Pripombe k osnutku Nacionalnega programa za jezikovno politiko 2012–2016

Pripombe k osnutku Nacionalnega programa za jezikovno politiko 2012–2016

Ravno v času, ko smo lahko zadovoljni z živahnejšim delom Sektorja za slovenščino v javni rabi in odpiranjem nekoč za splošno javnost nedostopnega Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri SAZU, torej v času, ko se je nakazalo utemeljeno upanje, da smo lektorji dobili močno oporo in podporo, je prišel v javnost osnutek Nacionalnega programa za jezikovno politiko 2012–2016, ki nas ne more pustiti ravnodušnih, seveda če nam je kaj do tega, da slovenščino in njene značilnosti ohranimo v okvirih, v katerih se je gibala doslej. Vsi se zavedamo, da je jezik živ, da se zaradi spreminjanja političnega, družbenega in gospodarskega življenja nenehno spreminja, a vendarle vedno obstaja neka meja, ki je ne smemo prestopiti, če hočemo, da bo naš materni jezik ohranil svojo identifikacijsko vlogo.
Težko je razumeti, da se v tem programu opuščata termina materni jezik in državni ali uradni jezik. Če je tako zapisano nehote, kot napaka, je treba to pomanjkljivost odpraviti, če pa je tako zapisano hote, se je treba zamisliti in se zavedati posledic.
Tu je odgovornost prevelika, da bi o oblikovanju jezikovne politike lahko odločali samo tisti, ki vidijo samo sporazumevalno vlogo slovenskega jezika in vse podrejajo tehnološkemu napredku. Razmer pri nastajanju jezikovnih korpusov in korpusnih priročnikov ne poznamo dovolj dobro, da bi lahko presojali njihov pravi namen, poznamo pa njihovo uporabnost. Korpusi so dobrodošel pripomoček, vendar samo za dobre poznavalce knjižnega jezika in za prave ljubitelje lepe besede, zato jim vsaj za zdaj ne smemo pripisovati splošne uporabnosti.
Začudeni smo nad lahkotnim enačenjem jezikov, ki se uporabljajo v slovenskem govornem prostoru. Zavedamo se sicer, da je Slovenija s tem, ko je postala članica Evropske unije, sprejela določena pravila tudi glede rabe jezikov, vendar ali to pomeni, da je s tem zapravila svojo suverenost? Pa menda nismo sami tako ustrežljivi, da se bomo kar prostovoljno odrekli pravici do dosledne rabe maternega in uradnega jezika. Nekaj takega se je zgodilo že pri poimenovanju skupne valute. Odgovorni so nas prepričevali, da se moramo zaradi evropskih zahtev na kovancih in tudi sicer odpovedati zapisu »evro«, potem pa se je na grških evrskih kovancih zasvetil zapis v grščini. Za nobeno ceno ne smemo enačiti rabe slovenščine na ravni Evropske unije in na državni ravni, saj dobro vemo, da slovenščina v Bruslju kljub prizadevnosti prevajalcev obstaja bolj na papirju, v živi rabi pa se je treba potruditi s tujimi jeziki. Tudi izmenjava študentov ni pravi razlog, da bi slovenščina in tuji jeziki v Sloveniji imeli enako težo.
Lektorji pri svojem delu opažamo, da je znanje knjižnega jezika iz leta v leto skromnejše. Zdaj pa bomo svoj jezik na domačih tleh enačili s tujimi jeziki, namesto da bi v šolah poskrbeli za boljše znanje maternega?! Kam to vodi, lahko vidimo v znanosti, kjer imajo veliko prednost (dobijo več točk) tisti, ki pišejo ali predavajo v tujem jeziku, seveda je tako kot povsod drugod to angleščina, jezik globaliziranega sveta.
Angleščina si zasluži posebno pozornost, saj si po tihem, a zanesljivo utira pot na vseh področjih. V znanosti zato, ker je tako pot do uspeha krajša, v šoli zato, ker je z njo otrokom zagotovljena lepša prihodnost, v oglaševanju zato, ker k nam prihajajo tuji poslovneži in turisti, v športu in kulturi pa pogosto zato, ker še nimamo ustreznih domačih izrazov. A to še ni razlog za to, da bi v izobraževanju izenačili njen položaj s položajem materinščine.
Da ne bo pomote. Nič ni narobe, če se učimo tujih jezikov. To znanje je nujno in spoštovanja vredno. Ni pa nam treba zaradi učenja tujih jezikov spraviti slovenščine na tako nizko raven. Načrtno poenostavljanje jezika ni dobra rešitev. Tudi prilagajanje maternega jezika tujim ne. To dokazujejo veliki narodi, ki vztrajajo pri svojih jezikovnih posebnostih ne glede na to, koliko truda zahteva učenje tega.
Morda je bojazen pretirana, a previdnost ne bo odveč. Vse te pripombe so samo izraz želje, da dobro razmislimo, preden bodo poslanci v parlamentu sprejeli resolucijo, ki bo postavila merila za prihodnjih pet let. Pet let mine hitro, a tudi v tako kratkem času se lahko povzroči trajna škoda.

Lektorsko društvo Slovenije
Milojka Mansoor, predsednica

Pretekle vsebine

Nastavitve uporabe piškotkov

Spletno mesto uporablja pišotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o piškotkih ...

Spodaj so navedeni piškotki, pri katerih lahko upravljate z dovoljenji.

Dovoljenja uporabljenih piškotkov


Google Analytics
Statistika obiska strani