10. 11. 2016

O lektoriranju

Novembrski prispevek je zapisal gostujoči avtor Luka Kelc, slovenist in sociolog ene izmed zadnjih predbolonjskih generacij, prejemnik študentske Prešernove nagrade za diplomsko delo. S pretanjenim občutkom za družbeno stvarnost in prodorno mislijo nam razkriva položaj, nazore in potrebe mlajšega rodu. Tako ponovno ponujamo pogled na lektorje (predvsem) od zunaj, prav zaradi raziskovanja odnosa med lektorjem in družbo ter spraševanja o možnostih in potrebah jezikovnega razvoja.

Lektorji in lektorice se pri svojem delu ukvarjajo z besedili, ne pa s protislovno družbeno umeščenostjo svojega dela. Ne le da se to od njih ne pričakuje, tisti poklicni, z varnim pogodbenim razmerjem, s svojo umeščenostjo načeloma sploh nimajo težav. Razmislek o umeščenosti lektoriranja – torej o okviru, ne vsebini dela – je prepuščen popoldanski dejavnosti. Kot sociolog in slovenist sem se na različne načine (branje, študij, lektoriranje, pisanje, prevajanje, kritika) srečal z mnogimi besedili ter marsikdaj zaznal njihove pomanjkljivosti na posameznih ravneh. Poleg tega z zanimanjem spremljam številna pomenljiva laična stališča posameznikov neslovenistov, tudi šolajočih se, do slovenskega knjižnega jezika, slovenistov, lektoriranja in potreb po njem. Družbeno okolje mi namreč ni ponudilo le svojih besedil, ampak tudi nehotene kažipote za razmišljanja o mojem delu, katerega smiselnost je v nekaterih primerih vprašljiva. Od tod izvirajo zgoščena opažanja, ki so – priznam – na zelo splošni ravni, a je vendar mogoče, da sem uzrl gozd, kjer bi lektor najraje videl drevo.

Prispevek zajema dve vsebinski jedri: tezo o podcenjevanju vpliva zvrstnosti in pragmatike ter tezo o problematični umeščenosti lektoriranja v družbeni sistem. Najprej k prvi: opažam, da neslovenisti (pa včasih tudi ti) v praksi slabo razločujejo okoliščine sporočanja. Če ustno sporazumevanje ločim od pisnega, zanj velja, da je nehoteno mešanje funkcijsko- in socialnozvrstnih jezikovnih prvin zaradi različnih pritiskov razumljivo in z izjemo izkušenih govorcev (napovedovalcev, voditeljev ipd.) verjetno edino mogoče. Zato se bom že v izhodišču omejil na pisno sporazumevanje, s katerim se lektorji tudi povečini ukvarjajo. Pisno sporazumevanje naj dalje delim na zasebno in javno (spletna občila sporazumevanja so javno-zasebno delitev zabrisala, saj neko zasebno sporočilo prek današnjih tehnoloških in pravnih vijug postane javno, od tod npr. javni linč posameznikov z rasističnimi zasebnimi izjavami na družbenih omrežjih; pisci se namreč niso zavedali (potencialne) javnosti svojega sporočila).

Pisci slovenskega jezika v zasebnem pisnem sporazumevanju ([e-]pošta, SMS, Skype, kramljanje na Gmailu in Facebooku, navsezadnje tudi listek za trgovino) lahko uporabljajo (velik delež tudi jih) neknjižne zvrsti, pri čemer se soočijo s težavami, ki so posledica nenormiranosti (upoštevaje poskuse narečnih slovnic in slovarjev bolje rečeno silno redke normiranosti) neknjižnih zvrsti, zlasti na glasoslovni, besedni in oblikoslovni ravnini. Ne vedo niti, do kolikšne mere upoštevati (morebiti ne- ali slabo poznan) pravopis knjižnega jezika v neknjižni zvrsti. Nevšečnosti je gotovo še precej, a naj jih pustim ob strani in izpostavim položaj piscev, ki se – s težkim srcem – lahko odločijo tudi za različico jezikovne prvine, ki jo sami imenujejo »slovenska« (s tem poimenujejo knjižno zvrst slovenskega jezika). Z izrazom mimogrede razkrijejo, da ocenjujejo svoj idiolekt za manj slovenski. Razkrijejo torej, da v praksi ne razumejo zvrstnosti jezika in pragmatične ustreznosti posamezne zvrsti v sporazumevanju. A naj se pisci odločijo za knjižno ali neknjižno zvrst, lektorji v zasebno sporazumevanje načeloma ne posegajo.

