O jezikovni ideologiji in napakah z dr. Matejko Grgič

Kdor se poklicno ukvarja s pisanjem, urejanjem in pripravo vsakovrstnih besedil za objavo v najširšem smislu, je prav gotovo obremenjen (tudi pozitivno) s popolnostjo in napakami, ki danes sicer pridobivajo milejše poimenovanje popravek. Vendar napake v besedilih niso tako samoumevne, kot se zdi, temveč jih zamejujejo dogovorjena in predpisana pravila, predvsem pa odnos strokovne in tudi širše skupnosti govorcev nekega jezika do lastnega sporazumevalnega sredstva.

Napake so od začetkov civilizacije lovili predvsem misleci in napake so lovile mislece; če se zanašamo na interpretacijo francoskih racionalističnih enciklopedistov, je vsaka oblika metaforičnega mišljenja napaka, ker nas oddaljuje od jasnega in enoznačnega razumevanja sporočila (povzemamo po monografiji Zacharyja Snga, The Rhetoric of Error from Locke to Kleist, Stanford University Press, 2010). Napaka je torej tako stara kot mišljenje samo, predvsem pa je stara vsaj toliko kot jezik (?) – iz napačnega postopanja pri vsakdanjih opravilih se je oblikovalo novo in izboljšano znanje, pri subtilnejših procesih, kot je zapisovanje misli, pa napake rojevajo zmedo, zadrego in nerazumevanje. Potrebovali smo poklicne slednike napak, čeprav se njihovo početje kdaj sprevrže v neusmiljeno in nepotrebno ideološko prečiščevanje besedila.

Bolj kot genealogija napake nas bodo tokrat zanimale »napake« v odnosu do jezikovnega standarda in pomen tega odnosa za sporazumevanje znotraj sodobne družbene zapletenosti in tehnološke zapovedanosti. Za to se nismo obrnili k normativistom, ampak k semiotičarki in izurjeni jezikovni posrednici (prevajalki in tolmački), dr. Matejki Grgič, ki je trenutno zaposlena na Slovenskem raziskovalnem inštitutu. Preveriti smo hoteli, kaj mislimo, kadar pravimo, da danes ni več »lepega slovenskega jezika« ali da se zavzemamo za »čist in pravilen jezik«.

Vaša monografija z naslovom Jezik: sistem, sredstvo in simbol (2016) je nastala na podlagi natančne analize jezikovnega diskurza Slovencev v Italiji, vendar bralec ob vaših ugotovitvah o ideologiji za pojmovanjem slovenskega jezika hitro dobi občutek, da bi zelo podobno lahko trdili za ves slovenski prostor. Bi se s tem strinjali?

Vsekakor. Pa ne le za slovenski prostor. Raziskave, ki so jih znanstveniki izvedli na vseh koncih sveta v različnih časovnih obdobjih, so pokazale, da so jezikovne ideologije kar stalnica. Z manjšimi odstopanji se pojavljajo in ponavljajo v zelo podobnih oblikah.

Kako bi na kratko opredelili ideologijo v pojmovanju jezika (v monografiji sicer izrecno poudarjate, da izraza ne razumete poljudno in ga zato tudi ne vrednotite negativno)?

Izraz »jezikovna ideologija« ima v osnovi dva pomena oz. odtenka. To je po eni strani vsak sistem predstav, idej in percepcij jezika, torej vsako naše predznanstveno, a strukturirano pojmovanje jezika. Po drugi strani pa je ideologija tudi nadgradnja tega – uporaba predstav, idej in percepcij jezika, ki sicer same po sebi nimajo znanstvene podlage, s ciljem, da se v jeziku in prek jezika vzpostavljajo odnosi moči, izključevanja, celo ponižanja. S tem namenom se v diskurzu o jeziku oblikujejo t. i. ideološka jedra; to so pravzaprav »lažni miti« o jeziku. Lažni miti sami po sebi niso nekaj negativnega. Nasprotno, so del dinamičnih družbenih praks in so celo pozitivni – dokler ostajajo v kontekstu, v katerega spadajo: v vaški gostilni, na mestnem avtobusu in med vrsticami kake spletne klepetalnice. Ko pa postanejo del javnega, političnega in celo strokovnega diskurza o jeziku, začenjajo biti sporni, če že ne nevarni.

Katera osnovna »ideološka jedra« ste odkrili v pojmovanju in predstavah o jeziku?

