4. 9. 2013

BOŽJI z veliko in malo začetnico

BOŽJI z veliko in malo začetnico

Spoštovani,
kdaj besedo BOŽJI pisati z veliko in kdaj z malo začetnico?

V zgledih božja pot – romanje, božje drevce – drevo, božja njiva – pokopališče verjetno z malo. Kako pa bi pisali BOŽJA BESEDA, BOŽJA PREVIDNOST, MATI BOŽJA, BOŽJA VOLJA, NAŠA POTA NISO BOŽJA POTA ...
Kako do občutka, kdaj res z veliko, kdaj pa je že dovolj oddaljeno od Boga, da se lahko piše z malo začetnico, da bi bila besedila (predvsem s cerkveno tematiko) čim bolj urejena glede te besede.

Lepo vas pozdravljam.
Ema Sevšek
--------------------------------------------------------------------------
Odgovori

Spoštovani.
Jaz se držim načela, da pri pridevniku Božji uporabljam veliko začetnico, ko gre za krščanskega Boga. Če pa gre za boga, ki lahko prihaja tudi iz drugih svetov, ga pišem z malo začetnico.

Lilijana Gustinčič
--------------------------------------------------------------------------

Spoštovani!
Besedo BOG kot lastno ime (judovski, krščanski, islamski Bog) pišemo z veliko začetnico, torej Bog. Res pa je, da se velikokrat piše bog (v nekaterih časopisih in revijah, tudi filmskih podnaslovih), kar pa je narobe, in preseneča me, da je tako, saj je v SP (2001) jasno zapisano pravilo o tem.
Svojilni pridevniki, nastali iz besed, pisanih z veliko, se po SP (2001) pišejo z veliko začetnico, če so izpeljani s priponskimi obrazili -ov/-ev (Prešernov, Andrejev) ali -in (Majin). Upoštevajoč to pravilo, se torej božji (obrazilo -ji) piše z malo začetnico (božja beseda, božja previdnost, Mati božja, božja volja, naša pota niso božja pota), razen v teoloških in bogoslužnih besedilih, kjer se piše z veliko.
Morda bi bilo bolje, če bi se svojilni pridevnik glasil Bogov in ne božji (ki je tudi vrstni pridevnik), saj bi v tem primeru ne imeli težav z zapisovanjem začetnice, a beseda se ne uporablja (niti je ni v SSKJ).
V Svetem pismu Stare in Nove zaveze (1996), v razdelku Predstavitev prevoda, je podana razlaga zapisa obravnavanega pridevnika v omenjenem besedilu. Besedilo, ki sledi, je v celoti prepisano.

Pridevnik Božji z veliko začetnico
23. aprila 1993 je bil sprejet (19. novembra 1993 in 5. decembra 1994 pa znova soglasno potrjen) sklep, da pridevnik Božji, rabljen v svojilnem pomenu, pišemo z veliko začetnico (po zgledu Gospod – Gospodov). Razlogi za to so svetopisemsko-teološke in jezikovno-pravopisne narave. Svetopisemski Bog je živa oseba (prim. Jer 23,36), stvarnik neba in zemlje (prim. 1 Mz 1,1sl.), Sveti Izraelov (prim. Iz 6,3), edini resnični Bog (prim. 5 Mz 6,4). S pridevnikom Božji prevajamo hebrejski rodilnik Boga (npr. beseda Boga, ljudstvo Boga itd.), ki skoraj izključno in nadvse jasno izraža svojilnost, tj. čisto pripadnost osebi svetopisemskega Boga. Ta rodilnik bi pomensko najbolj ustrezal slovenski obliki Bógov -a -o. Ker pa ta beseda ni živa, se je bilo treba odločiti za pomensko širši in zato ohlapnejši pridevnik Božji, ki poleg svojilnosti lahko izraža tudi vrstnost (v tem primeru se piše z malo začetnico). V svojilnem pomenu ga moramo pisati z veliko začetnico, če hočemo biti zvesti jasnemu in zavezujočemu svetopisemskemu izražanju. Grščina v nasprotju s hebrejščino sicer pozna pridevnik s pomenom 'božji, božanski' (gr. theíos), a ga v vsej Novi zavezi uporablja samo trikrat (Apd 17,29 v srednjem spolu: božanstvo; 2 Pt 1,3.4: njegova božja/božanska moč; deležni božje/božanske narave). V vseh drugih primerih rabi jasnejši in strožji samostalniški prilastek Boga v očitni zvestobi starozaveznemu monoteizmu (enoboštvu), kajti grški (politeistični) božji je pravzaprav pomenil božanski/bogovski: Nova zaveza tako zavestno prekinja s starim, poganskim načinom izražanja. Pomenljivo je, da se Hieronimov latinski prevod v tem natančno drži grškega izvirnika.