Področje lektoriranja je večinoma javno pisno sporazumevanje – v njem je pragmatično ustrezna le umetno konstruirana knjižna oz. zborna zvrst jezika, ki se je sicer mora v izobraževanju učiti vsak pisec. Vendar je lektor knjižnojezikovno opremljen še bolje, najsibo s slovenistično univerzitetno izobrazbo, drugimi formalnimi izobraževanji, morebitno lektorsko licenco, predvsem pa s poznavanjem uporabe jezikovnih priročnikov in danes dostopnih jezikovnih tehnologij. Lektor ima kot knjižnojezikovni specialist delovno nalogo, da napisano besedilo večkrat prebere in hkrati spremeni tako, da ima večji pragmatični učinek – čim več bralcev naj razume vsebino in namen besedila ter v skladu z namenom svoje mišljenje in obnašanje spremeni ali ohrani. Domnevno je želeni učinek besedila večji, če je to besedilo slovnično in pravopisno pravilno ter slogovno ustrezno. Pomembna je tudi vzgojna razsežnost pravilnih in ustreznih besedil: bralec naj bi bil prek zgledov bolje knjižnojezikovno opremljen, ko se znajde v vlogi pisca knjižne zvrsti. Predvsem pa je knjižni jezik normiran s pravopisom, slovnico in slovarjem – kadar lektorirano besedilo dosega predpisano normo, jo s tem tudi potrjuje.

Za knjižni jezik je torej značilno, da teži k pravilnosti, saj je umetno skonstruiran po določenih pravilih.

Knjižnojezikovnega strokovnjaka, ki zna doseči knjižnojezikovno normo, odgovarja za pravilnost in ustreznost pisnih besedil ter poskrbi za jasnost in razvidnost vsebine ter namena pisnega besedila, da to doseže čim večji učinek, skratka – lektorja, morajo zaposlovati institucije, ki pisna besedila (v knjižnem jeziku) namenjajo široki javnosti, to so občila (televizija, časopisi, revije, spletne strani časopisov, revij in televizij, spletni portali ...), založništvo (leposlovna, strokovna, znanstvena, poljudna, mladinska, otroška idr. dela), oglaševanje (letaki, plakati, spletne strani ...), kulturne institucije (vodniki, informacijske table, sporedi, gledališki listi, katalogi, spletne strani ...), in tudi upravni organi (zakonodajni predpisi, razpisi, sodbe, dopisi, spletne strani ...).

Besedila teh institucij so javna in morajo biti napisana v knjižni zvrsti, ker ima le knjižni jezik integrativno funkcijo znotraj celotnega državnega območja. Nekatera besedila naštetih institucij pa so uradna. Ta morajo biti – čeprav so lahko tudi zasebna – napisana v knjižni zvrsti, ker opravlja le knjižni jezik vlogo enega izmed uradnih jezikov, poleg tega pa je slovenski knjižni jezik tudi državni jezik – ne samo da je v uradovanju obvezen, ampak v uradovanju opravlja tudi reprezentativno funkcijo. V knjižnem jeziku morajo torej biti napisana: 1., javna besedila, ter 2., javna in zasebna uradna besedila. Vsa ta besedila morajo prebrati in po potrebi spremeniti knjižnojezikovni strokovnjaki, lektorji. Zgoraj navedene institucije morajo sistemizirati delovno mesto lektor, k temu jih silijo domnevno večji želen pragmatični učinek besedila, didaktična vloga pravilnega in ustreznega besedila, integrativna in reprezentativna funkcija knjižnega jezika ter ekskluzivnost lektorjevega znanja. Le lektor je usposobljen spremeniti besedilo tako, da dosega normo in želeni učinek ter obenem opravlja dve knjižnojezikovni funkciji in svojo potencialno didaktično vlogo.

