri tem je treba seveda ločevati lekturo umetniških besedil od popravljanja publicističnih, strokovnih, znanstvenih, v prvem primeru ima seveda avtor/ prevajalec veliko večje jezikovne kompetence oz. svobodo – in to mora seveda upoštevati tudi lektor. Kaj pa če lektor tega ne upošteva in je brez posluha za umetniškost besedila oz. za njegove stilistične nianse? Potem se sodelovanje pri nastajanju avtorskega dela/prevoda zelo zaplete.

Idealno je, če prevajalec sam dovolj dobro pozna pravopis in slovnico, da lahko utemelji in zagovarja svoje rešitve oz. v vsakem primeru lahko zahteva od lektorja, naj ta utemelji svoj popravek.

Preskus lektorjeve tolerance je zame glagol izgledati oz. zgledati v pomenu videza neke osebe. Že zdavnaj, najprej pri prevajanju filmov, sem se odločila, da si dovolim uporabljati ta glagol. Pozneje sem ga začela uporabljati tu.

Nives Vidrih

 

Pretekle vsebine

Nastavitve uporabe piškotkov

Spletno mesto uporablja pišotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o piškotkih ...

Spodaj so navedeni piškotki, pri katerih lahko upravljate z dovoljenji.

Dovoljenja uporabljenih piškotkov


Google Analytics
Statistika obiska strani