Tudi s pravopisnega stališča je logično, da Božji v svojilnem pomenu pišemo z veliko začetnico, sicer bi bil to edini primer, da se svojilni pridevnik iz lastnega imena piše z malo. To nam je potrdila tudi pravopisna komisija pri SAZU v odgovoru z dne 5. marca 1984: »Glede pridevnika Božji je komisija menila, da se Božji piše z veliko začetnico, kadar gre za individualno svojino (tako je tudi v slovnici).« Božji pišemo z veliko začetnico tudi v sorazmerno redkih primerih, ko ima pomen 'izhajajoč/dan od Boga' (npr. Božja postava, Božje zapovedi, Božji evangelij, Božja luč); 'namenjen/posvečen Bogu' (npr. Božja čast, Božja služba, Božje češčenje, Božji mož) ipd. Vsi temeljni prevodi Svetega pisma do 20. st. pišejo Božji z veliko začetnico. Sklep o taki pisavi podpirajo tudi vse sestrske Cerkve in raba v vseh slovanskih jezikih.

Benedikta Gungl
------------------------------------------------------------------------------


Leta 1996 je bila v slovenskem standardnem prevodu Svetega pisma pri pridevniku Božji (iz Bog) ponovno uvedena velika začetnica, kot so jo dolga stoletja prej v prevodih Svetega pisma pisali recimo Trubar, Dalmatin, Japelj, Stritar in nazadnje Chráska leta 1914. V samem svetopisemskem besedilu ni težav: pridevnik Božji se v židovskih, krščanskih in islamskih svetih knjigah piše z veliko začetnico, če pomeni ‘Bogov’ (tega pridevnika ne uporabljamo; v krščanstvu mu ustreza ‘Gospodov’, ‘Stvarnikov’ in v Novi zavezi ‘Kristusov’, ‘Jezusov’, v islamu pa ‘Alahov’), torej če se nanaša na monoteističnega Boga (ki je v vseh treh verstvih s svetopisemsko osnovo en sam in isti).

Ob ponazarjalnih primerih, ki so v Slovarju slovenskega knjižnega jezika navedeni v geslu božji, torej z malo, kakor se je takrat v skladu s Slovenskim pravopisom 1962 brez izjeme pisal ta pridevnik v verskih besedilih, lahko preizkusimo, katere zveze bi se pisale z veliko začetnico, poleg njih pa so iz Splošnega religijskega leksikona (2007) semle prepisane iztočnice s pridevnikom Božji (torej z veliko začetnico):
Božja beseda,
Božja čast,
Božja kazen,
Božja ljubezen,
Božja Mati in Božja mati,
Božja milost,
Božja podoba,
Božja pomoč: z Božjo pomočjo,
Božja pot (v Svetem pismu je to Gospodova pot),
Božja pravičnost,
Božja previdnost,
Božja sodba,
Božja volja,
Božja zapoved: deset Božjih zapovedi,
Božje kraljestvo,
Božje ljudstvo,
Božje oko (v trikotniku upodobljeno človeško oko),
Božje razodetje,
Božji atributi,
Božji blagoslov,
Božji človek,
Božji Duh ‘Sveti Duh’, toda Božji duh,
Božji grob (kot je opisan v Novi zavezi ali Kristusov grob, kot ga predstavljajo v cerkvah za velikonočne praznike),
Božji norček (spokornik, ki se dela norega),
Božji posrednik (ali srednik),
Božji prijatelji (mistično gibanje),
Božji Sin in Božji sin ‘Kristus’, toda Božji sin z množino Božji sinovi ‘verujoči v Boga’,
Božji služabnik in Božja služabnica (naslov, ki se pred beatifikacijo podeli pokojniku ali pokojnici).
Duh Božji, duh Božji (starinski besedni red),
Mati Božja, piše se tudi mati Božja (starinski besedni red, npr. v zdravamariji),
Sin Božji, piše se tudi sin Božji (starinski besedni red).