Nekatere institucije, izpostavljam oglaševalce in organe državne uprave, se tega ne zavedajo. Oglejte si svoj nazadnje prejeti (nebančni!) uradni dopis. Slog je neoporečno uradovalen, besedilo slovnično pravilno, a pravopisno ne. Pri oglaševalskih letakih je besedilo pogosto nepravilno tako slovnično kot pravopisno. V skušnjavi sem sklepati, da ni lektorirano tisto besedilo, ki bi moralo biti. Naj pozornost preusmerim še na drugi ekstrem, kjer je lektoriranja mnogo. Diplomske, magistrske, celo seminarske naloge.

Lektoriranje teh besedil ne povzroča le sivoekonomskih in nelojalnokonkurenčnih težav, temveč odpira uvid v slabo knjižnojezikovno opremljenost študentov in diplomantov ter vprašanje o smiselnosti lektoriranja teh besedil.

O slabi knjižnojezikovni opremljenosti diplomantov je dovolj zgovorno njihovo mešanje jezikovnih zvrsti: ker se pisec v praksi ne zaveda, da je njegova naloga strokovno besedilo s svojimi slogovnimi posebnostmi (npr. »suhoparnost« in enopomenskost), uporablja frazeološke enote, publicistične izraze in celo prvine umetnostnega jezika (menjan besedni red, vzporejanje členov, pretiravanje, napovedovanje, mnogovezje, sopomenke ...).

Kaj ima v takem besedilu iskati lektor, ko pa pisec ne pozna pragmatičnega namena svojega besedila?

Seveda so od slogovnih nespretnosti pogostejše študentske pravopisne in slovnične napake, a so te kar preveč »klasične« in mojemu namenu, prevpraševanju smiselnosti lektoriranja različnih študentskih besedil, ustrezajo manj. A to še ni vse: je diplomska naloga v praksi javno besedilo? S spletnim dostopom nalog se fakultete temu bližajo, a katera javnost bo to besedilo prebirala? Opomnim naj, da so te – vsaj družboslovno-humanistične – naloge za navajanje manj želeni vir, mentorji študentom svetujejo primarno literaturo. Poleg tega lektor, ki prebira besedilo in ga tudi spreminja (morebiti odločneje kot mentor), za svoje diplomsko, seminarsko ali magistrsko sodelovanje ni nikoli nagrajen s priznanjem avtorstva in njegovim zapisom – po nekaj klikih ali dotikih na Cobissu ugotovimo, da bibliotekar ob vnosu enote v sistem je. Fakultete torej lahko zahtevajo lektorja, zavračajo pa njegovo ime. Kakovostna jezikovna opremljenost se tako lahko lažno pripiše avtorju in/ali mentorju, posledično pa fakulteti, ki jo predstavljata. Dejansko seminarskih, diplomskih in magistrskih besedil ni treba lektorirati, če pa že, naj bo lektoriranost besedila izpostavljena, s tem pa naj se tudi poraja možnost dvoma o kolikor moč kakovostni avtorjevi in/ali mentorjevi knjižnojezikovni opremljenosti.

Izhodišče zahtev po lektoriranju seminarskih, diplomskih ipd. besedil je namreč prepričanje fakultet o slabi knjižnojezikovni opremljenosti lastnih študentov. Verjetno (olajševalna okoliščina za pisce teh besedil je pogosto naglica ob pisanju) imajo prav, a problema ne rešujejo, temveč ga (če ne navajajo lektorja in njegovega dela) prikrivajo.

