5. 12. 2012

Sodobni pravopisni priročnik med normo in predpisom, 3. del

Nadaljevanje obravnave pravopisnih dilem, zajetih v monografijah Sodobni pravopisni priročnik med normo in predpisom in Pravopisna stikanja.


Namen naše obravnave je spodbuditi člane in tudi druge, ki si za svoje delo želijo pomoč čim bolj uporabnega pravopisa, da bi že pred izidom novega pravopisa podali svoje pripombe, ker lahko to pripomore, da bomo dobili uporaben sodobni priročnik, ki ga ne bo treba kritizirati kot nepopolnega in zastarelega že ob njegovem izidu. Pripombe lahko posredujete na Lektorsko društvo Slovenije.

Krajevna lastna imena (str. 74)
Zasledili smo predlog navodila:
»Neprve, torej stalne sestavine nenaselbinskih predložnih zemljepisnih imen se pišejo vedno z veliko začetnico, tj. Na Lescu, Pri Vodici, Za Trnjem, Na Produ.«
Kot je ugotovljeno tudi že takoj v nadaljevanju, bi tako navodilo lahko vodilo še naprej, k zapisovanju vseh neprvih sestavin nenaselbinskih imen z veliko začetnico, torej Blejsko Jezero, Šmarna Gora, Goriška Brda, Bela Krajina …, s tem pa se ne moremo strinjati. Tako poenotenje, ki bi sicer pomenilo poenostavitev (ker je menda tako ustaljeno v večini slovanskih jezikov), se nam zdi neprimerno, čeprav se zavedamo, da je ob zdaj veljavnih pravilih pogosto treba že kar raziskovati, ali gre za kraj ali vzpetino, za ulico (del naselja) ali zaselek.
 

Kratice (str. 227)
Pri kraticah velja, da so, če se ne končajo na -a, moškega spola in da jih je mogoče sklanjati po 1. moški sklanjatvi in tudi po 3. (tu se sklanjajo z ničtimi končnicami). V monografiji zasledimo pravilo, da so kratice … večinoma samostalniki moškega spola /…/ ne glede na to, katerega spola je jedro njihove skladenjske podstave (časopis m – podjetje s – zveza ž) /…/, kot primer pa so navedene: ČZN /…/ ČZP /…/ ČZS. V naslednjem odstavku pa piše, da je … kratica lahko ženskega ali moškega spola, kar je v slovarju ponazorjeno z dvema slovarskima sestavkoma ... Za zgled so kratice ARRS, AZS, ARSO. Kako to razumeti? In če je kratica sprejeta kot oblika moškega spola, sklonljiva po 1. in po 3. sklanjatvi, zakaj ob tem ne ohraniti do zdaj veljavnega zapisa, npr. ČZN ČZN-ja tudi ČZN -- (v monografiji je: ČZN ČZN-ja tudi ČZN), in zakaj med zgledi ni tudi zgledov za uporabo oblik z ničtimi končnicami?
Poleg tega se ne zdi primerno zapisovati sklanjanje kratic s samimi verzalkami, npr. CEFTA CEFTE. To možnost dopušča že SP 2001, a bi vendarle veljalo še enkrat razmisliti, ali je to primerno, saj se v odvisnih sklonih zabriše prvotna oblika kratice in s tem tudi njen pomen.
Primera težav s kraticami v praksi: Avtor nekega sestavka je vztrajal pri nesklanjanju kratice NATO. To ni pravilno; najprimernejši zapis je: Nato Nata Natu …
Kratica za Lokalno akcijsko skupino je LAS, skupina ima tudi ime – Avtar. Kako to uporabljati v zvezah? Kratice so, če se ne končajo na -a, moškega spola, zato je sklanjanje z ničto končnico vedno prav – torej (tudi) z LAS Avtar. Pametno pa je ob prvi navedbi kratico podati razvezano, s kratico v oklepaju!

Datumi (str. 58)
V uradovalnem jeziku so pravila za zapisovanje datumov jasna (za piko je obvezno presledek, datumi od 1. do 9. v mesecu se pišejo brez ničle pred števko za dneve), pod vplivom zapisa datumov v obrazcih, po formuli DDMMLL, pa se tu kot zgled rabe pojavlja tudi zapis tipa 05. 05. 2012. Tu opozarjamo na previdnost. Če bo tak primer naveden v pravilih, naj bo dodano, da je to primerno samo za tabele. Ločiti moramo namreč med zapisom v tabelah, kjer gre za varčevanje s prostorom, in zapisi sicer, v različnih besedilih. Tabelarični zapis pa ne more postati norma!
Sklep: Na kratko smo omenili še pravila za zapis barv in imen praznikov, bo pa to ena od tem januarskega pogovora (preštudirajte do takrat, lahko pa opozorite še na kaj iz omenjenih monografij). Takrat pa bomo ob tem preverili tudi, koliko smo sploh še občutljivi za napačne predložne zveze v vsakdanji praksi (pridite z listo napačnih vezav, ki jih opažate vi).
 