Vse to se nanaša na Boga: Božja kazen pomeni ‘kazen (od) Boga = kazen, ki jo je določil Bog = Gospodova kazen’. – Odločitev za veliko ali malo začetnico pri BOŽJI je odvisna najprej od vrste besedila in hkrati piščeve odločitve. Takšna je (lahko) raba predvsem v teoloških, bogoslužnih in podobnih besedilih. V vseh drugih primerih pa se piše (ali se lahko piše) pridevnik božji z malo začetnico (npr. Mati božja). Vsekakor pa naj bo raba začetnice v istem besedilu enotna. – Od teh primerov je treba ločiti tiste – če je na to sploh treba opozarjati –, v katerih se pridevnik Božji tako ali tako piše z veliko začetnico, ker stoji čisto na začetku naslova (umetniške) stvaritve ali večbesednega imena, npr. Božja država svetega Avguština Hiponskega ali Božji (‘Alahovi’) mudžahidi (gverilska skupina).
Nadaljnji primeri v stalnih zvezah oz. frazemih in v medmetni rabi so praviloma pisani z malo začetnico:
božja dekla ‘smrt’,
božja norost (pri starih Grkih: obnorelost od boga),
božja hiša ali hiša božja ‘cerkev’,
božja pot ‘romanje’,
božja služba ali služba božja ‘maša’ (najbrž tako, če je to ‘služba Bogu’, ne pa ‘služba Boga’)
božja zavist (v antiki: zavist, ki so jo pripisovali bogovom),
božje otroštvo (brezgrešno življenje krščenca, tj. Božjega otroka), božji les ‘bodika’,
božji delec ‘Higgsov bozon’,
božji hram ‘cerkev’,
božji mlini (ki meljejo še posebej počasi),
božji rop ‘oskrumba, onečaščenje česa svetega ali posvečenega’,
božji služabnik ‘duhovnik’ (Božji služabnik je, kot že rečeno, naslov iz svetniške hierarhije),
človek božji in ljudje božji,
čudež božji,
križ božji,
mati božja,
ves božji dan,
za božji lon,
za božjo voljo.

Prislov BOŽJE je že v svetopisemskem prevodu iz leta 1996 pisan različno, najbrž glede na dva pomena: živeti po Božje (od Bog) in po božje častiti (od bog, bogovi). – Posamostaljeni pridevnik Božje je v Svetem pismu zapisan npr. v zvezi Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.

Vzporednost oblik Božji in božji in razlika med njima sta v besedilih, v katerih se pridevnik Božji piše z veliko začetnico, približno taki kot pri Bog in bog: tudi tu je na eni strani monoteistični Bog zapisan z veliko začetnico in na drugi strani politeistični bog (z bogovi), ki ga pišemo z malo začetnico, v stalnih besednih zvezah v medmetni rabi toliko prej, kolikor bolj so te mišljene in občutene kot močneje čustvenostno zaznamovane, recimo nizke. V zvezi Zgini v Božjo mater! (v podnapisu pri filmu) velika začetnica smeši preveč zagnanega prevajalca in se komu zdi morda celo žaljiva za Boga in Marijo, čeprav domnevno in formalno veča njuno slavo ter izkazuje piščevo neomajno lesenost.