Slaba knjižnojezikovna opremljenost se ne rešuje z lektoriranjem, ampak z izobraževanjem.

Na neuspeh obsojeni predlogi lahko kar dežujejo: za starejše študijski predmet strokovno pisanje z osnovami knjižnega jezika (slednje za izobraževanca že tretjič), za mlajše brezplačne slikanice, čitanke in mladinska leposlovna dela (četudi iz odpisane zaloge splošnih knjižnic), občinsko ali državno knjižno darilo ob rojstnih dnevih otrok (saj danes knjižno darilo dobi ta, ki bere veliko, in ne, kdor malo) ter oglaševanje koristnosti branja staršev z otroki. Taka in podobna domača branja imajo didaktično vlogo, z zgledom učinkujejo na prihodnje pisce, da so bolje knjižnojezikovno opremljeni in – zaradi vključevalnosti umetnostne zvrsti – razgledani po mogoči slogovni raznolikosti jezika. Na drugi strani, znotraj formalnega izobraževanja, pa učitelji slovenščine ne morejo nikoli preveč poudariti knjižne zvrsti kot le izbire zaradi določenega namena. Izjemnega pomena je, da prav vsi pedagogi ob dvomih ali vprašanjih z izobraževanci pogledajo (z žepnim računalnikom – »telefonom« – in paketnim prenosom podatkov traja ta naloga nekaj sekund) na spletišče Fran, ki poleg pomenske, etimološke idr. vsebine ponuja tudi slogovne podatke, ki upravičujejo ali izključujejo uporabo določene jezikovne enote za izbrani namen besedila. Zvrstnost in pragmatika nista obrobni del učne snovi, ampak razlagata, kje, kdaj in pred kom/za koga v učni snovi obravnavane jezikovne zvrsti sploh uporabiti: ko študent nehote meša zvrsti ali uradnik opušča pravopisna pravila ali oglaševalec opušča slovnična pravila, dosežejo vsi trije manjši pragmatični učinek, kot ga želijo.

Pisci vseh treh besedil imajo skupno značilnost – slabšo knjižnojezikovno opremljenost. Krivo je njihovo jezikovno izobraževanje, tudi »obšolsko«. Vendar se ti pisci medsebojno tudi razlikujejo, in sicer po svoji potrebi po lektorju. Glede na domet (oglaševanje) in simbolnost (upravni organi) besedila je edina ustrezna knjižna zvrst, katere normo pisci dosegajo s pomočjo lektorjev, katerih delovna mesta sta tako oglaševalec kot upravni organ dolžna in (finančno) sposobna sistemizirati. Založniške in kulturne institucije so tu, ocenjujem, bolje organizirane. V nasprotju z nujnostjo lektoriranja znotraj teh institucij pa je zasičenost z lektoriranjem pri zaključnih idr. delih terciarnega izobraževanja moralno sporna in večinoma nepotrebna. Kadar pa je potrebna, naj delavca, lektorja, delodajalec primerno nagradi v finančnem in avtorskopravnem smislu. Današnje potrebe po lektoriranju se zdijo precej nasprotne idealnim razmerjem, taka pa so: kakovostna knjižnojezikovna opremljenost piscev z vključenim znanjem o slogovni in pragmatični ustreznosti jezikovnih prvin (temu sledi zmanjšana potreba po lektoriranju na nekaterih področjih sporazumevanja) ter urejenost lektoriranja na področjih, ki zaradi svojih integracijskih, reprezentativnih in didaktičnih vlog to zahtevajo.

Luka Kelc

Pretekle vsebine

Nastavitve uporabe piškotkov

Spletno mesto uporablja pišotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o piškotkih ...

Spodaj so navedeni piškotki, pri katerih lahko upravljate z dovoljenji.

Dovoljenja uporabljenih piškotkov


Google Analytics
Statistika obiska strani