Razno (= živi žulji)

Kolegica Benedikta Gungl je opozorila na nepravilnost pri rabi predlogov pri zemljepisnih imenih, natančneje, pri krajih, poimenovanih po svetnikih. Domačini v teh krajih še znajo uporabljati pravilne predloge: pri (KJE), k (KAM) in od (OD KOD), ker pa v medijih občutek za to slabi (zaradi poenostavljanja imamo samo še v – v – iz, morda tudi pod vplivom angleškega: to – in – from), to vpliva na hitro širjenje tega neznanja. Pravilen vzorec odgovorov na vprašanja KJE, KAM in OD KOD pri takih imenih je:

pri Benediktu – k Benediktu – od Benedikta
pri Sveti Trojici – k Sveti Trojici – od Svete Trojice
pri Sveti Ani – k Sveti Ani – od Svete Ane (Napaka na Sveti Ani je morda ostalina od prejšnjega poimenovanja – na Ščavnici.)

Pri imenu Lenart pa imamo enakovredno dvojico – v in pri, dve enakovredni rešitvi morda zato, ker se je del 'Sveti' iz imena izgubil in se zato izgublja tudi občutek za to danes bolj redko uporabljano predložno trojico pri – k – od. Da bi se zavest, kako se vprašamo po takih krajevnih imenih, ohranila, pa bi bilo dobro, če bi SP pri teh iztočnicah navajal tudi podatek o pravilnem predlogu za odgovora na vprašanji kam in od kod (zdaj vsebuje samo odgovor na vprašanje kje).
Podobno se izgublja občutek za ljubljanska predela Bežigrad (za Bežigradom, za Bežigrad, izza Bežigrada) in Fužine (na Fužinah, na Fužine, s Fužin).
Sklep: Podobnih težav je veliko, in to v vseh pokrajinah, zato smo se dogovorili, da bomo vsak v svojem koncu poiskali nekaj takih primerov, ki jih tudi mediji (radijske postaje in časopisi) kot dandanes najvplivnejše jezikovnovzgojno sredstvo podajajo narobe, in na to medije opozorili z dopisom – domačini so namreč še zlasti občutljivi za pravilnost oblik v domačem okolju.
Ker doživljamo tudi komentarje, da lektorsko delo ni potrebno, da smo lektorji puristi in konservativci, je bilo predlagano, da bi društvo pripravilo posvet/delavnico, kaj, koliko, kako naj sploh lektoriramo, in sicer s sodelujočimi z Inštituta Frana Ramovša, s Filozofske fakultete in iz društva. A glede na razmere se to ne zdi izvedljivo.
 

Drugi predlog je bil, da bi raje na inštitut in na fakulteto poslali v popravilo kratko besedilo in naj nam ga popravijo za vzorec – da vidimo, kaj se zdi jezikoslovcem primerno lektoriranje.

Tončka Stanonik je opozorila na neustreznost imena priljubljene mladinske zbirke Franceve zgodbe – ali ne bi bilo pravilno Frančeve?! – in na razširjenost nepravilne zaimenske zveze kdajkoli. Zanimivo je, da je edino ta iz skupine poljubnostnih zaimenskih zvez tvorjena narobe (in to zelo pogosto), medtem ko imajo vse druge za prvi del dosledno uporabljeno oziralno obliko: kdor-, kar-, kjer-, kolikor- … Vprašala se je, zakaj je tako. Ta nepravilna oblika je k nam morda prišla iz srbohrvaščine, kjer oziralne oblike sploh nimajo: ko god, što god, kad god, gdje god … Še vedno pa ni jasno, zakaj se pojavlja ta vpliv samo pri časovni zvezi! V pravopisu je ta napaka (kdajkoli ) označena s krožcem in jo nadomešča zveza kdaj prej: Zdaj nam je lepše kot kdaj koli > kot kdaj prej. V praksi pa se ta zveza uporablja še v enem pomenu, in sicer ko bi bila primerna le raba pravilne oblike te zveze, torej kadar koli: Kadar koli prosimo za razlago, nam radi pomagajo. Dobro bi bilo, da bi pravopis prinašal tudi zgled za to možnost (zdaj prinaša samo eno rešitev!). Ob tem pa je zanimivo, da je kdajkoli kljub drugačnemu pravopisnemu napotku v lektoriranih besedilih največkrat mehanično spremenjen v kadarkoli, in to tudi takrat, ko bi bila vsebinsko ustrezna le zveza iz SP – kdaj prej.
 

Povzetek sestavila D. T.
 

Pretekle vsebine

Nastavitve uporabe piškotkov

Spletno mesto uporablja pišotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o piškotkih ...

Spodaj so navedeni piškotki, pri katerih lahko upravljate z dovoljenji.

Dovoljenja uporabljenih piškotkov


Google Analytics
Statistika obiska strani