Če se odločamo za veliko začetnico, bodimo pri razlikovanju v mejah možnega dosledni in natančni, saj bo morda v istem, sploh obsežnejšem besedilu treba pisati kdaj tudi božji (z malo začetnico). Veliko je marsikdaj res nejasnega ali zabrisanega, pri čemer je težko vedno ravnati utemeljeno in razumno: takrat se je dobro posvetovati z avtorjem, ki bo morda znal razložiti, kaj si je zamislil. Pri odločitvi za dosledno rabo male začetnice (božji) v tem smislu seveda ni zadrege.

Pisci tu nimamo istih ločnic, tako kot nimamo vsi niti podobnih npr. pri pisanju zaimkov vi, vaš ipd. z veliko ali malo začetnico pri vikanju. Tisti, ki slabo prenašajo pravopisno določilo o pisanju Bog in Božji z veliko začetnico, češ da gre tako ali tako za bajeslovno bitje, bi táko začetnico brez zadržkov pisali v imenih Zlatorog, Kekec, Pehta, Perun ali tetka Jesen. Po drugi strani se da očitati pristranskost tistim, ki zagovarjajo pisanje Bog in Božji, ne sprejemajo pa velike začetnice v zanje zoprniških primerih Lucifer, Hudič, Satan, Satanov ipd. In že smo tik pred debato o vrtnih palčkih, ki da so edinole na našem vrtu predstavljeni v naravni velikosti. Jezik nam služi za sporazumevanje, tudi o stvareh, o katerih se ne strinjamo.

V mnogih današnjih slovenskih katoliških in evangeličanskih (torej teoloških, bogoslužnih in še kakih na cerkveno okolje vezanih) spisih je pridevnik božji pisan dosledno na stari način, z malo začetnico, čeprav sicer isti pisci pišejo samostalnik Bog z veliko. Tako je zaradi privrženosti prejšnjemu pravopisu in zaradi preprostosti, recimo v katoliških prevodih Katekizma katoliške Cerkve (1992), Kompendija katoliške Cerkve (2005) – bolje bi bilo pisati Katoliške cerkve – in knjige Josepha Ratzingerja Jezus iz Nazareta (2007). S tem ni v pravopisnem smislu nič narobe, pa tudi v verskem najbrž ne more biti, saj sta ta dela podpisala zadnja dva papeža, Božja namestnika na zemlji. Ni znano, da bi zaradi male začetnice v pridevniku božji moral kdo v pekel, tako da so pred večnim ognjem varni tudi prevajalci, uredniki, jezikovni pregledovalci teh spisov in celo papeži kot pisci. – Marsikdaj težko odločanje med veliko in malo začetnico pri pridevniku BOŽJI lahko imamo ob prav ubornih napotkih v pravopisu (zanimivo: SP je kratica tako za Sveto pismo kot za Slovenski pravopis) slovenisti za še eno vrsto tuzemskih vic, tisti, ki verjamejo v posmrtno življenje, pa tudi za temeljito pripravo na onstranske. – Ker velja svoboda, če smo dosledni, za vse, je seveda ni mogoče odreči niti papežu in njegovim pomočnikom, ki pišejo božji, niti (odlični) slovenski prevajalki (odlične) knjige Richarda Dawkinsa Bog kot zabloda, kjer je samostalnik Bog zapisan z veliko začetnico menda samo v naslovu: ob tem kamnu se da vaditi strpnost do drugače mislečih in hkrati trdno zagovarjati lastno stališče.

Peter Weiss

Pretekle vsebine

Nastavitve uporabe piškotkov

Spletno mesto uporablja pišotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o piškotkih ...

Spodaj so navedeni piškotki, pri katerih lahko upravljate z dovoljenji.

Dovoljenja uporabljenih piškotkov


Google Analytics
Statistika obiska strani