Naša zgodba

Nekoč so bili lektorji zelo redko posejani po uredništvih založb, časopisov in revij, v gledališčih, na radiu in televiziji. Večinoma so to bili to izkušeni ljudje, ki so se najprej uveljavili kot prevajalci ali redaktorji in so bili neločljivi del v teh delovnih okoljih. Težko bi rekli, zakaj jih je bilo tako malo: ali so bili tisti, ki so odločali o vključevanju tega poklica v urejanje, prepričani, da lektorji niso potrebni, ali pa je bilo splošno poznavanje materinščine na višji ravni. Morda prav zato ni bilo želje in potrebe, da bi se lektorji povezovali med seboj.

Nekako pred dvajsetimi leti se je število lektorjev povečalo. Nekateri so jih sprejeli z odprtimi rokami, drugi pa kot nujno zlo. Pokazalo se je, da bodo delali laže, če bodo sodelovali in se povezali. Tako je leta 1996 stopilo skupaj petnajst zanesenjakov, ki so se odločili, da bodo orali ledino. Ni bilo lahko, tudi razumevanja in podpore je bilo bolj malo, a vztrajali so in njihovo število se je kar lepo povečevalo. Tudi v akademskih krogih so tu in tam dobili podporo. Nekateri profesorji so jih podprli s svojimi predavanji, drugi pa z obiskovanjem teh predavanj. Ker je bilo lektorjev po uredništvih iz leta v leto več in ker so se začela lektorirati tudi druga besedila, je lektoriranje postalo priložnost za zaslužek. Človek bi mislil, da je to bilo za lektorje dobro, a glej ga zlomka, marsikdo je bil prepričan, da slovenščino pa že vsakdo obvlada, torej je lahko tudi lektor. Načeloma bi sicer lahko bil lektor visoko izobražen človek z globokim čutom za jezik in veseljem do tega dela, vendar mora to nekako dokazati, ne pa kar začeti iskati delo. Lektorsko društvo se je odločilo, da bo poskušalo to urediti s pridobitvijo licence. Bilo je veliko dela, nešteto dopisov, sestankov, obljub in tudi precej razočaranja. Vse je tako, kot je bilo. Pa vendar ne smemo vreči puške v koruzo.

Tudi zdajšnje vodstvo si prizadeva za ureditev statusa lektorjev, hkrati pa se poskuša približati tudi najsodobnejšim tehnologijam. Rdeča nit so še vedno predavanja, s katerimi poskuša društvo svoje delo čim tesneje povezovati z ustanovami, ki so pristojne za postavljanje meril pri rabi slovenščine v javnem življenju. Živimo v času, ko se tehnologija spreminja zelo hitro, kar pomeni, da vsak dan prihajajo novi izrazi, in včasih se zgodi, da pride kaj novega, še preden za neko stvar najdemo primerno besedo. Verjetno bi bili uspešnejši, če bi se več posvetovali med seboj in se po nasvet zatekli tudi k jezikoslovcem. Zato je društvo začelo tesneje sodelovati z Inštitutom za slovenski jezik Frana Ramovša, z Oddelkom za slovenistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani, Fakulteto za družbene vede v Ljubljani ter društvi pisateljev, slavistov in prevajalcev.

Nastavitve uporabe piškotkov

Spletno mesto uporablja pišotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o piškotkih ...

Spodaj so navedeni piškotki, pri katerih lahko upravljate z dovoljenji.

Dovoljenja uporabljenih piškotkov


Google Analytics
Statistika obiska strani