2. 1. 2016

Naša zgodba

Nekoč so bili lektorji zbrani predvsem po uredništvih založb, časopisov in revij, v gledališčih, na radiu in televiziji. Večinoma so bili to izkušeni ljudje, ki so se najprej uveljavili kot prevajalci ali redaktorji in so bili neločljiv del teh delovnih okolij. Težko bi rekli, zakaj jih je bilo tako malo: ali so bili tisti, ki so odločali o vključevanju tega poklica v urejanje besedil, prepričani, da lektorji niso potrebni, ali so bili knjižni in časopisni uredniki predvsem jezikovno izobraženi in ozaveščeni, ali pa je bilo splošno poznavanje materinščine na višji ravni. V sedemdesetih in osemdesetih letih je imelo velik vpliv Jezikovno razsodišče, večje ustanove in podjetja so imeli svoje svetovalce oziroma odgovorne za jezik. Posvetovanje med lektorji je potekalo na neformalni ravni. Morda prav zato ni bilo želje in potrebe, da bi se lektorji še formalno povezovali med seboj.

Pred dvajsetimi leti so se lektorji, ki jih nekateri sprejemajo z odprtimi rokami, drugi pa kot nujno zlo ali celo kot nebodigatreba, povezali v društvo, zavedajoč se, da bodo povezani laže delali, ker se bodo med seboj lahko usklajevali in dosegali svoje cilje. Tako je leta 1996 stopilo skupaj petnajst zanesenjakov, ki so se odločili, da bodo pri tem orali ledino. Ni bilo lahko, tudi razumevanja in podpore je bilo bolj malo, a vztrajali so in njihovo število se je z leti lepo povečevalo. Tudi v akademskih krogih so dobivali podporo – nekateri profesorji so jih podprli s svojimi predavanji, drugi z obiskovanjem teh predavanj. Ker se je sčasoma začel povečevati obseg lektoriranja potrebnih del in ker ponudba delovnih mest ob tem ni sledila ponudbi ljudi s slovenistično izobrazbo, je lektoriranje posameznikov postalo široko dostopna možnost za zaslužek – za izboljšanje gmotnega položaja ali celo za preživetje. Človek bi mislil, da je bilo to za lektorje dobro, a glej ga zlomka, marsikdo je bil že takrat prepričan, da slovenščino pa ja obvlada vsak Slovenec, ki je vsaj malo povohal šole, torej je tako rekoč vsakdo lahko tudi lektor. Načeloma bi lektor sicer res lahko bil že visokoizobražen človek z dobrim čutom za jezik in z veseljem do tega dela, vendar mora vsakdo to svojo jezikovno usposobljenost nekako tudi dokazati. Lektorsko društvo si je zato že od začetkov prizadevalo, da bi to uredili z lektorsko licenco. V teh naših dvajsetih letih je bilo zato opravljeno veliko dela, nešteto je bilo dopisov, sestankov, obljub in tudi razočaranj. Ker še nismo vrgli puške v koruzo, smo se začeli zbirati na jezikovnih delavnicah in se skupaj usposabljati za delo v čedalje zahtevnejših razmerah (na jezikovnem in gospodarskem področju).

Tudi zdajšnje vodstvo si prizadeva za ureditev razmer na lektorskem področju, tudi za ureditev statusa lektorjev v naši družbi. Hkrati poskuša pomagati, da bi bili lektorji čim bolj v koraku s hitro razvijajočimi se jezikovnimi tehnologijami.

Rdeča nit društvenega strokovnega dela so še vedno predavanja, s katerimi poskuša društvo svoje delo čim tesneje povezovati z ustanovami, ki so pristojne za postavljanje meril za rabo slovenščine v javnem življenju. Živimo v času hitrih sprememb na vseh področjih, in tako se porajajo tudi vedno novi izrazi, nova svetovna spoznanja prehitevajo nastajanje ustreznih slovenskih poimenovanj ..., in veča se potreba po posvetovanju, po nenehnem učenju, izpopolnjevanju znanja, sledenju novostim. Prav zato je že pred časom nastala društvena spletna posvetovalnica, poimenovana Lektorsko brbotanje, nasledil jo je forum za izmenjavanje strokovnih pogledov, lektorji se srečujemo na dopoldanskih jezikovnih pogovorih, ves čas spremljamo pestro dogajanje na jezikovnem področju in se po potrebi nanj tudi odzivamo. Že četrto leto pripravljamo lektorske delavnice, da bi se vsi, ki lektoriramo, začeli zavedati, da je treba svoje znanje vse življenje dopolnjevati, posodabljati ... Za našo dobro obveščenost o dogajanju tudi na jezikovnem področju smo hvaležni ažurnemu SlovLitu, za dobro sodelovanje pa zlasti Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU in slavistom s slovenskih fakultet ter društvom, katerih področje se deloma prekriva z našim – to so naši gostitelji, Društvo slovenskih pisateljev, pa tudi Slavistično društvo, Društvo slovenskih književnih prevajalcev, Društvo znanstvenih in tehničnih prevajalcev Slovenije ter Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev.

Pretekle vsebine

Nastavitve uporabe piškotkov

Spletno mesto uporablja pišotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o piškotkih ...

Spodaj so navedeni piškotki, pri katerih lahko upravljate z dovoljenji.

Dovoljenja uporabljenih piškotkov


Google Analytics
Statistika obiska strani