13. 2. 2013

Tožilniško zanikanje in druge jezikovne zagate

Stalna dilema pri lektoriranju je, koliko sploh posegati v besedilo, zato smo februarski pogovor posvetili debati o tem, in to ob konkretnem besedilu.

Zavedamo se različnih pristopov k popravljanju besedil – od minimalnega popravljanja res samo najnujnejšega do slogovne predelave besedila, opozarjanja na vsebinske spodrsljaje … Verjetno je vedno, ko naročnik ne zahteva drugače, primerno popraviti samo tisto, kar ti narekuje veljavni pravopis. Večje predelave, z upoštevanjem pravil pravilne zgradbe, načela jedrnatosti …, so tako že lahko vprašljive, saj besedilo po taki predelavi ni več povsem avtorjevo besedilo. Prav zaradi možnega različnega pristopa do lektoriranja se popravljeno besedilo razlikuje od lektorja do lektorja, v osnovnih popravkih pa bi se moralo ujemati ne glede na to, kdo ga je popravil.

Debata, popraviti ali ne, se tako pojavi že pri pogosto uporabljenih besedah, kot so: soditi (spadati), pogoji (razmere), izgled (videz, podoba), nahajati se (biti), vključevati (biti, vsebovati); ločevati je treba med pomenskimi odtenki (lastnost – značilnost, hoteti – želeti, prisotnost – navzočnost) ... Pogosti popravki so spreminjanje besednega reda, tudi zaradi členitve po aktualnosti.

Spomnili smo se neprimernih glagolskih zvez: storiti napako (narediti napako), priti/prihajati do stika (stik nastane), postali so dobitniki nagrade (prejeli so nagrado), dobil je udarec količka v koleno (količek ga je udaril).

Tudi tokrat nismo mogli mimo izposojenih, predvsem angleških besed, ker trčimo obnje na vsakem koraku (start-up podjetja, stand-up komedija, performans, instalacija, wellness, spa, terme, jacuzzi; v slovenskih mestih moti napis OPEN, npr. v lokalih za odkup zlata, pa naslov zdravstvenega doma sredi Ljubljane (za Bežigradom) v angleščini …

Dotaknili smo se tudi dileme, kaj upoštevati, kadar se pravopisno navodilo in vsakdanja raba razlikujeta. Naša primera sta bila bonbon – bombon in karitas karitasa – karitas karitas (Slovenska karitas).

V procesu prevzemanja sta se besedi glasovno in tudi v zapisu podomačili. In ker pri pravopisu upoštevajo tudi to, da se na splošno izgublja zavedanje, od kod besede izvirajo (bonbon iz francoskega pridevnika bon, dober; karitas, dobrodelnost, iz latinskega samostalnika ženskega spola caritas caritatis [káritas karitátis]), so samostalnik karitas, ker se konča na soglasnik, uvrstili med samostalnike moškega spola. Jezikovna stvarnost pa živi neodvisno od jezikovnih priročnikov, in tako imamo na eni strani jezikovni predpis, na drugi strani določeno stopnjo jezikovne kulture, na tretji strani pa pojavljanje takih besed v praksi. Zapisi v praksi (npr. napisi na embalaži izdelkov z dolgo tradicijo) pa se zaradi značilne zakonitosti, da jezikovna pravila potrebujejo čas, da zaživijo in tudi da odmrejo, še dolgo oklepa predpisov iz predhodnega pravopisa (ali celo enega od predhodnih) . In tako imamo na trgovskih policah desetine vrst boNbonov in boNbonier (namesto po pravopisu zdaj primernejših boMbonov in boMbonier) in kot vrhovno karitativno ustanovo pri nas Slovensko karitas, čeprav naj bi za vse druge dobrodelnosti veljal kot naravnejši moški spol, torej je danes zelo dobrodošla pomoč karitasa. Kako torej v takih primerih odgovoriti na vprašanje proizvajalcev, uvoznikov, prodajalcev …, ki si želijo, da bi bili njihovi izdelki opremljeni z napisi brez napak – naj (če si upajo izstopati) stopijo iz povprečja in uporabljajo besede tako, kot priporoča pravopis, ali pa naj ostanejo pri starem zapisu, tako kot vsa njihova konkurenca? Bo šel naslednji pravopis še korak naprej? (SP 1950: bonbon; SP 1962: bombon bonbon; bonbon -a; SP 2001: bombon; bonbon gl. bombon. Bomo imeli v SP 2015 samo bombon?)

Obravnavali smo tudi vprašanje iz brbotanja – tako imenovano tožilniško zanikanje. Ker smo se prej vrteli v začaranem krogu, ali je ob zanikanju predmet ob nedoločniku lahko tudi v tožilniku ali ne, nas je Alenka Koblar opozorila na pravila o zanikanju, zapisana v SSKJ, pri iztočnici nè, pod točkami a, b in c. Tu piše:

nedoločnikov predmet je
a) v rodilniku, če je povedek glagol nepolnega pomena:
noče prodati posestva;ne mara delati nadlege; ne morem dobiti zveze; ne sme kaznovati otrok

b) v rodilniku ali tožilniku, če je povedek glagol s polnim pomenom:
ne bojim se povedati resnice in resnico
če je predmet pred zanikanim povedkom, je pogostejša raba rodilnika tega dela ne mislim prevzeti
c) v tožilniku, če je nedoločnik v stavku osebek:
ni naša naloga iskati krivce; napako obsojati ni težko
kadar izraža zanikani glagol biti nenavzočnost osebka v stvarnosti, je ta v rodilniku: očeta ni doma; danes me ne bo na večerjo; ekspr. vrnitve k staremu ni in ne more biti
tožilnik mere ostane tudi za zanikanim povedkom: ne meri niti dva metra; še eno leto ni vzdržal


Pravilo je jasno, ali pa je zato jasno tudi, kako rešiti naše vprašanje (Nimam namena dati povod/-a za prepir.)? Če uvrstimo imeti namen/nameravati med glagole z nepopolnim pomenom, je pravilno samo z rodilnikom, v nasprotnem primeru bi bila pravilna oba, rodilnik in tožilnik. Se torej tehtnica nagiba k rešitvi: Nimam namena dati povoda za prepir?

Povzetek pripravila D. T.
 

Pretekle vsebine

Nastavitve uporabe piškotkov

Spletno mesto uporablja pišotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o piškotkih ...

Spodaj so navedeni piškotki, pri katerih lahko upravljate z dovoljenji.

Dovoljenja uporabljenih piškotkov


Google Analytics
Statistika obiska strani