30. 12. 2011

Slovenski slavistični kongres 2011

Po dolgem času je bilo petkovo dopoldne na slavističnem zborovanju namenjeno tudi lektoriranju, z naslovom Odprta vprašanja lektorstva.
Darinka Verdonik je predavala o govornem korpusu slovenskega jezika (GOS-u) kot lektorjevem priročniku. Predstavila je njegove najpomembnejše vidike (izgovarjavo, pogovorne različice in govorjeno izrazje). S tem korpusom lahko iščemo pogostost pojavljanja izgovarjave neke besede, preverjamo lahko pogovorne različice, odvisne od regije in okoliščin jezikovne rabe. Pri govorjenem izrazju lektorja morda zanimajo slengovski, narečni, pogovorni izrazi, ki jih v pisnih virih ne najdemo. Korpus pa ne vrednoti zbranega gradiva, zato mu ne pripisuje zvrstnih oznak. Po prikazanem je obveljalo mnenje, da je GOS zanimiva, dobrodošla novost in da je škoda, da je projekt zaključen.

Hotimir Tivadar je pripravil prispevek Smiselno lektoriranje govorjenih neumetnostnih besedil, v katerem je opozoril, da je govor interaktivna dejavnost, zato mora biti govorec za kakovostno govorjenje usposobljen že pred vstopom v govorjeni medij, za dobrega govorca pa je potrebno dvoje – danost in vedenje. Poleg tega je dal nasvet: nikoli ne popravljaj/uči govorca tik pred govornim nastopom. Klasični način lektoriranja pa se je po njegovem spremenil v spontano samokorekcijo, ki ne poteka med govorjenjem, ampak je dolgotrajni proces oblikovanja posameznega javnega govorca.

O lektoriranju v gledališču je govoril Jože Volk, ki je podrobneje predstavil nastajanje gledališke predstave Knapi slikarji in vlogo lektorja v njej. Lektor sodeluje pri bralnih vajah in oblikovanju odrskega govora. Posebnost te predstave (in tokratne lektorjeve vloge) je poskus, da bi vsak igralec v igro vnesel svoj govor, kot bi govoril v naravi. Lektor je moral zato pogosto opozarjati na nezaželeno avtokorekcijo.

Po uvodnih predavanjih se je začela okrogla miza, ki jo je vodila Erika Kržišnik, profesorica s Filozofske fakultete v Ljubljani, sodelovali pa so Andreja Bizjak, ki je magistrirala pri E. Kržišnik z mag. delom Vpliv profesionalizacije lektorske stroke na slovensko jezikovno kulturo, Joža Repar Lakovič kot predstavnica Lektorskega društva Slovenije, Emica Antončič kot lektorica gledaliških besedil in Velemir Gjurin kot nekdanji vodja Sektorja za slovenski jezik pri Ministrstvu za kulturo.

Uvodoma je Erika Kržišnik opozorila na težave lektorstva, poudarila je, da je tudi pri drugih strokah zahtevana najvišja formalna izobrazba, status pa imajo urejen z licenco. Po bolonjski stopnji študija je na FF v Ljubljani na 2. stopnji uveden tudi modul jezikovni svetovalec, lektoriranje pa ima v svojem programu tudi Univerza na Primorskem, zato spraševanje o tem, ali je naziv za poklic lektorja ustrezen, ni več potrebno. Zdi pa se ji smiselno urediti nevzdržne razmere na področju lektoriranja in kot predstavnica fakultete podpira zamisel o uvedbi licence.

Andreja Bizjak je s prispevkom Vpliv profesionalizacije lektorske stroke na slovensko jezikovno kulturo že predavala v Lektorskem društvu. V svoji raziskavi je ugotovila, da si lektorji želijo urediti svoj status, ki zdaj zaradi neurejenosti zavira razvoj slovenske jezikovne kulture. Lektor naj bi postopoma postal jezikovni svetovalec.

Joža Repar Lakovič je opozorila na slabo strokovno usposobljenost nekaterih lektorjev, nelojalno konkurenco, delo na črno. Predlagala je naslednje rešitve: uvedbo licence, inšpekcijski nadzor in spodnjo, še sprejemljivo višino avtorskega honorarja. Da bi dosegli našteto, pa potrebujemo dodatno izobraževanje in usposabljanje s preizkusom znanja in izpitom (ali nalogo), občasno preverjanje znanja za podaljšanje licence in nadzor nad lektorskim delom. Sodelovati bi morali s Filozofsko fakulteto, Službo za slovenski jezik, Inštitutom za slovenski jezik ipd.

Emica Antončič je govorila predvsem o lektorju v gledališču in postavila nekaj načelnih vprašanj, povezanih z licenco. Ker je gledaliških lektorjev malo in imajo drugačno nalogo od drugih lektorjev, bi jih težko priključili k ostalim lektorjem. Orisala je začetke gledališkega lektorstva, ki segajo do Župančiča, omenila, da sta za to delo potrebna izobrazba in talent, in se spraševala, kakšni so lahko objektivni kriteriji za ocenjevanje lektorjevega jezikovnega znanja, ko pa nimamo posodobljenega pravopisa.

Velemir Gjurin je ponovno opozoril, da bi moral biti lektor jezikovni svetovalec, da je Služba za slovenski jezik izgubila pravnika, ki pa nikoli ni bil naklonjen licenci, da ni pristojno, da bi ta služba morala ostati pri Vladi in ne pri Ministrstvu za kulturo … Načelno pa se strinja z uvedbo licence, ker je imel tudi sam nekaj slabih izkušenj z lektorji. V debati o položaju lektorjev pri nas je opozoril na dejstvo, da je po veljavnem zakonu lektor v kolofonu v knjigi med drugimi soustvarjalci lahko omenjen, ni pa to obvezno.

Erika Kržišnik je zaključila okroglo mizo o lektoriranju z ugotovitvijo, da potrebujemo za uspešen začetek boja za licenco tri: »Nekoga z doktoratom in močjo, institucionalno zelo spretnega povezovalca in nekoga, ki bo zelo delal.« Lektorsko društvo ima načelno podporo vseh udeležencev okrogle mize (predavalnica Podrecca je bila polna), Jožo Repar Lakovič pa so prav zaradi prizadevanj za ureditev lektorske licence imenovali v upravni odbor Slavističnega društva Slovenije.

Zapisala Joža Repar Lakovič

Nastavitve uporabe piškotkov

Spletno mesto uporablja pišotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o piškotkih ...

Spodaj so navedeni piškotki, pri katerih lahko upravljate z dovoljenji.

Dovoljenja uporabljenih piškotkov


Google Analytics
Statistika obiska strani