Licenca

Zanimanje lektorjev (članov Lektorskega društva Slovenije in nečlanov tega društva) ter javnosti (avtorjev besedil, bralcev, naročnikov besedil) za dokument, ki bi potrjeval lektorjevo usposobljenost za delo, je vedno večje. Razlog je izjemno širjenje nelojalne in neustrezne konkurence na področju lektoriranja – to delo ponujajo posamezniki na raznih spletnih straneh in prevajalske agencije, opravljajo pa ga tudi ljudje, neusposobljeni za lektoriranje, velikokrat celo brez ustrezne izobrazbe. Javnost pričakuje kakovostne storitve za primerno ceno. Zato si stanovsko društvo lektorjev prizadeva za sistem licenciranja lektorskega poklica, s katerim bi se uskladili znanje, zmožnosti, veščine in dodana vrednost pri storitvi, ki jo opravlja licencirani lektor.

Za urejeno dejavnost in poklic je pomembna tudi ozaveščenost javnosti, iz katere pravzaprav izhaja potreba po lektoriranju in urejanju besedil. Kako doseči, da bo javnost vedela, kdo se je naučil vsaj minimuma lektorskih veščin, kdo je izkazal metajezikovno zmožnost, zmožnost kontekstualizacije, širino pri uporabi virov in najsodobnejših pripomočkov ter veščino komuniciranja z avtorjem in oblikovanja odlične storitve? V Lektorskem društvu Slovenije menimo, da na ta vprašanja lahko odgovarja premišljen sistem licenciranja oziroma potrjevanja strokovne usposobljenosti z dokumentom, ki ga izda strokovno združenje.

Da to ni mogoče z enim samim pisnim preizkusom veščine lektoriranja, smo ugotovili leta 2014, ko smo izvedli poskusni preizkus za pridobitev lektorske licence. Naš namen je bil ugotoviti merila, po katerih bi lahko presojali usposobljenost lektorja. Kljub temu da med vključitvenimi kriteriji ni bila izključno slovenistična ali vsaj jezikoslovna izobrazba, so se k poskusnemu preizkusu prijavili v veliki večini slovenisti in slavisti.

Glede vrednotenja in ocenjevanja poskusnega preizkusa za lektorsko licenco so izstopale naslednje ugotovitve:

  • s preizkusom ne smemo ocenjevati, kako hitro je lektor zmožen lektorirati, ampak njegovo usposobljenost za lektoriranje;
  • dokler lektorji nimamo oblikovanega in sprejetega nekakšnega standardnega operacijskega postopka (SOP) za lektoriranje (ostaja vprašanje, ali je tak SOP za našo dejavnost sploh mogoč), bi bilo merilo večinskega popravka velika napaka;
  • idealno bi bilo merilo minimalnega popravka, vendar pa tudi pri poskusu oblikovanja tega trčimo v različno pojmovanje knjižnojezikovne norme, sprejemanje in razlago Slovenskega pravopisa in Slovarja slovenskega knjižnega jezika;
  • ostaja vprašanje, kje je ločnica med sprejemljivim po knjižnojezikovni normi in živim jezikom;
  • vendarle ugotavljamo, da je lektorjevo preverjanje informacij po pravopisu, SSKJ, spletu, korpusih še vedno nezadostno;
  • neodgovorjeno ostaja vprašanje, kako vrednotiti lektorjevo delo za lektorsko licenco, če pa je odvisno od toliko znanih in še neugotovljenih dejavnikov;
  • natančneje je treba opredeliti, kaj preverjamo in kaj lahko preverjamo;
  • morda je rešitev v bolj ciljanih besedilih in nalogah, ki bi preverjale posamezne ravni lektorjevega dela;
  • nekateri lektorji še vedno iščejo seznam merljivih napak;
  • za vrednotenje lekture bi bilo dobro v preizkus umestiti tudi leposlovno besedilo, saj se v takem besedilu bolj izrazi razkorak med avtorjem, besedilom in lektorjem, jasneje se opazi lektorjevo čistunjenje;
  • pomembna ovira pri lektorskem delu je neobvladovanje urejevalnikov besedil in tehnologij;
  • ne nazadnje je kritičnega premisleka potrebna tudi ugotovitev, da je bilo za večino udeležencev poskusa 120 minut premalo za lektoriranje 5 avtorskih strani.

Ostaja potreba po tem, da poudarimo, kaj je prav in kaj narobe v naši dejavnosti in delu. Potrebujemo natančnejšo opredelitev smernic ali vsaj referenčnega okvira, v katerem delujemo kot lektorji. Zato bo društveno prizadevanje še naprej usmerjeno v strokovno usposabljanje in izpopolnjevanje lektorjev. K temu dodajam, da bo za uspešen licenčni sistem nujen portfeljski del oziroma pametna rešitev za zbiranje in obdelavo lektorjevih referenc.

Ker so tudi naši drugi žulji (poklic, zaposlenost, zaposljivost, povpraševanje po lektoriranju in lektorjih) čedalje večji, spodbujamo še širšo in temeljitejšo razpravo o tem, kako pridobiti potrdilo o usposobljenosti za lektoriranje. Ker se zavedamo, da je za oblikovanje sistema usposabljanja, izpopolnjevanja in licenciranja lektorjev pomembna umestitev lektorske dejavnosti v širši slovenistični kontekst, Lektorsko društvo Slovenije pri tem sodeluje z izobraževalnimi in znanstvenoraziskovalnimi institucijami v slovenistiki, naš projekt leta 2014 pa je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo s Službo za slovenski jezik. To nas utrjuje v prepričanju, da svoje mesto iščemo, najdemo in prevzemamo v povezovanju z drugimi področji v slovenistiki.

 

 

Februarja 2014 je društvo na svojem občnem zboru sprejelo Pravilnik o lektorski licenci. Z njim je potrdilo načelno opredelitev, da sme k pridobitvi lektorske licence pristopiti le lektor z univerzitetno (sedmo) stopnjo izobrazbe ali z bolonjskim drugostopenjskim magisterijem slovenistične ali katere druge smeri. Pravilnik predvideva izdajo licence za pisno lektoriranje slovenskih besedil in jezikovno svetovanje.

Projekt Strokovno usposabljanje in izpopolnnjevanje lektorjev slovenskih besedil je leta 2014 sofinanciralo Ministrstvo za kulturo. Glavni cilj projekta je bil opredelitev lektorjevega znanja, zmožnosti in usposobljenosti, na tej podlagi pa zasnovan preizkus za preverjanje znanja, zmožnosti in usposobljenosti, ki jih mora lektor slovenskih besedil izkazati, da lahko kakovostno lektorira.

    Končno poročilo skupine za licenco pri Lektorskem društvu Slovenije

Nastavitve uporabe piškotkov

Spletno mesto uporablja pišotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o piškotkih ...

Spodaj so navedeni piškotki, pri katerih lahko upravljate z dovoljenji.

Dovoljenja uporabljenih piškotkov


Google Analytics
Statistika obiska strani