Tista, ki so tudi sicer najbolj pogosta v zahodnem svetu: da je bil jezik nekoč (kdaj točno?) lep in je danes grd (kako to merimo?); da tujke (kaj točno naj bi to bilo?) kvarijo jezik; da moramo jezik braniti, se zanj bojevati in ga ohranjati (kaj to pomeni?); da je jezik ogrožen (kdo mu grozi?) in da bo izumrl (kako točno je videti smrt jezika?), da je v jeziku nekaj »prav« in nekaj »narobe«, nekaj »pravilno« in nekaj »zgrešeno«. Naloga jezikoslovcev je seveda, da natančno povedo, kaj je prav in kaj je narobe.

Katere kriterije si mora jezikoslovec praktik po vašem postaviti za analizo svojega dela, da bi se izognil »polarnemu razločevanju med pravilnim in zgrešenim«? Enoznačno, poenostavljeno vrednotenje jezikovnih pojavov namreč vodi v prevelike in nepremišljene posege v tuja besedila, ki so med vzroki za odklonilen odnos dela stroke in javnosti do lektorjev.

Težko bi rekla, da tu obstaja neki recept. Sproščen, nezakompleksan odnos do jezika na obeh straneh (avtorjevi in lektorjevi) nedvomno pomaga. Zdrava percepcija lastnega ega verjetno tudi. Vse drugo pa je že znano: kontekst (torej cilj, naslovnik, vrsta besedila in še kaj) so elementi, ki pogojujejo »pravilnost« in »zgrešenost«. To ve vsak lektor. Iskanje opore v normi vedno in povsod je nesmiselno. Vsega se pač ne da regulirati. Pogosto gre za to, da lektor in avtor (ali naročnik) enostavno skupaj poiščeta rešitev, ki je v danem kontekstu najustreznejša, ki mogoče niti ni optimalna in idealna, je pa korektna in sprejemljiva. Lektor je svetovalec. Je pa res, da si tisti, ki bi svetovanje najbolj potrebovali, po navadi ne pustijo svetovati.

Kaj lahko jezikoslovca praktika danes naučita semiotika in teorija simbolov o odnosu govorcev do lastnega jezika? Tu gre seveda za navezavo na vašo starejšo razpravo.

To je kompleksna zadeva, semiotika in teorija simbolov sta »huda« teorija … Rekla bi, da je pri odnosu govorcev do (lastnega) jezika vmes še nekaj psihologije, pa politike, seveda. Z jezikom se sporazumevamo, družimo se, povezujemo: vaščani uporabljamo isto narečje, strokovnjaki isti žargon, narodi (vsaj nekateri) isti jezik. Hkrati pa se z jezikom tudi ločujemo: mladi od starejših, staroselci od prišlekov, intelektualci od neukih. In tu se lahko začnejo težave. Tu lahko postane jezik orožje dominacije. Te dinamike so seveda kompleksne in nikakor ne enosmerne: če upoštevamo npr. binom center – periferija v slovenskem prostoru, nekako predpostavljamo, da hoče center »izločati« periferijo tudi s standardizacijo izbranih jezikovnih rab. Analiza pa je pokazala, da se dogaja tudi obratno – v Italiji se npr. uveljavlja t. i. dvojni standard, kar pomeni, da se v praksi standardizirajo rabe, ki so celo v zahodni Sloveniji nerazumljive.

Znanstvene definicije jezika enako podlegajo ideološkim predstavam kot ljudsko pojmovanje jezika? Morda normativno jezikoslovje skriva kakšno past, ki je doslej nismo uzavestili? (Tu merim na primer metafore drevesa indoevropske jezikovne skupine.) Bi lahko kratko komentirali in utemeljili zanimivo trditev iz monografije – knjižni jezik je ideološki konstrukt?

Vsi ljudje smo krvavi pod kožo, tudi znanstveniki. Tako kot si mora kirurg razkužiti roke, ko vstopi v operacijsko sobo, si mora tudi znanstvenik, pa naj bo še tako uveljavljen in izkušen, razkužiti misli, preden začne razlagati svoje teorije. Naša razkužila so dokazi, ki jih znamo oblikovati v argumente. Seveda je treba včasih stvar tudi malce poenostaviti – in tu se lahko pojavi kakšna past. Tak je primer sheme indoevropskih jezikov. Shemo, kjer je vsak jezik lepo v svojem predalčku, na varni razdalji od drugih jezikov, poznamo vsi. Ta shema ima kar nekaj prednosti: je zelo pregledna in zelo neposredno prikazuje, kateri jezik je s katerim v sorodu. Ima pa tudi pomanjkljivosti: jeziki ne živijo v hermetično zaprtih predalčkih, na varni razdalji drug od drugega. So, ravno nasprotno, zelo propustne tvorbe. Vpliva »genetike« seveda ne gre zanemariti, a na razvoj jezikov vplivajo tudi geografska bližina, različni sociolingvistični dejavniki in, vsaj v zadnjem stoletju, mediji. Shema indoevropskih jezikov je proizvod svojega časa, 19. stoletja, in jo moramo v tej perspektivi tudi razumeti. Isto velja za knjižni jezik. Nobena definicija ni nevtralna.

Za Slovence je prav knjižni jezik temelj narodne identitete in naj bi imel narodnopovezovalno vlogo. Toda redkokateri državljan se identificira s knjižnim jezikom in ga intimno verjetno ne dojema kot materni jezik. Zakaj danes tudi pojma materinščine ne moremo sprejeti brez zadržkov?

Ničesar ne moremo sprejeti brez zadržkov – zato smo pač strokovnjaki na svetu, da se o stvareh sprašujemo! Knjižni jezik se je (kot pojem) oblikoval sočasno z uveljavljanjem ideje nacionalne države. Nosilec te ideje je bilo visoko meščanstvo, ki je po načelu vključevanja in izključevanja, ki sem ga prejle omenjala, »zakoličilo« neki idiom in ga postavilo za model. Knjižni jeziki so zato do neke mere umetni, saj so nastali kot abstrakcija pluralnosti dejanskih rab. To še ne pomeni, da je s knjižnimi jeziki kaj narobe. Gre samo za to, da rečemo bobu bob in da s kategorijami ne operiramo tako, kot da so to večne resnice. Niso. Cilj uveljavljanja knjižnega jezika je bila vzpostavitev nekega nacionalnega modela, v katerem se bodo prepoznavali vsi pripadniki nekega naroda, propulzivna elita te države pa bodo izobraženi meščani. Zakaj se danes govorci ne identificiramo več samo s tem idiomom, je najbrž na dlani.

Nekaj podobnega se dogaja tudi z mater(i)nim jezikom oz. materinščino. Da ni to nujno jezik, ki smo se ga naučili od matere, je danes vsakomur jasno. Pozabljamo pa na to, da jezik usvajamo vedno in povsod, v različnih sporazumevalnih okoliščinah in od različnih virov. Nikakor ni nujno res, da moramo vsi živeti v okolju, kjer vse življenje govorimo jezik, ki smo se ga v zgodnjem otroštvu naučili doma. Pojem mater(i)nega jezika ali materinščine je torej čustvena kategorija; to je pogosto jezik, na katerega smo čustveno najbolj navezani. S tem jezikom se lahko tudi identificiramo vse življenje. A vse to še ne pomeni, da je to tudi jezik, ki ga najbolje znamo oz. najbolj suvereno uporabljamo v potencialno vseh sporazumevalnih okoliščinah.

In nazadnje vas prosimo še za komentar skorajda izvornega strahu Slovencev, da naš jezik nevarno ogrožajo večji in vplivnejši jeziki.

Strah je močno in razširjeno čustvo. Človeštvo je navsezadnje napredovalo in nazadovalo (tudi) zaradi strahov, ki so nas spremljali od nekdaj. Naloga strokovnjakov pa je, da te strahove umestimo v ustrezen kontekst, jih razložimo in racionaliziramo. Z dokazi in argumenti, drugače ne gre. Če torej menimo, da bodo veliki jeziki pogoltnili slovenščino, moramo najprej zbrati dokaze, ki to naše mnenje potrjujejo – šele nato lahko tako tezo kje predstavimo. Sosedov Frančko si lahko privošči, da na omrežju Facebook objavlja svoje paranoidne teze o ogroženosti slovenščine; priznani akademik se mora tega vzdržati. Če meni, sumi ali sklepa, da bi utegnila npr. angleščina zadati smrtni udarec slovenščini, naj to hipotezo uporabi za izhodišče in naj se loti trezne, strokovno dosledne raziskave, ki bo na podlagi različnih dokazov pokazala, kako bo do tega prišlo. S tem nočem reči, da slovenščina ni ogrožena. Mogoče pa je. Reči hočem samo, da do tega trenutka še nisem prebrala ene same relevantne raziskave, vredne svojega imena, ki bi to dokazala.

Spraševala je Andreja Kalc.

Iskanje
Search
Kategorije dejavnosti
Deli objavo

Kako in kdaj plačam članarino?